Urbana črnina

BELA OFENZIVA

No, da ne bo kdo mislil, da bomo obujali spomine na kakšno spektakularno bitko belih proti rdečim (ali nasprotno), ki jih tako radi pogrevajo in se ob njih prepucavajo naši v polpreteklost zazrti sodržavljani. Čeprav je po drugi strani res, da bomo za lažje razumevanje sedanjosti obdelovane teme morali pogledati tudi v preteklost, a vendarle ne več kot petnajst let.

O čem bo torej tekla beseda? O beli peni na ustih, ki nas čaka v naslednjih mesecih pri iskanju parkirnega prostora na z gajbicami označenih parkiriščih? Ne, saj smo vendar revija, ki nudi zabavnejše čtivo. Kaj torej: bele črtice, ki jih v nos poganjajo mnogi od vsega dobrega razvajeni zabavljači? Tudi to ne, saj smo vendar revija, ki med slovensko mladežjo opravlja tudi pedagoško funkcijo. Kaj pa potem sploh še ostane velikemu duhu? Vijuganje po belih strminah je v domeni fizkulturno in nacionalno bolj ozaveščenega življa, bela omela je v resnici zelene barve in nas tukaj sploh ne zanima, bele zobe vam obljubljajo v vsaki drugi televizijski reklami, beljenje najemniškega stanovanja tudi ni najbolj donosna naložba. Kje je še kaj belega? No, ja: list tukaj je v tem trenutku še (vedno and zelo) bel in – verjeli ali ne – napolniti ga kanim z belo vsebino. Če se vam od bele barve že dela črno pred očmi, si prihranite branje tele strani za svetlejše čase, drugače pa le nadaljujte in kmalu vam bo vse skupaj jasno kot beli dan: tokrat so z nami beli pobje – rapperji, ki imajo to smolo, da so bili njihovi biološki predniki premalo na soncu, zato jim nihče ne verjame, da so po duši črni. Prvega zagotovo že poznate (in se vam zaradi nenehnega MTV airplaya zdi prodana duša), zato smo mu ob bok postavili dva, katerih čas šele prihaja. Uživajte ob skodelici bele kave in tem čtivu.

Preden se spustimo v razglabljanje o belih rapperjih, moramo opredeliti temeljne pojme, zatorej bomo zanikali siceršnje biološke aksiome o razdelitvi ras. Rumeno- in rdečekožce bomo pustili pri miru, prav tako črnce, Latinoameričanom pa bomo odvzeli kanček bele barve in jih obravnali kot črnce. Hip hop kultura je na začetku pač nastajala v getoiziranih predmestjih megapolisov, ki jih naseljujejo pretežno črni in latino prebivalci, zato smo v Urbani črnini že večkrat spregovorili o hispanitskih avtorjih, ki so v veliki meri prispevali k razvoju in razširjanju urbanih godb. Latinose tako lahko predvsem družbeno (glede na položaj v sodobni ameriški družbi) bolj kot k belcem postavimo ob bok črncem. Tokrat nas torej zanimajo pravi belci – caucasians, kot jih imenujejo na oni strani Atlantika –, ki so v svetu hip hopa še vedno manjšina, čeprav so se nekateri – recimo Malcolm McLaren in Debbie Blondie Harry – že na samem začetku začeli resno spogledovati z nastajajočo kulturo. Sicer pa ste več o tem lahko prebrali v članku o Beastie Boys (Muska, avg.-sep. 98), tako da se lahko zdaj mirne duše posvetimo trem bolj svežim belčkom.

Prvi, ki ga dajemo na plan, je zdaj že silno razvpit, za sabo ima že dva velika MTV-jevska hita, v bunkerju iste televizijske postaje pa je zabarikadiran še en njegov spot, ki zaradi "neprimernosti" še dolgo časa ne bo našel poti v katodno cev. Pa niso samo mediji tisti, ki se jim zdijo njegove pogruntavščine neprebavljive. Eminema ne mara niti gospa Mathers, njegova mama. Gospo pravzaprav kar razumem, saj so iz ust nekoč pridnega sinka Marshalla prišli tudi verzi, kot je tale: I slit my mother's stomach with a scalpel when she was six months / and said, "I'm ready now bitch! / Ain't you feeling these kicks, cunt?!" Poleg tega je mamo še na več mestih prvenca The Slim Shady označil za hudo narkomanko in ji prilepil še nekaj nečednih lastnosti. Če ima kdo popolnoma obrit jezik, potem ga ima ta nezakonski 26-letnik, rojen v Kansas Cityju. Mama je kmalu po njegovem rojstvu spakirala stvari in otročka potem vzgajala v Detroitu, odkoder so sicer prišli mnogi odlični muzikanti (recimo MC5), a do Eminema ameriška avtomobilska Meka ni porodila čistega hip hop artista. (Mogoče se kdo ne strinja, ampak pobarvanca z imenom Insane Clown Posse – navkljub zadnjemu javnemu sporu z Eminemom – vendarle nista straight rapperja.)

Mali Marshall se je v otroških letih navduševal nad dvema stvarema: stripi in košarko. Pri dvanajstih je celo imel idejo, da bi narisal strip, v katerem bi imeli vsi junaki odrezane glave, tako da njegove zgražanje zbujajoče rime niso le njegova trenutna posebnost. Hip hop ga je posrkal pri petnajstih, in to popolnoma, do konca. Eminem je kot obseden začel pisati rime, rappati, se izpopolnjevati v freestylanju (improviziranem rimanju - rappanju na pamet, iz glave), snemati demo posnetke in se udeleževati priložnostnih MC bitk – kar-znaš-to-veljaš tekmovanj mladih klepetačev. Vseskozi je bil trdno prepričan, da je dober in da mu bo uspelo, a po dolgih letih naštetega in neuspešnega pošiljanja demo posnetkov založbam se ga je polotilo malodušje: Zmagal sem v neštetih bitkah, bil v Unsigned Hype (rubrika v reviji The Source, v kateri predstavljajo mlade rapperje, ki še nimajo založniške pogodbe), dobil nagrado Lyricist of the Year hudo poslušane radijske oddaje Swaya and Kinga Techa - in se spraševal, kaj naj še naredim, da bom dobil jebeno pogodbo? (URB, #65 maj/jun 99)Pravzaprav je moral storiti le še nekaj: obiskati je moral The Wake Up Show, zafreestylati in na drugi strani, torej pri sprejemniku, je moral biti Dr. Dre. Ko je slišal Eminemovo verbalno norijo, je za fantom takoj poslal agente in z njim podpisal pogodbo. To je bilo kul in finančno ugodno za oba. 23. februar je bil za hip hop velik dan. Takrat so izšle tri – po mojem okusu najboljše plošče tega leta – Prince Among Thieves Princa Paula, Things Fall Apart The Roots in Eminemov The Slim Shady. Oceno slednjega lahko preberete v aprilski Muski, obenem pa se lahko pripravljate na šokantnost njegovega nadaljevanja, ki je že posneto.

Druga dva bela klepetača sta precej manj znana. Pravzaprav ju poznajo le tisti, ki zavzeto spremljajo dogajanje v rapperskem undergroundu. Že njuno ime obeta in obljublja veliko: High and Mighty. Za zdaj omenjena pridevnika veljata v neodvisnih rapperskih vodah, a po izidu prvenca Home Field Advantage verjetno ne bo več tako. Ugled, ki sta si ga Mr. Eon in Mighty Mi pridobila s številnimi singli in pojavitvami, od singla Hands On Experience (ki govori o samoproizvedenih spolnih aktivnostih) iz leta 1996 naprej, je v goste pripeljal veliko podzemnih super zvezd. Studijsko kljuko so si podajali Mos Def, Pharaohe Monch, Defari, Eminem (no, ja, če ste prebrali prvi del članka, veste, da Eminem ni več podzemni artist), Dilated Peoples, What What in naš znanec iz prejšnje Muske, Kool Keith. Gostov je pravzaprav toliko, da bi ploščo verjetno lahko naslovili tudi kot Rawkus presents: Lyricist Loungebombing vol. 3½, pač po serijah underground kompilacij Lyricist Lounge in Soundbombing, ki jih izdaja ta ugledna neodvisna založniška hiša.

A obilje gostov nikakor ne zmanjšuje producentskih in govornih spretnosti philadelphijskega dueta, saj Home Field Advantage govori predvsem o njunem odraščanju v Philadelphiji v osemdesetih. Plošča hoče predvsem zabavati in je polna referenc na športne klube, na stripe, filme in muzike, ki so ju oblikovale. Njuna besedila so nepretenciozna, nikakor ne neumna, čeprav poba vseskozi duhovičita in pripovedujeta smešne anekdotice, predvsem o treh sopotnikih odraščajoče mularije: travi, športu in pornografiji. Recimo: On this Mic / I be a plesant surprise / like seeing shaved pussy right in front of your eyes. Verz, ki mu vsekakor lahko pritrdimo. High and Mighty sta prijetno presenečenje, še posebej za tiste, ki radi parafrazirajo naslov filma izpred nekaj let: The White Men Can't Rap. O ja, pa lahko! In to zelo prepričljivo! Pri vseh skupaj –pri Eminemu in pri High and Mighty – pa je razveseljivo to, da njihovo početje ni belsko hi-jackanje črne kulture, ampak so se do doseženega vsi prebili s trdim delom. Nobenih bogatih stricev, nobenih vplivnih botrov, nobenih znancev na šefovskih pozicijah pri založbah. Samo ulica, mikrofon, gramofon, delujoči možgani in veliko potrpljenja. To je hip hop, barva gor ali dol.

Napo-Lee-Tano