MANU DIBANGO and THE SOUL MAKOSSA GANG + THE AFRICAN SOUL CHOIR

Klub Rototom, Pordenone, Italija, 18. 12. 1998

Glasbenike, ki poosebljajo genezo afriške popularne godbe, lahko vedno bolj preštevamo na prste obeh rok. Kmalu bo že ena povsem dovolj, zato je vsaka priložnost, ki omogoča koncertno srečanje še s kom izmed preživelih, toliko dragocenejša.

Kamerunski saksofonist in pevec Manu Dibango, ki je glasbeni profil izoblikoval na dogajališču zgodnje kongoleške popularne godbe (med drugim je sodeloval tudi z glasbeno ikono Francom!), pozneje pa se je zadrževal predvsem v Evropi ter uspel v Severni Ameriki, ni ravno pogost gost koncertnih prizorišč, ki so nam potovalno dosegljiva; je pa hkrati eden redkih ključnih še živečih afriških ustvarjalcev, ki nam ga še ni uspelo privabiti na ljubljanske koncertne odre. Po tistem, kar smo slišali tega petkovega večera v izrazito klubskem ozračju bližnje daljnega Rototoma, lahko povabilo na ljubljansko koncertno srečanje počaka še nekaj časa. Do tedaj namreč, ko bo mojster sposoben katerega izmed sicer zanimivih in ambiciozno zastavljenih, a v glavnem samo na nosilcih zvoka predstavljenih projektov predstaviti tudi koncertno.

A, da ne bo pomote: na koncertu mu ne manjka energije in prezence, ne odličnega saksofonskega pihanja in očarljivo globokega, raskavega petja; štiričlanski gang je utečen agregat in se razživi vedno, ko lahko odigra tisto, po čemer so mu nadeli ime - makosso, pomešano z vplivi ameriškega soula; Dibangovi klasični komadi - vključno s "trade mark" skladbo Soul Makossa, ki jo je žal prihranil za sam iztek nastopa - pa so še vedno intrigantno zveneči, polni priložnostnih domislic ter predvsem plesnega naboja, in to je imelo še posebej uporabne značilnosti prav v konkretnem klubskem ambientu. A kaj, ko je bilo tega po deležu bore malo; takšnemu repertoarju je bil oddeljen samo uvodni del ter nato sam konec z dodatkom. Osrednji del pa je Dibangu ukradla dvojica domnevno ameriških (po)pevk(aric), ki očitno sestavljata tisti The African Soul Choir iz razširjenega naziva skupine. Nastop te sprege je najprej iniciiral prehod iz soula (makosse) v prepevanje gospelovskih standardov (vključno z Nobody Knows); to je bila za Dibanga očitno zadovoljiva iztočnica, da je prizorišče popolnoma prepustil popevkarskim in še kakšnim ekshibicijam omenjenih dveh dam, sam pa je zares poprijel šele malo pred koncev ter v nujnem dodatku, ki ga je navkljub precejšnji količini žvižgov med osrednjim delom koncerta vendarle izsililo italijansko občinstvo. Škoda: sam Manu Dibango je blestel v značilnih solističnih saksofonskih pasažah; klaviaturist je znal več kot dobro povzeti razpoloženje, ki ga v tem žanru ustvarijo hammond orgle; bobnar je bil odločno natančen in močan; basist zanesljiv in ni silil v ospredje; posebne omembe pa je vreden kitarist, ki je ob vsem drugem (tudi nehvaležnem!) delu poskrbel za nekaj zares okusnih solov v značilnem mi-solo kongoleškem stilu. Zato ostaja toliko bolj neodgovorjeno vprašanje: čemu zares je Manu Dibango potreboval na odru tisti dve mladenki, ki sta mu ugonobili show? Odgovor je zagotovo mogoče najti le pri njem; a koristil mu nikakor ne bo.

Zoran Pistotnik