SHIZUO, BOMB 20 IN EC8OR

K4, Ljubljana, 2. 12. 1998

Potem ko so nas aprila letos lepo presenetili berlinski Atari Teenage Riot (ATR), smo v K4 dobili novo dozo digitalnega hardcora, kar trojni paket bendov iz berlinsko-londonske naveze založbe Digital Hardcore Recordings (DHR). Shizuo, Bomb 20 in EC8OR predstavljajo drugo stran založbe, ki se zdi zelo homogena in enotna, vendar pa pusti prostor za različne zvoke in interpretacije osnovne ideje. ATR so bili zelo dobri za uvod v celoten koncept, in vendar so le prvo ime, največje zvezde, ki dajo poslušalcu povečini glasbeno manj kot drugi producenti DHR. ATR zato ponudijo več na vizualni ravni, so bolj atraktivni in predvsem delujejo bolj živo kot solo nastopi, ki smo jih videli na začetku decembra v K4.

Shizuo, Bomb 20 in EC8OR, ki so Ljubljano obiskali med evropsko turnejo, so nastopov v živo že vajeni, pomanjkljivosti pa jim lahko mirno oprostimo, saj so izgubljeno nadomestili z glasbo. Prvi je za mašine stopil Shizuo oz. David Hammer. Če smo pričakovali, da bo stvar glasna in agresivna, je Shizuo naša pričakovanja nedvomno izpolnil - če ne celo preveč. Iz dveh semplerjev in mešalke je predvajal nenavadno koleričen in agresiven digitalni hardcore, ki je bil na trenutke že neposlušljiv. Zvočno nasilje je bilo tako, kot si ga lahko predstavljamo le pri DHR - breakbeati, sempli iz filmov in japonskih risank, distorzija, kitare… Slab vtis je sicer pustil Hammerjev mikrofonski stil, prav tako ne kaže biti preveč navdušen nad njegovimi kitarskimi sposobnostmi. Zvok je bil velik, agresiven in popolnoma razdelan, in to je razen arogantnega Shizua naredilo stvar malce dolgočasno.

Veliko bolj solidno in organizirano je deloval Bomb 20. Bil je mirnejši kot Shizuo, kljub semplani kombinaciji agresivnega jungla in hip hopa - po DHR-jevsko, seveda; publika se je zadržala pred odrom in ni, kot pri Shizuu, pobegnila k točilni mizi. Dodane so bile še militantne video projekcije, ki so bile obenem vir semplov, tako da je bil Bomb 20 na odru polno zaposlen. Sicer pa je najmlajši v trojki nanizal najboljši nastop večera (glasbeno in vizualno), nasledila pa sta ga EC8OR.

Patrick C. in Gina D'Orio v marsičem spominjata na ATR, tako da nastop ni ponudil veliko novega. Zaradi dveh vokalov sta bila EC8OR gotovo bolj atraktivna kot solo live acti. Verjetno sta bila mišljena kot vrhunec večera in sta pri publiki, ki jo je bilo manj, kot smo pričakovali, dosegla tudi najboljši odziv.

Ljubljana je torej preživela še en napad digitalnega hardcora, ki se bo (vsaj upajmo) ob priložnosti še ponovil, vsekakor pa bi si zaslužil več zanimanja publike kot tokrat.

Jure Matičič