SOUL COUGHING

El Oso

(Slash, 1998)

Soul Coughing so združba dokaj različnih glasbenikov. Že izbor glasbil je dovolj nenavaden - akustični bas, bobni, sempler in vokal. Kitare le za vzorec, kot da bi kvartet tokrat želel postreči s širšo paleto zvokov in posledično večjo raznolikostjo. Album El Oso je tako uspešen na obeh ravneh - lahko mu skrbno prisluhnemo in sledimo vsem zvočnim domislicam ali pa se mu prepustimo v plesnem groovu. Slednje skupina najbolje izkaže na koncertih, ko uspešno stopnjuje razpoloženje od umirjenih pesmi do skoraj divjih drum and bass ritmov. Ne gre spregledati pojave pevca Mika Doughtyja, ki se med nastopom zvija in kroži z rokami, da v največji možni meri tudi telesno ponazori zavezanost lastnemu početju. Ta dimenzija ob poslušanju plošč umanjka, ostane pa v spominu tistim, ki smo skupino že videli v živo in nam pomaga pri podoživljanju njihove studijske godbe.

Člani Soul Coughing so se glasbeno kalili v vseh mogočih skupinah. Konec osemdesetih so za rep še ujeli hard core in se po drugi strani udinjali v zabavljaških grupah, kjer so služili zelence na poročnih žurkah. Le mojster semplerja Mark De Gli Antoni je klasično izobražen glasbenik, ki so mu Soul Coughing prva skupinska izkušnja. Je pa tisti, ki vnaša največ inovativnosti v zvočno tkivo skupine. Raziskuje možnosti vključevanja najbolj banalnih zvokov v strukturo pop pesmi, naj si bo oglašanje galeba ali škripanje vrat. Z današnjo, vse cenejšo tehnologijo jih lahko preoblikuje in gladko vlije v hip hopovski ritem. Soul Coughing niso avantgardistično čudo, ampak po zaslugi številnih sodobnih zasedb, ki gradijo zvočno bogastvo s semplanimi izvori, zvenijo prav prijetno in skoraj domače. Potrebno toplino dodajo z globokim akustičnim basom in s pravimi bobni. Tu ne moremo mimo človeka, ki skrbi za ritem. Yuval Gabay je bil vabljen že marsikam. Je izredno prilagodljiv; hiter in natančen, kjer je potrebno, nevsiljiv, če so drugi v prvem planu, in se predvsem vedno potrudi, da najde skupaj z basistom Sebastianom Steinbergom v stokrat preigranih sinkopah še kanček samosvojosti.

Mike Doughty - kot da bi se zavedal vsebinske praznine, v katero je padla vsa njegova generacija - se loteva pisanja besedil na dveh ravneh: formalni in vsebinski, tako rekoč naenkrat. Črpa iz vsega, kar ga obkroža in se ga tako ali drugače dotakne, le da iz osnovne ideje gradi ohlapno zgodbo po poteh najboljše rime in poudarkov. Zelo arty in predvsem varno. Verbalne izzive bo torej potrebno iskati med črnskimi bojevniki.

Janez Golič