Letnik: 1999 | Številka: 1 | Avtor/ica: Danijel Mežan

TUATARA

Trading With The Enemy

(Epic, 1998)

"Ko enkrat klasičen rock postane zgolj rutina, moraš biti dovolj širok in odprt do same godbe, da se lahko lotiš novih stvaritev, ki presegajo osnovne obrazce," je v nekem intervjuju izrekel vodja "all-star" zasedbe/projekta Tuatara, Barrett Martin. A čeprav je to izgovoril še do nedavnega čistokrvni rocker, ki prihaja iz deževnega Seattla, njegov tolkalski pedigre pa seže vse od Junkyard do Screaming Trees, nima ideja, ki se mu je porodila leta 1996, torej formiranje skupine z eksotičnim in mitološkim imenom Tuatara, nobene zveze s hrupnim brušenjem kitarskih strun. Še več, zasedba več kot rocku dolguje predvsem tradicionalističnemu jazzu, folku in svetovnim etno godbam. In ne, to ni nov zgrešen poskus super zvezdnikov popularne godbe, da se preizkusijo v novih praksah; Tuatara je predvsem poskus razmejevanja omejenosti in predsodkov, da lahko godba zveni zelo inovativno in idejno zaokroženo, pa čeprav se za imenom skrivajo taki protagonisti, kot so, poleg Barretta Martina, Peter Buck iz R.E.M., basist Lune Justin Harwood, Scott McCaughey, ki ga poznamo po delu v Young Fresh Fellows in Minus 5, ter saksofonista Skerik (Critters Buggin) in Steve Berlin iz Los Lobos. Zagotovo lahko od zasedbe, ki za nekaj časa zapusti matične skupine na stranskem tiru, pričakujemo prav igranje glasbe iz čistega užitka, ki se ne omejuje z glasbenimi formati in pričakovanji medijev ter občinstva. In prav to nam ponuja njihova druga plošča (po lanskoletnem prvencu Breaking The Ethers) Trading With The Enemy. Skladbe so tokrat za spoznanje bolj udarne, hitrejšega tempa in aranžmajsko barvitejše; k temu je prispevala večja uporaba pihal. Tako kot prvenec je tudi nova plošča močno raznorodno obarvana, izključno instrumentalna (glas bi bil povsem neumesten) in v celoti akustična s poudarkom na rabi eksotičnega instrumentarija, recimo marimbe, vibrafona, bazukija... Ob tem so na novi plošči le postali prava skupina, ki sicer še vedno precej dolguje vplivom Milesa Davisa, Fele Kutija (njemu so celo posvetili komad), Ennia Morriconeja in Charlesa Mingusa, a je glasbeno že povsem definirala izraznost ter postala dovolj samosvoja. Bržkone najboljši in najlepši soundtrack za nikoli posnet film.

Danijel Mežan