Letnik: 1999 | Številka: 1 | Avtor/ica: Danijel Mežan

COLOSSAMITE in STRAHULJARJI

MKNŽ, Illirska Bistrica, 11. 12. 1998

Kot vse kaže, bodo zadnja leta devetdesetih v prečastitih klubskih prostorih MKNŽ-ja ovekovečena predvsem s čudaško čikaško druščino Skin Graft. Potem, ko smo letos že prisostvovali kaotičnosti The Flying Luttenbachers, shizofreničnosti U.S. Maple in Ziggyju Stardustu za devetdeseta z Bobbyjem Connom, se nam je tokrat predstavila še ena mlajših atrakcij te založbe - Colossamite. Kot je že v navadi, je tudi tokrat klub zasedla le peščica glasbenih zasvojencev; upravičeno se lahko vprašamo o namenskosti tovrstnih dogodkov, saj je v zadnjih letih v tej mali podalpski deželici drastično upadlo zanimanje za kreativno in inventivno godbo. Mar je to izumirajoče ljudstvo res tako samozaverovano vase, indiferentno in impotentno, da se se udeležuje zgolj skaterskih, mainstream punkerskih koncertov? Če je tako, pa naj bo, saj malih bendov, ki nam jih servira MKNŽ, res ne briga, koliko populacije zaide na njihove nastope, pomembno je zgolj to, da so tam s srcem in dušo.

Za ogrevanje so tokrat poskrbeli nadobudni in zares perspektivni sežanski mladoletniki Strahuljarji, ki so v zadnjem letu povsem dozoreli in kljub mladosti dokazali, da avantgarda ni namenjena zgolj starim prdcem. Če je trio (bas, boben in kitara) pred letom še drgnil kitare v stilu kakšnih Sonic Youth, se danes vse bolj izmikajo kitarskim simfonijam in razvlečenim psihedeličnim pasažam. Njihova godba je vse bolj strukturirana, instrumentarij obvladajo, kot da bi bili na sceni že vrsto let; več kot očitno so pod močnim vplivom soborcev Žoambo Žoet Workestrao. Če bodo nadaljevali v takem tempu, se nam za mlado generacijo ni bati. Le tako naprej.

Po krajšem odmoru so na oder stopili Colossamite. Osebno moram priznati, da me skupina ni pretirano navdušila, ko sem prejšnje leto slišal njihov prvi EP. Mogoče je botrovalo predvsem nostalgično obujanje preteklosti njihovega vodje, kitarista in vokalista Nicka Sakesa; v začetku devetdesetih je deloval v zasedbi Dazzling Killmen, ki je z brezkompromisnostjo in zvočno simbiozo trdih rifov, posthardcora in jazzovskih sinkop, postavila temelje založbe Skin Graft. Prav to zvočno sorodnost, ki je Colossamite v začetku niso dohajali, kaj šele poosebljali, pa je skupina naposled le demantirala z letošnjim dolgometražnim prvencem. In najbrž je kvartet (tri kitare, bobni in vokal) prav zato na koncertu v slabi uri odigral izključno komade z nove plošče (le v bisu so si privoščili retro skok). Najbolj presenetljivo je to, da so vloge v skupini porazdeljene povsem demokratično, čeprav je Sakesova vloga še vedno koordinatorska. Nick Sakes s kitarskimi vložki, ob izostanku basa, skrbi predvsem za ritem in s kričečim glasom nekontrolirano niza verze, medtem ko druga dva kitarista dražita s sinkopiranim kolažiranjem, podkrepljenim s feedbackom in čistim hrupom. Ker pa vsi trije na odru delujejo pretirano statično (to je pri ortodoksnih noiserjih s težko prebavljivim zvočnim spektrom povsem normalno), je osrednja vloga pripadla predvsem maničnemu bobnarju, ki se je neutrudno izživljal nad 'živalskimi kožami'. Njihov bogat in nabit zvok, ki je bržkone izrazito strukturiran (inventivni prehodi med hrupnimi in umerjenimi kosi), napet, hipnotičen in se poleg hrupnih kosov posveča tudi specifičnosti detajla, pa kljub temu posreduje zgolj en primarni namen - ubiti in uničiti vse tiste, ki na boj do zadnje kaplje krvi niso pripravljeni. Headbangerji bi bili dobrodošli. Bržkone so mnenja o tem koncertu zelo različna, a za tiste, ki se ne morejo prenasititi pravega hrupa, je bil nastop popoln balzam za ušesne celice.

Danijel Mežan