ROB ZOMBIE

Hellbilly Deluxe

(Geffen/Menart, 1998)

Odlično darilo za noč čarovnic, ki iz podzemlja greha in groze potegne na svetlo godbo za ples s Satanom, Meglo, Frankensteinom, Duhom, Drakulo, Čarovnico in Zombijem. Prav Zombie pa nima časa za ples, saj je glavni skladatelj in tudi izvajalec te godbe, ki zveni kot pravi soundtrack za najnovejšo grozljivko, uspešnico. Vodja in frontman newyorških White Zombie nadaljuje glasbeno pot pod starim psevdonimom Rob Zombie. Kljub vsem najboljšim pričakovanjem nakaže, da je k razpadu White Zombie pripomogel prav sam s karizmatično solistično vizijo godbe. Prepojen z grozljivko in s starimi stripovskimi junaki v zvočni podobi nadaljuje začeto, že utrto pot in ponuja le še bolj sofisticiran izdelek izmenične igre nažganih kitar, najrazličnejših grotesknih semplov in ultra elektro ritmike, s čimer ohranja plesnost, goji brutalnost, bodri preživetje v zanikrnem svetu in se upira enodimenzionalni viziji apokalipse. Ta splet je postal njegov zaščitni znak, vendar skladbe puščajo mešane občutke in zvenijo kot nasilno mešanje žanrov. Če so nekoč White Zombie veljali za metalsko skupino, ki nikoli ni bila metalska - in je s tem prispevala kovanec k odpiranju vrat večglasbeni liberalnosti, je Zombijevo glasbeno nadaljevanje odsev zmedenosti sodobnega časa; misli, da se v nji kar dobro znajde in jo skuša izraziti z vso zavestno in podzavestno domišljijo. Prav opletanje z vsemi razpoložljivimi sredstvi pa vedno pogosteje postaja zavirajoče in zavajajoče. Nezavedno je prikril ves potencialni žar kreativnega muziciranja in zapeljal iznajdljivost samo na raven izpiljenega studijskega izdelka, ki pa je postal že tako preprosto vsakdanji, da le redko vzburi, če sploh vzburi.

BIGor