Letnik: 1999 | Številka: 1 | Avtor/ica: T. Capuder
EMIL ZRIHAN
Ashkelon
(Piranha, 1998)
Plošča Ashkelon Emila Zrihana jezi in vabi, draži in vznemirja - čute in misel. Sprva vznemiri čute s spletanjem igranja in petja, zvokov, ritmov in melodij, ki morda sploh ne bi smeli biti skupaj; in vendar so kot rojeni za splet, celo spoj. S čarno tančico melodičnega glasu zaziblje misel v sen in čute prebudi v čudovito navdušenje, v prav telesno čutenje glasbe, ki drsi po koži in pleše po krvi. Sčasoma se uspavana misel tu in tam izvije iz omamnega oblaka zvokov in pobrca, vnemirjena in razdražena. Kje že sem to slišala, šepeta plešoči krvi. Od kod mi je znano? Ta fraza? Ta glas? Ta melodija? In nadnjo se zgrinja val za valom mamljivih zvočnih hlapov, ki misli ne puste, da se zbistri. Končno se vda in ohlapno razmišlja: Seveda, tu je maroška tradicionalna glasba v najširšem pomenu besede, kakopak igrana sodobno, odeta v podobno satenasto valovanje kot Nedžet Atabu, torej se vpletajo berberski zvoki, kakor so se spojili z arabskimi; tu je tudi značilna maroška globlja lutnja, ki kot da bi stresala dušo samo, potem so pesmi posejane z violinskimi in vokalnimi frazami znanih makamov in araboandaluzijske klasične glasbe, seveda manj razkošne in ne tako zadržane, uglajene. Zanimivo, da se klasične sence pojavljajo v drugem delu cedeja, ki naj bi bil iz tradicionalnega repertoarja maroških Židov. Sicer pa so Židje in Arabci skupaj živeli v arabski Andaluziji in bili skupaj iz nje pregnani, potemtakem je kar prav, da so se Zirijabove nube očitno enako kot v sto in en popularni žanr Arabcev pretočile tudi v židovske. Seveda so tu tudi sefardske pesmi in petje, flamenko kitara, ki se spaja z arabskim petjem s španskim odtenkom in nasprotno ter prehaja v oble maroške ritme darbuke in drugih tolkal. In potem se megleno, nejasno pojavijo tudi znani refreni: misel bi prisegla, da jih je že slišala, nekoč, v davnih časih, ko so prihajali s kaset tedaj povsem neznanega Khaleda - čeprav glas včasih zazveni prav po Mamijevo - ter tlemcenskih in maroških veteranov urbane sodobnosti. V vse se vpleta tudi harmonika - kaj bi ne bila, in basovska kitara, ki niti ne moti. Skratka, se vda misel, vse to in nedvomno še več v osmih skladb, ki so zaradi nekaterih mavalov (mawwal ali vokalna improvizacija verzov v dialektu) razdrobljene v dvanajst kosov, pretežno v maroški arabščini, a tudi v hebrejščini in (verjetno) jidišu. Globok poklon maroškemu Židu Emilu Zrihanu, ki sedaj v Aškelonu (Izrael) prepeva v glavni sinagogi.
T. Capuder