Doo Rag in Bob Log III.

SAMO DA JE ZABAVA!

Pred štirimi leti mi je Tim Warren, lastnik Crypt Records in hamburške trgovine Cool and Crazy z godbo garaž in kitar, podtaknil prve single dueta Doo Rag z obrazložitvijo, da igra skupina blues z Marsa. Bolj kot ta je s singlov butnil blues, ki me je povsem odnesel v prvo polovico stoletja.

Doo Rag sta kitarist in pevec Bob Log III. in tolkalec na vse, le na bobne ne, Thermos Malling. V živo sem ju prvič srečal leto potem, ko mi je Warren prodal omenjene single – na kolnskem glasbenem sejmu PopKomm sta me navdušila s stoodstotno rudimentarnostjo bluesovskega žmohta. Po njunem nastopu v mali dvorani mladinsko-kulturnega centra Underground sem se takrat z Mallingom pogovarjal o do takrat prehojeni glasbeni poti Doo Rag, katerega začetki segajo v začetek devetdesetih let. Na večjo pozornost javnosti sta naletela sredi devetdesetih, ko se je z odkloni in frakcijami neobluesovskih eksplozij povečalo zanimanje za tovrstno “bizarno” godbo, ki po besedah Thermosa Mallinga nastaja v kuhinjah: “Sam si moraš narediti zabavo. Tako je z ljudmi v Arizoni, ki je zelo velika država, ena največjih, vendar v njej ne živi veliko ljudi. Ljudi v Arizoni ne zanima, kaj se dogaja okoli njih, vsak poriva svojo stvar naprej. In tako nastanejo najboljši bendi, ki igrajo le po kuhinjah. To so skupine, ki jih ob petkih zvečer nihče ne vidi, v bistvu pa so fantastične. To se dogaja v vsakem mestu. Midva sva želela oditi iz mesta in potovati.”

Na tej poti sta se konec letošnjega poletja prebila tudi do Ljubljane. In ker mi je Thermos pred tremi leti zagotovil, da sta z Bobom Logom III. popolnoma nasprotni osebi - “Zato tudi intervjujev ne dajeva skupaj. Dogajalo se je, da je on govoril eno stvar, jaz pa drugo. Potem sva se odločila: če že želiš narediti intervju z Doo Rag, moraš dobiti Bobovo ali Thermosovo plat zgodbe, ki sta različni. Boba poznam že dolgo in sva zelo dobra prijatelja. Morda se tudi privlačiva zato, ker sva si tako različna?” -, sem se odločil, da letos dobim Bobovo plat zgodbe. Konec koncev je lani pri Fat Possum objavil samostojni album School Bus, s katerim se je predstavil v uvodnem delu tiste ponedeljkove predstave na iztekajočem se TrnFestu pred KUD-om Franceta Prešerna. Po zabavi sva na dvoriščnem odru tudi spregovorila - in poglej ga zlomka, sploh si nista tako nasprotujoča v izjavah; še ena tistih hudomušnih južnjaških laži? Kdo ve, koliko laži mi je natrosil še Bob Log III.

Pri igranju si pomagata s staro šaro in staro opremo, tvoja kitara je ročno narejena doma.

Res je. Thermos išče pripomočke za bobnanje povsod. Te, na katere je igral, sva sicer prinesla s seboj, vendar lahko vse, kar rabi za nastop, brez problema najde največ v eni uri. V nekem trenutku nima nič, v naslednjem pa že vse. Ko igram sam, pa res opremo najdem na licu mesta - basovski boben si sposojam, ojačevalec tudi. S seboj nosim le ritem mašino in drum trigger*, ki se mi je nocoj na žalost pokvaril. Tako je samo pol strojev delalo, kot je treba, zelo težko mi je bilo nocoj na odru. Na srečo sem lahko igral vsaj kitaro, tako kot znam, vsaj tu nisem imel težav.

Kje si sploh dobil to kitaro? V kaki prodajalni iz druge roke?

Ja.

Je takšnih trgovin veliko po Ameriki?

Je. Ni pa v njih najti toliko dobrih stvari kot nekoč. Dobre so pokupili. Vsekakor je nekaj trgovin, kjer se da najti kaj uporabnega in posebnega.

Pri delu uporabljaš veliko takih starih reči. Zakaj rineš - v današnjem sofisticiranem času, ko se vsi ukvarjajo z računalniki - v preteklost?

Če veš, kakšno pesem bi rad naredil, tehnologije sploh ne rabiš. Jaz točno vem, kaj hočem početi, za to ne potrebujem računalnika. Verjamem pa, da je fino imeti računalnik in kup denarja, s katerim si nakupiš drago opremo, vendar pa še vedno - tudi če tega ne storiš - pošteno zažigaš, tudi s tako opremo, kot jo imava midva.

Med tvojim solo nastopom sem pomislil, da z igranjem ubijaš tehno glasbo.

Ha ha! V mojem igranju je tudi nekaj tehna. Igram pač kitaro, zraven mi mašina udarja bam-bam-bam. To je sicer precej starejše od tehna in ravno tu je tehno dobil nekaj goriva. Sicer pa mi je vseeno, kaj si ljudstvo misli o moji glasbi, gre samo za zabavo, na kateri jaz igram kitaro; glavno je, da se vsi zabavamo.

To, kar delaš, se mi zdi zelo kompleksno, vendar v vsem prevladuje ritem.

Prav imaš. Ko igram kitaro, slišim kitaro kot boben. Ko igram sam, si na ritem mašini naštimam ritem, ki ga lahko z nogo vklapljam in izklapljam, kadar mi ustreza. Vedno gre samo za ritem enega udarca. Potem sta tu še basovski boben in drum trigger, ki ju igram z nogo. Tako lahko, medtem ko igram kitaro in ko ritem mašina igra nastavljeni ritem, z nogo udarjam še en, popolnoma drugačen ritem. Na koncu glasba zveni tako, kot da bi jo igrala kitarist in dva bobnarja. Za novi album se bom lotil še nečesa, česar se doslej v vsej zgodovini rokenrola ni spomnil nihče.

Niti Mr. Quintron?

Zadeve še nisi slišal in pojma nimaš, kaj imam v mislih. Mr. Quintron je odličen, zelo ga imam rad, a tega, česar sem se spomnil jaz, se on ni. V komadu, ki se mu reče Clap Your Tits, igram kitaro, dve kurbi pa mlatita z joški.

Oho!?!

To je ves komad: kitara in dva para joškov. Si že kdaj slišal komad za joške in kitaro?

Ne!

Stavil bi, da ne. Bob Log se je tega spomnil prvi! Zadeva bo v prodaji od oktobra naprej.

Bo izšla pri Fat Possum?

Upam, da bo. Dal sem jim v poslušanje in upam, da jo bodo izdali. Moral sem jih celo poklicati in jih prositi, naj plačajo kurbi, ker sta bili zame nekoliko predragi.

Kaj meniš o vsej tej sceni, Mr. Quintron, Deche Dans Face iz Francije, potem ti, Bob Log III., pa Doo Rag III in drugi. Vesel sem, ker je na planetu še kaj odštekancev ...

No, nekateri te očitno osrečujemo. Vedno se bo našel kdo. Jaz že ne bom odnehal, tudi Quintron po moje ne bo. Ta tip počne reči, ki so mi zelo všeč.

Si ga že videl igrati?

Uh! Velikokrat. V New Orleansu ima klub, vsak mesec naredi dva do tri koncerte, v Čikagu pa je še en mož orkester, Lonesome Organist z bobnarskim kompletom, na katerega igra z roko in obema nogama, z drugo roko pa igra orgle. Neverjeten je.

Je že kaj izdal?

Dva albuma, mislim da pri Thrill Jockey. Veliko one man bandov prihaja, tehnologija nam omogoča, da ni treba imeti ogromnega števila ljudi, le roke in noge je treba uporabljati, pa gre.

Gre za bende, ki niso v duhu tega časa, kot da so kakih trideset, štirideset let v preteklosti. Gre za nostalgijo, borbo proti tehnologiji?

Ne bi rekel, da naše plošče zvenijo, kot da bi jih posneli pred tridesetimi ali štiridesetimi leti. Res je, da so na njih kitara in bobni, ki bi bili sicer lahko posneti tudi pred tridesetimi in štiridesetimi leti, vendar ti je jasno, ko slišiš pesmi, da jih tedaj nihče ne bi mogel napisati. Res pa je, da iz zgodovine pobiramo reči in iz njih delamo prihodnost. Definitivno smo v devetdesetih in uporabljamo tehnologijo, ki je v petdesetih, štiridesetih in tridesetih sploh niso poznali. Ne bojimo se je, uporabili jo bomo, tudi nasprotujem ji, vendar pa bom kitaro igral točno tako, kot hočem, in to je res mogoče precej starinsko, vendar se mi zdi, da jo kar dobro zjebem.

Vendar moraš priznati, da se precej naslanjaš na stare bluesmane. Vem, da sta Doo Rag začela z obdelavami Freda McDowella.

Res je. V nasprotju z mnogimi, ki se kitaro učijo igrati ob sodobni glasbi, sem se jaz učil od starih mojstrov. Kaj pa bi sploh lahko danes poslušal in se učil igrati kitaro? Morda Pearl Jam? Ni šans. Ko slišiš Diddleyja, si rečeš, tole bom poskusil posnemati, to diši po zabavi. Če slišim Chucka Berryja, mi ni jasno, kako bi se lahko uprl takšni kitari. To so glasbeniki, ki so v meni zbudili željo igrati kitaro, in z njimi sem se tudi naučil igrati kitaro.

Govoriva o torej o občutku?

Seveda.

Danes se vse preveč opazuje tehnika igranja, v preteklosti pa je veliko glasbenikov, tudi Bo Diddley in Fred McDowell, igralo predvsem z občutkom. Na ploščah so pustili napake, zato ker je bil občutek pravi.

Strinjam se. Ko poslušaš Diddleyja in Berryja, je žur. Rokenrol je bil čista zabava. Ne gre za to, da bi bil jezen in se pritoževal, ampak gre za žuranje, pitje in ples. Zaradi teh reči sem vzel kitaro v roke.

Torej si pravi rokenroler?

Trudim se, čeprav je moje početje v teh časih kar naporno. Večina ljudi sedi ali stoji s pivom v roki in samo gleda. Sicer ne bom nehal igrati, ampak upam, da bodo naslednjič, ko pridem k vam, že zaštekali, kako se uživa v tej glasbi.

Pričakoval sem, da bosta nocojšnji nastop napovedala s koncertom v središču Ljubljane.

To je sicer dobra ideja, a sva prepozno prišla, da bi jo lahko uresničila. Ko se dolgočasiva, ko nimava kaj drugega početi, greva še vedno z veseljem igrat na ulico. Vendar pa se ti po nekajurni vožnji do koncerta sploh ne da imeti še eno uverturo.

Takšen vajin nastop sem videl pred tremi leti na PopKommu, na sejmišču ...

Seveda, spomnim se nastopa. V tem sva dobra, ni veliko bendov, ki bi to zmogli. Povej mi, kaj bi se zgodilo s Smashing Pumpkins, če bi igrali na cesti? Kako pa bi zveneli? Koliko ljudi bi lahko zmigali? Začela sva iz čiste zabave v Tusconu v Arizoni, kjer sva igrala po ulicah, in poglej, kje sva zdaj. V Ljubljani! Prav je tako, žurava, gre samo za zabavo in upam, da bodo ljudje po koncertu Boba Loga ali Doo Rag odšli domov, vzeli instrumente v roke in si rekli: “Tudi jaz bi se rad naučil igrati!” Celo na dom bi prišel in jim pokazal kakšno zvijačo ... Za zabavo gre, hudiča!

Spomnil si me, da mi je Thermos pripovedoval, kako je v Arizoni veliko bendov, ki igrajo v kuhinjah.

Res je.

Tudi vidva sta začela v kuhinji?!?

Seveda, kje pa naj drugje igraš v Tusconu kot po kuhinjah? Ni kaj početi, zato je veliko skupin; ni veliko klubov, zato ljudje igrajo po hišah. Ljudje se pridejo zabavat, pit pivo, kadit džointe in gledat bend, ki igra v kuhinji.

Kako pa je s pikniki in koncerti na njih? Med Evropo in ZDA so pri teh rečeh velike razlike. V Evropi je vse načrtovano, točno utečeno, imaš organizatorja, skupino in oder, v ZDA pa, vsaj tako se mi dozdeva z razdalje, je vse bolj svobodno, vsaj na začetku je pomemben faktor zabava. Kasneje se verjetno razmerja spremenijo.

Razumem, o čem govoriš. Preveč pravil pokvari sceno. Preveč pravil ne dene dobro, sploh ne v rokenrolu. Spontanost je tista prava stvar pri tej zvrsti glasbe, če je to piknik, tudi prav. Ko sem v Tusconu odraščal, se je še dogajalo, da so si izposodili generator in šli igrat v puščavo, sredi pokrajine, kjer je samo narava. Zbralo se je tudi do 500 ljudi, ki so s seboj prinesli pivo in se zabavali ob muziki. Karkoli, samo da je zabava.

Kako pa je kaj z bluesom? Thermos mi je povedal, da si globoko zabredel v blues. Kako je s tem? Ko sem ga pred tremi leti vprašal, ali igrata blues, je dejal, da sploh ne in da ima on rad rap.

Res je, saj je vendar bobnar, lahko mu je všeč karkoli. Jaz pa igram slide kitaro, zato seveda poslušam Freda McDowella, Elmorja Jamesa, R. L. Burnsida, vendar pa poslušam tudi AC/DC, Metallico, veliko reči. Samo da je dobra kitara, nisem preveč izbirčen.

Ali tudi od takšnih bendov pobereš kak prijem, saj jih jemlješ od bluesovskih glasbenikov?

Res je, vendar pa kitaro igram kot bobnar. Kitaro igram tako, da skušam iz nje dobiti zvok, kot da igram na dve kitari, z ritmom, ki se ne sliši sicer takoj, z nogo pa ga pridno negujem. Od vseh vzamem uporabne pasuse, vendar je vse odigrano v blues maniri ali lestvici ali, če hočeš, feelingu. Tak zvok mi je všeč. Če bi Chuck Berry igral free jazz, bi ga ljudje obmetavali s steklenicami. Vem sicer, da me s steklenicami ne bi obmetavali, če bi se lotil česa podobnega, vendar tega tako nočem. Raje imam slide kitaro.

Zadnje čase prihaja vedno več bluesmanov iz belskih krogov, ki so celo boljši od črnih bluesmanov.

Sploh ne mislim tako. Pojdi gledat T-Model Forda in boš takoj spremenil mnenje, takoj ti bo zaprl gobec. Odvisno je od glasbenika, ne od barve kože. Kar pojdi pogledat T-Model Forda, pa ti bo takoj jasno.

Je iskanje dobrih črnih glasbenikov po undergroundu eden od razlogov za zagon Fat Possuma?

Takih tipov je ogromno, le da se za njih - tako kot za tiste kuhinjske iz Tuscona - težko razve. Najboljši glasbeniki so tam, nikoli jih ne zapustijo in se za ves glasbeni svet sploh ne zmenijo. Založbe jih potem bezljajo iz lukenj.

Kaj je s temi vajinimi koncerti po radiu? Zaradi njih sta bila v zaporu.

O tem raje ne bi govoril.

Ali na turneje še hodita z radijskim FM oddajnikom? Ga imata s sabo? Lahko bi šli v backstage in naredili koncert v Ljubljani?

Ne, ker bomo ob zadnje denarce.

Thermos mi je povedal, da je za dvoletni premor Doo Rag odgovoren on, ker je v tem času postal zakonski mož.

Oba! On je tudi oče, jaz pa le mož. Nekoč bom sicer imel otroke, dokler živim v avtu, pa ne gre.

V avtu živiš?

Ne zares, le vozim se na turneje, 9 mesecev na leto. To pa za otroka ni najbolj primerno. Sicer pa načrtujem 14…15 otrok, všeč so mi velike družine.

Potem se moraš preseliti v Slovenijo.

So takšne družine v modi?

Ne. Rodnost je nizka, zato pridi sem in jo nekoliko zvišaj ....

Veš, kako se zmeniva? Naredil jih bom 17 in vam poslal dva v Slovenijo, OK?

BIGor

OPOMBA:

*drum trigger = sprožilec ritma