Letnik: 1999 | Številka: 10 | Avtor/ica: Jane Weber

Dock Boggs in njegovi učenci

MOJSTER BENDŽA (1. del)

Dock Boggs (1898-1971) je bil pevec in bendžoist. Dobesedno kričal je pesmi in se v nenavadnem slogu spremljal na bendžu. Nekdo je zapisal, da se zdi, kot bi mu vedno, ko je odprl usta, kosti silile skozi kožo. Za nameček je prepeval o smrti in drugih črnih temah. Njegova glasba je bila preprosta in zdi se, kot da je od vsakega hribovca, ki je znal zaigrati kako skladbo, pobral nekaj najbolj norih melodij in jih prilagodil svojim občutjem. Več kot štirideset let je delal v rudnikih in le nekajkrat si je lahko zaželel, da bi postal poklicni glasbenik, a mu ni bilo usojeno. Vpliv Docka Boggsa je čutiti v zgodnji glasbi Boba Dylana in Doca Watsona, pa tudi oče kozmične ameriške glasbe Gram Parsons je poznal gospelovsko razpoloženje njegove glasbe.

Dock Boggs je bil dvakrat na robu slave. To pomeni, da so tedaj zanj vedeli ne le sosedje v mestecih v Virginiji in Kentuckyju, kjer je živel. Leta 1927 je posnel osem pesmi za založbo Brunswick, dve leti pozneje pa še štiri za manjšo družbo Lonesome Ace, ki je kmalu zatem bankrotirala. Z njenim razpadom so usahnili tudi Boggsovi upi po uspešni snemalni karieri. Kljub temu je vpliv tega nenavadnega glasbenika čutiti v slogih drugih bendžoistov, pa tudi po nekaterih skladbah iz njegovega repertoarja so radi posegali številni trubadurji z Gramom Parsonsom na čelu. Ta je Rogerju McGuinnu predstavil skladbo Pretty Polly, danes znano s snemanj mogoče najpomembnejšega albuma country rocka z naslovom Sweetheart Of The Rodeo. Boggs je petintrideset let preživel brez igranja in petja. Šele v šestdesetih letih, ko so John in Alan Lomax, Harry Smith, Charles Seeger in drugi navdušenci začeli mlademu občinstvu predstavljati glasbo preživelih in upehanih mojstrov, kot sta bila Mississippi John Hurt in Skip James, se je nanj spomnil Mike Seeger in njegovo ime dal na vrh najbolj iskanih glasbenikov. Ko ga je iskal po hribih vzhodnega Kentuckyja, je kmalu srečal prve ljudi, ki so ga poznali. "On se ne spremlja z akordi na bendžu, ko poje, on igra kar melodijo," so Seegerju govorili mimoidoči, kar veliko pove o pomenu glasbe za prebivalce Kentuckyja. Čar ustvarjanja Docka Boggsa je verjetno prav v kričavem glasu in nenavadnem slogu igranja na bendžo.

Izjemen stilist

Posnetki založbe Folkways z naslovom Excerpts from interviews with Dock Boggs - v prvi polovici šestdesetih let jih je naredil Mike Seeger - so spremljali prvo ploščo Docka Boggsa za založbo Folkways in so nekakšen poskus dokumentiranja življenja in občutkov tradicionalnega glasbenika z njegovimi lastnimi besedami. Poudarek je na glasbenem življenju, cilj urednika je bil ustvariti kar se da verodostojno sliko glasbenikovega življenja, dobe in dela. Poudariti je treba, da gre pri Docku Boggsu za izjemnega tradicionalnega glasbenega stilista, ki je v zgodnjih letih neprofesionalnega igranja že naredil nekaj komercialnih posnetkov, potem pa je bilo zanj igranje za nekaj časa celo razmeroma donosen poklic. Vendar je Dock Boggs slog jasno izoblikoval že pred prvim snemanjem. O tem priča tudi nekaj podatkov na plošči založbe Folkways z oznako FA 2351: ročno napisano vabilo na šolsko tekmovanje iz obdobja pred prvim snemanjem, časopisni izrezek z novico o začetku Boggsovega snemanja in posterji za nastope, narejeni potem, ko se je odločil posnetke tudi komercialno predstaviti na koncertih. To je bila ustaljena pot za večino tradicionalnih hribovskih glasbenikov, ki so snemali v obdobju med letoma 1922 in 1932. Vendar so le redki ponudili tako korenito drugačen slog igranja kot Dock Boggs.

Glasbeni vplivi

Vsekakor ne smemo prezreti Boggsovih glasbenih vplivov: njegovega brata, Homerja Crawforda, črnskega stringbanda, Leeja Hunsuckerja in bluesa sploh. Čeprav je Dock Boggs rad pripovedoval o vzornikih, je prav zaradi pomanjkanja govornih posnetkov težko pojasniti, kako so vsi ti različni vplivi oblikovali njegov enkraten slog. Zanimive so njegove zgodbe, v katerih pripoveduje o težkem življenju, ki so ga živeli v jugozahodni Virginiji in vzhodnem Kentuckyju v dvajsetih in tridesetih letih. Jasno da vedeti, da je globoko veren človek, ki zdaj živi povsem drugačno življenje v primerjavi s tistim v mladih letih. Posnetki, iz katerih so vzeti ti odlomki, so bili najprej namenjeni spremni besedi k prvi plošči Docka Boggsa. Ko pa sta se Mike Seeger in njegova žena Marj lotila prepisovanja pogovora, je Marj menila, da se bo na papirju izgubila pristnost Boggsove pripovedi, in predlagala, da bi bilo pogovor primerneje objaviti kar na plošči. Po premisleku in telefonskem pogovoru z Mosesom Aschem, ta je takoj sprejel zamisel in nemudoma rezerviral številko v katalogu poleg plošče Aunt Molly Jackson, je Mike Seeger začel urejati posnetke.

"Posnetke sem urejal po posvetovanju z Dockom Boggsom," pravi Mike Seeger. Čeprav je Dock v celoti slišal le eno stran, posnetkov ni želel v ničemer spreminjati. In tako kot vsi albumi hribovskih glasbenikov, ki jih je uredil ta urednik, je bila tudi ta izdaja narejena ne le za akademske navdušence nad urbano ljudsko glasbo, pač pa tudi za samega glasbenika in njegove prijatelje.

"Rodil sem se sedmega februarja leta 1898 v zahodnem Nortonu, in v tem okrožju živim še danes," je pripoved začel Dock Boggs. "Umaknil sem se iz Kentuckyja, kjer sem delal v rudnikih premoga. Premog sem začel izkopavati že kot deček, zato sem hodil v šolo zelo poredko. Moj oče je bil tesar in kovač, v rudniku pa so delali tudi moji starejši bratje. Bil sem najmlajši v desetčlanski družini petih dečkov in petih deklic. Moj najstarejši brat je imel sina, ki je bil le pet dni mlajši od mene. V rudniku sem začel delati, ko mi je bilo dvanajst let, v šolo pa sem šel kmalu zatem in končal sedmi razred. Delal sem v rudnikih v Pardeeju v Virginiji za družbo Blackwood Coal and Coke Company. Leta 1927 sta v Norton prišla dva možakarja iz New Yorka - njuni imeni sem pozabil - in eden iz Ashlanda v Kentuckyju po imenu Carter - iskat nadarjene hribovske glasbenike. Sposodil sem si star bendžo. Pardee je približno šest do osem milj oddaljen od Nortona in tistega dne sem bil po naključju v mestu. Majhen, poceni bendžo mi je posodil prijatelj McClure, ki je imel glasbeno trgovino. Na avdiciji sem zaigral dve pesmi, saj se jim je mudilo. Nastanili so se v nortonskem hotelu in preizkusili kakšnih petdeset do petinsedemdeset glasbenikov, ki so se gnetli v plesni dvorani. Spraševal sem se, zakaj jih ne izberejo za snemanje, saj sem ocenil, da bi takrat lahko dobili za igranje dolar ali celo dolar in pol. Ti ljudje niso počeli nič drugega kot nenehno igrali, jaz pa sem delal v premogovniku. V roke sem vzel tisti stari bendžo, in ko sem bil na vrsti, so me vprašali, če znam igrati. Odgovoril sem jim, da doma tu in tam igram na podoben bendžo. Rekli so, naj jim zaigram eno pesem, in zaigral sem verz pesmi Country Blues. Imenoval sem jo Country Blues, čeprav je bila v resnici skladba Hustling Gamblers."

Docku Boggsu je to skladbo pokazal možakar iz Tennesseeja - Homer Crawford. Igral je na bendžo, in to v starem načinu. Dock Boogs je iskalcem talentov zaigral nekaj taktov te skladbe in opazil, da so si vsi trije nekaj zapisali na papirje. Prosili so ga, naj zaigra še eno.

"Zaigral sem jim še Down South Blues, skladbo, ki sem se jo pred leti naučil s plošče," je v pogovoru z Mikom Seegerjem povedal Dock Boggs. "Na posnetkih je bila zaigrana na klavir, vendar sem jo jaz začel igrati na bendžo, besedilu pa sem dodal verz ali dva. Ko sem zapel dve kitici, so si možje zopet zapisali oceno dobro in mi v podpis ponudili snemalno pogodbo. Tri tedne pozneje sem bil na poti v New York na snemanje plošč. Od vseh tistih dobrih glasbenikov, ki so bili tedaj tam, so med bendžoisti izbrali le mene, snemalno pogodbo pa so takrat podpisali še trije kitaristi in dva violinista."

Radovedni Mike Seeger je Boggsa vprašal, če se spominja koga od drugih glasbenikov. "To so bili John Dykes, Hub Mahaffey in Miss Vermillion - njenega imena se ne spominjam - iz Kingsporta v Tennesseeju. Hub Mahaffey me je pozneje spremljal na kitari, posnel pa je tudi ploščo. Tako smo se torej vsi odpravili v New York. Posnel sem štiri plošče, ker pa sem bil že tam, so mi ponudili snemanje dodatnih dveh ali treh, vendar sem jih opozoril na pogodbo, v kateri so bile predvidene le štiri, vsega skupaj torej osem pesmi. Tako sem z newyorško založbo The Brunswick, Balke and Callender sklenil dve pogodbi. Številni so menili, da sem jih zapustil, ker mi niso dali več snemalnih priložnosti, pozabljajo pa, da sem bil nanje že vezan s pogodbo, pravzaprav z dvema pogodbama. Po prvi naj bi posnel dvanajst pesmi s kitaristom po svoji izbiri, druga pa mi je dovoljevala snemanje dodatnih dvanajstih pesmi s skupino glasbenikov - skupaj torej štiriindvajset pesmi. Ker sem imel manjše družinske težave, sem se odločil, da bom začasno nehal igrati. Vrnil sem se v rudnik in tam dočakal upokojitev. Zdaj sem upokojen rudar, star petinšestdeset let. Nisem si mislil, da bom še kdaj igral, zato sem svoj bendžo shranil pri prijatelju. Pravzaprav sem ga zastavil za manjšo vsoto denarja, ki mi jo je posodil. Po petindvajsetih letih sem ga obiskal, mu vrnil denar in vzel svoj bendžo. Ko sem mu dal bendžo, je bil še samski, ko pa sem se vrnil, je imel družino in že poročeno hčer. To je bil Kinserjev fant iz Haymana v Kentuckyju. Njegova žena Reba Adams je učiteljica in poučuje v tamkajšnji šoli. Ko sem se vrnil iz New Yorka v Kentucky, sem se zaposlil v Jackhornu pri družbi Elk Horn Coal Corporation. Upokojil sem se pri šestdesetih. Zdaj dobivam pokojnino in zavarovanje od združenja rudarjev."

So bili tudi tvoji starši glasbeniki?

"Starejši brat je včasih kaj zaigral na violino, imel pa je tudi star bendžo in ga občasno vzel v roke. Iz naše družine je samo on nekaj veljal v glasbi. Jaz sem si kupil bendžo šele po poroki, poročil pa sem se pri dvajsetih. Najprej sem igral na zabavah in ob različnih podeželskih delovnih opravilih. Prav te pesmi sem zaigral tudi iskalcem talentov iz New Yorka in ponudili so mi snemalno pogodbo. Lahko bi posnel še več takšnih pesmi, vendar sem se odločil, da bom nehal igrati. Prah mi je razjedal pljuča in imel sem resne težave z dihanjem. Ne pretvarjam se, da zdaj veliko igram. Pravzaprav zdaj pripadam cerkvi in živim povsem drugačno življenje kot v mladosti. Zdaj živim predvsem za Gospoda!"

Učitelji bendža

Dock Boggs je bil pravi glasbeni samouk in zelo težko je zagotovo trditi, kdo so bili njegovi največji vzorniki. "Glasbenikov, ki bi igrali na bendžo, ni bilo prav veliko, zato sem se igranja od drugih učil le redko," je Boggs odgovoril na Seegerjevo vprašanje, kdo ga je učil bendža. "Spominjam pa se nekega črnskega bendžoista, ki je igral v črnski skupini. Igrali so v Dorchesterju v Virginiji, in sicer na štiri različna glasbila - imeli so violino, kitaro, mandolino in bendžo. Teh črnskih glasbenikov sploh nisem poznal po imenu. Takrat sem bil še deček v družbi belih prijateljev. Prikradel sem se k vhodnim vratom, kjer sem lahko prisluhnil glasbi. Slišal sem tri ali štiri pesmi in videl, da ljudje plešejo in se noro zabavajo. Pozorno sem prisluhnil možu, ki je prebiral strune na bendžu. Igrali so pesem Turkey In The Straw. Takrat sem se odločil, da si bom priskrbel ta inštrument in se naučil nanj igrati. Ko sem se lotil igranja, sem si izoblikoval svoje metode in svoj način. Sploh ne igram tako, kot igrajo bendžoisti danes, a tudi koga drugega nisem videl, da bi igral kot jaz. Sicer sem bendžo učil prijatelja Odusa Maggarda, ki je posnel številne plošče, vendar je spremenil slog in se prilagodil načinu, ki ga zdaj igrajo novi glasbeniki."

In koga je še videl igrati na petstrunski bendžo? "Nekoč sem na hitro poslušal še enega črnskega glasbenika. Modrookemu črncu je bilo ime Jim White, bil pa je iz Dorchesterja v Virginiji. Leta je igral tam naokoli. Nastopal je v skupini in v pihalni godbi, vendar je znal zaigrati tudi na bendžo. Potem sem spoznal Homerja Crawforda iz Tennesseeja, ki pa je igral bendžo po starem. Uglasil ga je tako kot jaz in nanj igral predvsem v starem slogu. Sam nikoli nisem igral tako kot drugi, strune sem navadno prebiral z enim ali dvema prstoma in s palcem. Svoj bendžo uglasim in pesem zaigram naravno, brez olepšav, kot počne veliko bendžoistov. Gre za povsem drugačen način igranja. Nekaterim je všeč, drugim ne. Ko sem bil že star, so se pojavili rock’n’roll in druge zvrsti. Nikoli mi niso bile všeč. Niso me pritegnile in tudi zdaj jih ne maram. Seveda pri mojih letih ni niti pričakovati, da jih bom sprejel. Bolj kot kar koli drugega imam zdaj rad nabožne pesmi, zato rad prisluhnem hvalnicam in svetim pesmim. Seveda pa je v zakladnici še vedno veliko dobrih ljudskih napevov. Glasba me ne vznemiri več tako kot v mladih letih, ko me je prevzela od glave do pet. Tedaj sem glasbi prisluhnil in si želel zaplesati. Bil sem kar dober plesalec. Udeležil sem se številnih podeželskih plesnih tekmovanj, plesal sem v skupinah dvajsetih do tridesetih plesalcev in bil okreten kot kakšen črnski mladenič. Prvo nagrado sem pobral dvakrat ali trikrat. Zdaj pa se mi zdi, da vsaka moja noga tehta najmanj dvesto petindvajset kilogramov. Zdaj imam petinšestdeset let. Ko sem bil star petindvajset ali trideset let, je bilo drugače." (nadaljevanje prihodnjič)

Uredil in priredil Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA IN VIDEOGRAFIJA:

Mike Seeger: Excerpts from interviews with Dock Boggs (Smithsonian Folkways, Folkways Cassette Series: 05458)

Mike Seeger je pred kratkim za založbo Folkways izdal odlično novo ploščo - nominirana je bila celo za grammyja, na njej pa je čutiti močan vpliv Docka Boggsa -, a ga v svetu kozmične ameriške glasbe poznamo tudi kot prizadevnega muzikologa. Med njegova najpomembnejša tovrstna raziskovanja sodi ob znameniti pesmarici skupine The New Lost City Ramblers študija o glasbi Docka Boggsa, ki jo sestavljajo posnetki Boggsove glasbe v arhivih založbe Folkways, danes dosegljivi celo na formatu CD plošče, in pričujoča kaseta z intervjujem iz leta 1963. Kakršno koli je že vaše mnenje o muzikološkem delu, prerodu ameriškega folka in podobnih polemičnih temah, vedite, da boste ob poznavanju Boggsovega življenja bolje razumeli njegovo težko in zgolj na videz temačno glasbo (Smithsonian Folkways Recordings, Center for Folklife Programs and Cultural Studies, 955 L'Enfant Plaza, SW, Suite 7300, MRC 953, Washington, DC 20560, USA; www.si.edu/folkways).

Različni izvajalci: Shady Grove (Stefan Grossman's Guitar Workshop, 1997)

Video Shady Grove s podnaslovom Old Time Music From North Carolina, Kentucky and Virginia prinaša filmske zapise štirih vidnih predstavnikov tako imenovanega starega countryja (old time country) in je eden najbolj dragocenih tovrstnih dokumentov. Prinaša posnetke Killbyja Snowa, Tommyja Jarrella, Roscoeja Holcomba in edine znane filmske posnetke Docka Boggsa in njegovega klasičnega hribovskega bluesa na bendžu. Dock Boggs je na snemanju leta 1966 zaigral skladbe Country Blues, Pretty Polly - v podobni različici sta jo igrala tudi Gram Parsons in Roger McGuinn - ter I Hope I Live (Stefan Grossman's Guitar Workshop, P.O. Box 262, Tonbridge, Kent TN10 3ZP, England; www.guitarvideos.com).

Gram Parsons and Clarence White: Together Again For The Last Time (Sierra Home Video, 1998)

O Gramu Parsonsu, pevcu, ki je imel veliko skupnega z Dockom Boggsom, smo že veliko pisali, a se še vedno najde kakšna izdaja, ki sliko o tem vizionarju dopolnjuje in nam omogoča lažje razumevanje njegove enkratnosti. Če sem iskren, se strinjam, da je vpliv njegovega glasu in glasbe slišati na vsakem koraku v starem in zdajšnjem country rocku, vendar še nikomur ni uspelo doseči ali preseči intenzivnosti in blue note - otožne note njegovega glasu. No, ko sem pred kratkim poslušal ploščo Lyla Lovetta, sem v njegovem petju slišal nekaj podobnega. Pravzaprav bi vam rad predstavil video, ki v vaš dom prinaša redke posnetke Grama Parsonsa in Clarencea Whita. Parsons in White, žal oba že dolgo mrtva virtuoza - Gram z angelskim glasom, Clarence pa z nezmotljivim zvenom akustične kitare Martin -, sta imela dosti več skupnega, kot se zdi ob prvem poslušanju, oba pa sta po svoje sledila apostolatom Docka Boggsa, razvidnim iz intervjuja. Čeprav sta samo nekajkrat snemala skupaj, ju vedno lahko slišimo v duetu. Če je Parsons obogatil glas Georgea Jonesa, je White izpopolnil kitarski slog Rileyja Pucketta in bendžoistični slog Docka Boggsa. Povedano drugače, Clarence White je dal kitari vlogo solističnega glasbila, Dock Boggs pa je podobno vlogo dal bendžu. Vendar da ne bo pomote, za večino zadrtih poznavalcev - tudi sam se strinjam z njimi - je George Jones najboljši pevec countryja, poznamo pa tudi veliko kitaristov, ki so boljši od Whita. Res je, da sta Parsons in veliko manj znani White glasbi drugih dala svojega duha in jo naredila razumljivo tudi nam, mlajšim poslušalcem, ki stare plošče countryja, honky tonka in bluegrassa šele odkrivamo. Video z naslovom Together Again For The Last Time prinaša dva posnetka. Clarence White je aprila leta 1973 nastopil v neki televizijski oddaji, očitno namenjeni nadobudnim kitaristom, zato je njegov posnetek pravzaprav mala šola kitare. Posnetek Grama Parsonsa pa je z njegovega nastopa s skupino The Fallen Angels februarja istega leta v Houstonu v Teksasu in je obupne tehnične kakovosti. Sicer skrbno pripravljeno izdajo založbe Sierra Home Video (P.O. Box 5853, Pasadena, CA 91117, USA) zaradi sporne slikovne kakovosti drugega dela - posnetek Clarencea Whita je sicer odličen - priporočamo le največjim oboževalcem Clarencea Whita, Grama Parsonsa in Emmylou Harris. Ko je Jerry Garcia, še en oboževalec Docka Boggsa, leta 1990 prvič videl te posnetke, je vzkliknil: "Tako je torej Clarence igral skladbo Soldier's Joy. Leta sem skušal razvozlati ta njegov kitarski run."