Kozmična Amerika

Blind Blake

BLUES POLICIJSKEGA PSA

Blind Blake je bil eden najboljših kitaristov ragtima v dvajsetih letih. Dopolnil in populariziral je izmeničen basovski slog s konca 19. stoletja in glasbo tako prilagodil plesnim trendom in glasbeno bolj zapletenim zamislim, ki so v blues prišle iz jazza New Orleansa in Chicaga. Vplival je na cele generacije izvajalcev akustičnega bluesa z Ryem Cooderjem na čelu, med njegovimi oboževalci in posnemovalci je bil celo Rev. Gary Davis, malone vsi poznavalci bluesa pa so si edini, da Blaka do danes ni nihče prehitel v znanju igranja ragtima na akustično kitaro.

Glasba Blinda Blaka je prijetna za uho! Blakova kitara po kakovosti nenehno sili v virtuozne višine in velikokrat bolj kot na kitarske sloge drugih glasbenikov bluesa spominja na zvoke dobrega klavirja. Blind Lemon Jefferson, Blind Boy Fuller in Big Bill Broonzy so si vsak po svoje priredili slog ragtima, najbolj razpoznaven, harmonsko bogat in užitkarsko plesen pa se zdi prav tisti Blinda Blaka. Do te lepe in skrajno občutene glasbe - Blake je bil tudi odličen pevec z zamišljenim, toplim in nekako hrepenečim glasom - vas lahko pripeljejo različne poti, sam pa se spomnim, da sem jo podobno kot veliko ljubiteljev rocka prvič slišal iz druge roke. Ry Cooder je namreč leta 1970 za svoj prvenec posnel Blakovo značilno skladbo Police Dog Blues.

Blind Blake je v šestih letih za založbo Paramount posnel 84 pesmi, to je bila za priljubljenega pevca bluesa tistega časa kar normalna številka. Bolj presenetljivo je mogoče dejstvo, da se na snemanjih skorajda ni ponavljal in da je v nasprotju s številnimi drugimi izvajalci, ki so svoje najbolj znane skladbe snemali v različnih izvedbah, skušal vedno ponuditi kaj novega. Igral je v ritmičnem plesnem slogu, polnem novotarij in olepšav, enako doma pa se je počutil, če je igral z majhno skupino ali z bendžoistom Gusom Cannonom. Podobno kot drugi pevci bluesa je veliko potoval, nastopal in popival ter na koncu umrl kot pozabljena legenda. Pri Paramountu so prodali veliko njegovih plošč, nad njegovo glasbo pa so bili v reklamnih sporočilih še bolj navdušeni kot nad tisto Lemona Jeffersona, zato so Blakove plošče po navadi spremljali pravi pesniški izlivi navdušenja. Prav visoka naklada plošč Lemona Jeffersona je skavte založbe Paramount spodbudila k iskanju novih talentov in tako so poleti leta 1926 prvič posneli tudi Blinda Blaka. Slepi Blake - tedaj je verjetno živel v Chicagu - je v skladbi Early Morning Blues prepeval: "When you see me sleeping, Baby, don't you think I'm drunk. (No, I'm not drunk, not a bit of it.) When you see me sleeping, Baby don't you think I'm drunk, I got one eye on my pistol, And the other one on your trunk."

O Blindu Blaku je znanega malo, skrivnost sta celo datuma rojstva in smrti. Menda je bil iz Jacksonvilla na Floridi, njegovo pravo ime pa naj bi bilo Arthur Blake. Pravzaprav je igral zelo raznovrstno glasbo in v glavnem sploh ni igral samo bluesa, v njegovem repertoarju so bile številne inštrumentalne skladbe in celo priredbe tedaj priljubljenih melodij. Ry Cooder je v intervjuju za knjigo Jasa Obrechta Early Blues: The Music Before Robert Johnson povedal: "Blind Blake je bil odličen kitarist in velika glasbena osebnost. Ko je bil na vrhuncu, je bilo njegovo igranje resnično pravljično. Mož je preprosto imel dober dotik. Igral je potihem, ni tolkel po kitari, imel pa je tudi občutek za sinkopo." Nad igranjem Blinda Blaka je bil navdušen tudi Jorma Kaukonen, kitarist, ki je podobno kot Cooder v sedemdesetih letih Blakovo glasbo približal rockovskemu občinstvu: "Bog se usmili, kako je bil sofisticiran. Njegovo igranje je bilo v vseh pogledih skrajno občuteno in resnično ljubim njegov klavirski način igranja in premišljene gibe leve in desne roke. Sam je lahko zaigral aranžma za vso skupino. To je bilo v skladu z miselnostjo osamljenega volka, s katero sem se tako poistovetil, ko sem se učil njegovih pesmi. Pozneje, ko sem igral z drugimi glasbeniki, mi je to znanje prišlo zelo prav. Blind Blake me je tako veliko naučil o pisanju glasbe."

Vpliv Slepega Blaka je še danes očiten v glasbi številnih belskih in črnskih glasbenikov in moram priznati, da sem bil kar presenečen, ko je po njegovi glasbi posegel celo Bob Dylan. Dylan je namreč leta 1992 v svojem kletnem studiu za ploščo Good As I Been To You posnel skladbo You Gonna Quit Me, in čeprav jo gotovo pozna tudi s plošč Mancea Lipscomba, je več kot očitno, da jo je povzel po Blindu Blaku. Poslušajte, kako si je prilagodil Blakov nedosegljivi slog prebiranja strun s prsti. Med goreče oboževalce Blinda Blaka sodita tudi Jorma Kaukonen in Stefan Grossman in tudi na njunih ploščah je najti številne Blakove skladbe. Čeprav je bil Blind Blake na vrhuncu kariere razmeroma znan glasbenik in je prodal veliko plošč, je umrl skoraj popolnoma pozabljen, kar je bila žalostna usoda številnih glasbenikov v zgodnjih tridesetih letih. Nazadnje je snemal junija leta 1932, nato je za njim izginila vsaka sled. Gary Davis je Stefanu Grossmanu povedal, da ga je sodeč po govoricah povozil avto.

Jane Weber

IZBRANE PLOŠČE, KNJIGE IN VIDEO:

Blind Blake: Ragtime Guitar's Foremost Fingerpicker (Yazoo/Koch, 1990)

Na to ploščo so ljubitelji glasbe Blinda Blaka čakali leta. Na njej je zbranih 23 najboljših skladb iz bogatega repertoarja tega glasbenika, med njimi sta tudi skladbi You Gonna Quit Me Blues - to je v zgodnjih devetdesetih letih v zelo dobri in spretno poenostavljeni različici posnel Bob Dylan - in Police Dog Blues, ki jo poznamo iz zgodnjega repertoarja Rya Cooderja. Blakova zakladnica je bila pred tem dosegljiva zgolj na številnih kompilacijah, vinilne plošče založbe Yazoo pa so bile že v osemdesetih letih prava redkost, zato jih lahko najdete le v zbirkah starejših ljubiteljev bluesa, se pravi navdušencev, ki so to glasbo začeli spoznavati že v zlati analogni dobi. Poslušalcu, ki ga zanima celoten opus Blinda Blaka, je na voljo tudi zbirka štirih Blakovih plošč založbe Document z vsemi znanimi posnetki, obstajata tudi mogoče nekoliko slabši kompilaciji založb Biograph in Wolf. Spremno besedilo k tej enkratni zbirki založbe Yazoo - ta slovi po nekoliko boljšem zvoku in predvsem po zelo natančno izbranih posnetkih določenega izvajalca - sta napisala Stephen Calt in Woody Mann in je ena najboljših, kar jih je prebrati na že tako skrbno pripravljenih zbirkah te založniške družbe. Predvsem je zanimiva Mannova nazorna razlaga Blakovega sloga in glasbenega razmišljanja. To ploščo imate lahko spravljeno ob klasikah bluesa (Shanachie, 37 East Clinton Street, Newton, NJ 07860, USA; www.shanachie.com).

Stefan Grossman: Rev. Gary Davis - Blues Guitar (Oak Publications/Music Sales)

Če vas zanimajo glasbene primerjave med posameznimi glasbeniki, je treba včasih za kakšno referenco poseči tudi po dobri knjigi. Stefan Grossman je v strokovnih delih Garyja Davisa velikokrat primerjal prav z Blindom Blakom, čeprav se z njegovimi trditvami in domnevami ni mogoče vedno popolnoma strinjati. Dejstvo je, da je bil Reverend Gary Davis (1896-1972) velik oboževalec Blinda Blaka in da se je vsaj v skladbah bolj ragtimovskega sloga - tudi on je imel zelo pester repertoar - velikokrat skrivaj in pretanjeno zgledoval pri njem, to je posredno celo priznal v intervjuju, ki ga je Grossman z njim naredil posebej za to knjigo, danes dosegljivo v katalogu velike založbe Music Sales (Newmarket Road, Bury St. Edmunds, Suffolk, IP33 3YB, England; www.musicsales.co.uk). Po Grossmanovem mnenju je prav Reverend Gary Davis nekatere Blakove kitarske ukane ponesel v še bolj nedosegljive kitarske višave in jih še bolj zapletel.

Woody Mann: The Guitar Of Blind Blake (Stefan Grossman's Guitar Workshop, 1998)

Woody Mann je podobno kot Stefan Grossman najprej hodil na glasbene učne ure h Garyju Davisu, pozneje pa sta ga pod okrilje vzela še Son House in Bukka White. Z obema je snemal in nastopal, v svetu bluesa pa ga poznamo po odličnih knjigah Six Early Blues Guitarists in The Complete Works Of Robert Johnson, za kateri je dobil veliko dobrih ocen. V tem poučnem glasbenem filmu, sicer namenjenem samo največjim oboževalcem Blinda Blaka in akustične kitare, razlaga zamisli, tehnike in slog legendarnega Slepega Blaka. Med skladbami, ki jih podrobneje predstavi, so tudi Blakove klasike Diddie Wa Diddie, Chump Man Blues, Police Dog Blues in Blind Arthur's Breakdown. Z naštetimi izdajami se vam bo odprl prekrasen glasbeni svet Blinda Blaka in verjamem, da ga boste z njimi vzljubili še bolj in odkrili tiste skrite podrobnosti, ki ga delajo tako velikega med velikimi (Stefan Grossman's Guitar Workshop, P.O. Box 262, Tonbridge, Kent TN10 3ZP, England; www.guitarvideos.com).