SPOMINJAJMO SE FRANCA!

Na začetku so bili neznanci, ki so posnemali druge; redki so s prevzemanjem uspeli vtisniti lasten pečat porajajoči se pristni kongoleški popularni glasbi. Vplivi preteklega in tedaj aktualnega evroameriškega popa, ki je bil v tistem času še precej jazzovski, vanj pa je odločno prodiral "latinski" zvok s Kube, Karibov in drugih koncev južnoameriške celine, so v teh skladbah neizbrisni, celo temeljni.

Prepoznavna zgodovina sodobne kongoleške godbe se je pričela šele po “neznancih”, z Josephom Kabasselejem, pozneje znanim kot Le Grand Kalle, in njegovimi L'African Jazz. Kallejevi L'African Jazz so vzpodbudili plejado dobrih zairskih glasbenikov k novim iskanjem prave zairske popularne glasbe. Nekateri so Kalleju sledili, drugi so se postavili v opozicijo, producirajoč mnogo bolj tradicionalno, bolj "roots" glasbo. Med njimi ni bilo pomembnejšega, kot je bil glasbenik, ki je kaj hitro stopil v ospredje takratnega tamkajšnjega dogajanja, postal ena najvplivnejših ustvarjalnih osebnosti ne samo v kongoleški, ampak nasploh v afriški popularni godbi in z leti tudi eden največjih svetovnih zvezdnikov tovrstne glasbene ponudbe. Danes priznani oče te glasbene opozicije, ki je bil v začetku tudi sam varovanec Kabasseleja, je bil Franco. Govorimo seveda o danes že pokojnem Luambu Makiadiju, pozneje znanem samo kot Luambo, predvsem pa kot Franco, Le Grand Franco. Franco je ključna osebnost dosedanje zgodovine kongoleške popularne glasbe in njemu tokrat odmerjamo posebno pozornost.

Desetletnica Francove smrti je - in kot je bilo pričakovati ob takšni priložnosti, njegovo glasbeno delo prihaja ponovno v središče pozornosti. Številnim ponatisom glasbene zapuščine ter fonografskim izdajam, s katerimi glasbeni sodelavci in dediči nadaljujejo značilni glasbeni pristop, se bo pridružilo tudi obilo pisanja o njegovi ustvarjalni in življenjski poti. Prav zanimivo bo videti, ali se bo do sedaj zagotovo najtemeljitejši kritični biografiji z naslovom Congo Colossus: The Life and Legacy of Franco and OK Jazz, ki jo je leta 1994 spisal izvrsten poznavalec Afrike, afriške glasbe in kulture nasploh ter še posebej nekdanjega zairskega glasbenega dogajanja Graeme Ewens, na knjižnih policah pridružilo kar primerljivega. Za zdaj ne vem, da bi se kaj takšnega pripravljalo. Vendar pa vam lahko iz osebne izkušnje in informacij iz prve roke zagotovim, da so oddelki glavnih londonskih in newyorških knjigarn, na katerih ponujajo publikacije o popularni glasbi, ter prodajaln plošč, kjer prodajajo tako imenovano world music, zadnje mesece zelo dobro založeni z dosedaj izdanimi biografijami, predvsem pa s ploščami tega glasbenika, ki ima upravičeno, čeprav posthumno, vedno večji zvezdniški status. A Ewensovo pisanje je še vedno najboljši nam znani rezultat skrbne raziskave; resna kritična biografija ustvarjalca, ki je brez dvoma eden najbolj priljubljenih, spoštovanih in široko znanih glasbenikov. Prav toliko pomemben, kot je fascinanten vpogled v samo Francovo življenje in delo ter zgodovino njegovih TPOK Jazz, je način, s katerim je avtor ubesedil duha, nagnjenja in ambicije ljudstva, ki je bilo resnični kreativni milje vsega Francovega početja. Duha dežele, ki je v resnici zadnjih 40 let dihala in živela v ritmu Francove glasbe.

"Ko sem bil še majhen, se je ves svet čudil, kako lahko igram kitaro. Bil sem suh in nikakršen. Kitara je bila večja od mene. Ljudje so se spraševali, kako lahko tako majhna oseba igra tako veliko kitaro," se spominja otroštva sam Franco v enem izmed nepreštevnih intervjujev, ki jih je dal za življenja. In vendar jo je igral, in to vedno bolje. Seveda so se časi spremenili in spremenil se je tudi Franco; zrasel je - in to v vseh pogledih. Po četrt stoletja v glasbenem poslu sta mu pripadla velikost in status velikana. Posnel je več kot 150 albumov, nepreštevno je število ilegalnih izdaj - še posebej tistih, kasetnih; po njegovi smrti izhajajo brezštevilni ponatisi, prvi natisi zgodnjih del, kompilacije in seveda natisi posnetkov, ki jih je sam zavrgel.

Sicer pa zagotovo veste vsaj to: Francova zgodba je zgodba o rumbi lingali, glasbi, ki se jo je pozneje za nazaj pričelo napačno imenovati z zbirnim nazivom "soukous". Franco je ustvaril ritem, ki je postal stalnica kongoleške glasbe - in s tem tudi desetletja zairskega vsakodnevnega življenja.

Kot sama Afrika je bil tudi Franco udobno velik, razsežen, dobrohoten, protisloven, vzkipljiv, skrivnosten, rodoviten in nepredvidljivo spontan. Afrika je fascinantna, vedno spreminjajoča se ter hkrati povsem nespremenljiva dežela. Ob naravnih človeških katastrofah je med Zahodnjaki najbolj splošno razširjena pozitivna predstava o njej oblikovana ob spektakularni pokrajini in eksotičnem življenju v divjini. Toda eleganca, toplina, ustvarjalnost in raznolikost ljudstev, pa tudi njihova življenjska prepričanja, način življenja, so lahko še mnogo bolj privlačni in vzpodbudni. Nekdanji Zaire, sedanji demokratični Kongo, je še vedno tretja največja država v Afriki, ki je bila dolgo časa tudi najbolj cvetoča, s 30 milijoni prebivalcev in glavnim mestom Kinshaso, ki je po številu prebivalstva največje francosko govoreče mesto zunaj Francije. Hkrati je tudi domovanje tako različnih ljudi, da ti govorijo med seboj 250 različnih jezikov. Tu poteka bogato, privlačno kulturno življenje, ki povezuje moderni, urbani svet s predkolonialno vaško skupnostjo, ki se je ohranila praktično nedotaknjena vse od takrat, ko so se človečnjaki udomačili.

Franco je bil ena najbolj znanih in najbolj ljubljenih osebnosti v povojni afriški kulturi - v okolju, ki je samo po sebi živahno, polno domišljije in prilagodljivo, vendar je bilo pospešeno marginalizirano z novim svetovnim redom, saj ga zahodnjaški komentatorji še danes velikokrat zavračajo kot trivialno v primerjavi z velikimi evropskimi zgodovinskimi zakladi. Razlogov za to je gotovo več. Enega izmed njih gre zagotovo iskati v pristopu običajnega evropskega muzealca, ki spregleda vse tisto, kar je sicer staro, a živi tudi danes svoje produktivno življenje. Tako celo največje skladatelje popularne glasbe težko najdete v študijah o afriški ustni književnosti, ki je bila dolgo časa dojemana kot kulturna zgodovina Črne diaspore.

Franco je bil v vseh ozirih kultna osebnost razsežnosti, ki so za evropsko pamet skorajda nedojemljive. Rojen je bil leta 1939 v vasi Sona Bata, kakšnih 80 kilometrov od Kinshase. Njegov oče je želel, da bi postal zdravnik, sam pa je imel drugačne ideje. Opremljen z doma iz konzerve narejeno kitaro in repertoarjem ljudskih pesmi se je potikal po tržnicah Kinshase, preden se je pridružil akustični skupini Bikunda. Leta 1950 je Bikunda postala Watam; z dvema kitaristoma in ritemsko sekcijo ter odličnim bobnarjem. Prav to je pritegnilo zanimanje lokalne založbe plošč Loningisa in leta 1953 so Watam, s tem pa tudi Franco, dobili prvo malo ploščo. Sledili so še trije hit singli in Franco je začel postajati znan. K sodelovanju ga je povabil Grand Kalle in v njegovih L'African Jazz si je dokončno ustvaril sloves enega najbolj cenjenih glasbenikov. Leta 1956 se je tako odločil, da gre na svoje in nastali so O. K. Jazz, skupina, ki jo je skozi nepreštevne kadrovske, organizacijske in glasbene permutacije potem vodil vse do smrti, danes pa del glasbenih sopotnikov in varovancev v njenih različnih izvedenkah nadaljuje Francovo delo.

Medtem ko je Kalle z African Jazz razvil sladek napreden stil, utemeljen prav toliko na cha chaju kot na nastajajoči rumbi iz Kinshase, je Franco vodil svoj bend po drugačnih poteh. Prve reference so prihajale iz tako imenovane latino-kubanske godbe. Sledile so seveda še nadaljnje transformacije.

Kot že rečeno, je bil leta 1956 rojen O. K. Jazz: naziv mnogih, nikoli do konca pojasnjenih pomenov. OK naj bi pomenil začetnice za Orchestre Kinois (Kinois je pravi, mestni prebivalec Kinshase). OK pa naj bi bile tudi začetnice prvega sponzorja benda Omarja Kashame, ki je bil lastnik bara Chez Cassien OK Bar, kjer se je pričela kariera marsikaterega kinšaškega benda. In kako je z “jazzom”, ki se pojavlja v imenu skorajda vseh tedaj pomembnih skupin? "Leta 1956 smo bili še vedno kolonija. Tam je bilo mnogo Evropejcev. Morali smo igrati zelo različne stvari, in ker so Evropejci plesali na jazz, smo igrali tudi en takšen, majhen jazz."

"Med vsemi briljantnimi plesnimi skupinami, ki so se uveljavile v Afriki, O. K. Jazz cenijo po kvaliteti glasbe in po atraktivnosti nastopov. Pod vodstvom legendarnega kitarista in skladatelja Franca Luamba Makiadija je skupina vladala afriški glasbeni sceni trideset let, povezujoč prvo generacijo izvajalcev kongoleške rumbe s poznejšim izbruhom zairskega soukoussa,” je pomen natančno označil glasbeni kritik v spremni besedi k zbirki ponatisov zgodnjih posnetkov omenjene skupine, albumu Originalite.

Na Francovo glasbeno ustvarjalnost je vplivalo marsikaj družbeno pomembnega, pa tudi osebnega. Recimo, leta 1960 je imel ljubezensko afero z žensko po imenu Mujos, ki je navdihnila nekaj klasičnih pesmi in rumba stil, ki je postal osnova poznejših, precej satirično usmerjenih komadov. V tistem času je igrala pomembno vlogo pri njegovem ustvarjanju tudi že glasbena konkurenca. Kalle in njegov mladi pevec Tabu Ley sta razvijala nove plesne stile. Franco je na to odgovoril s hitrejšo varianto rumbe, ki jo je krstil za rumbo odembo. Pozneje ji je podtaknil nov plesni ritem; toda, kot je večkrat trdil, rumba vlada takšna ali drugačna. Primerjal jo je z jazzom. Kajti, “tudi v evroameriški popularni glasbi imaš različne stile, imaš reggae, rock in twist, toda jazz je vedno tu. V Zairu je podobno. Imeli so boucher, cavacha, yeki yeki in še kaj. Toda rumba jim je bila v koreninah.”

Francu sta njegov zemeljski vokal ter ljubezen do uličnih modrosti in govoric pomagala ustvariti nepozabne pesmi. Njegova rumba je najprej mestni izum. Ko so šestdeseta leta napredovala, je razvil tudi drugo plat tega stila, ko je začel vključevati v glasbo elemente zairskih etničnih godb. Vendar je ves čas trdil, da sta to dve ločeni plati zairskega glasbenega življenja: "Rumba je rumba, folklora pa je folklora!" A njegovega zanimanja za drugo ni bilo mogoče spregledati.

Kot vsak resnični umetnik se je tudi Franco pomikal k vedno novim rešitvam tako, kot sta narekovala čas in njegove možnosti. V zgodnjih dnevih je Francova rumba za večino poslušalcev zvenela nemogoče hitro, bila je čista in dobro organizirana, z vsemi podloženimi zvijačami bobnov konga in vznemirljivimi harmonijami. Moderna glasba je zadeve nekoliko upočasnila. Postala je zaobljena in samopomembna. To niso več pesmi, ki bi bile dolge tri, štiri minute. To so dolgi izleti v ekstazi, na katerih ima Franco končno dovolj prostora za samogovor. Kot pevcu mu je malo enakih; njegov glas je globok, velik, pogovoren. Njegova kitarska igra ni nič manj individualna.

Franco je bil tako plodovit skladatelj, da je skupaj s posameznimi člani O. K. Jazz pripravil po dve novi pesmi vsak teden vseh 30 let skupnega delovanja. Večina teh pesmi je opravila poslanstvo. In to je tudi eden izmed dejavnikov, ki razlikuje afriško glasbo od zahodnjaške: afriška ima nalogo, ki jo mora opraviti. Franco si je ustvaril mednarodno uspešno kariero, pa tudi nekakšno sekundarno občinstvo, ki mu je omogočalo, da je živel dokaj lagodno zvezdništvo tudi zunaj domovine, med ljudmi, ki niso niti razumeli jezika, v katerem je pel. Povsod so ga jemali resno. Doma je bilo spoštovanje zasluženo tudi s tem, ker se je nekajkrat pojavil v situacijah, ki so jih obravnavali bolj resno kot marsikatere državniške zadeve.

V Francovi skupini O. K. Jazz so se uveljavili številni vrhunski kongoleški glasbeniki - od Sama Mangwane in Simara do Daliensta, od Madiluja do Youlouja Mabiale in Michelina. Ustrezna je bila njegova organizacija show businessa, saj je za znane razmere naravnost impozantna. Na vrhuncu kariere je bil lastnik treh založb - Edipop, Visa 80 in Choc, od sredine osemdesetih pa je vodil tri ločene bende, vse pod imenom O. K. Jazz - enega v Belgiji in dva doma, v Zairu.

A poglejmo spet v zgodovino. Leto 1974 je bilo veliko in pomembno leto za Zaire. To je bil čas nastanka nove republike, ki je bila do tedaj poznana kot Belgijski Kongo. Dežela je pisala svojo lastno pot v športni zgodovini kot zmagovalka afriškega nacionalnega nogometnega pokala in udeleženka svetovnega prvenstva, toda še mnogo pomembnejši dogodek je bil dvoboj boksarjev težke kategorije Muhammada Alija in Georga Foremana za svetovnega prvaka. Za Zaire je bil to najboljši promocijski met do tedaj. Svetovni mediji so navalili v tisočih v Kinshaso, da bi se srečali z ljudmi, ki so živeli sredi najbolj cvetoče kulture ter v mestu, kjer se je dogajal skoraj nenehen žur. Glasba je bila povsod, in čeprav je bil ob tej priložnosti v mestu tudi kontingent črnih ameriških glasbenikov, so bili ngadas, kinšaški plesni bari in klubi, s svojo rumbo tisti, ki so narekovali družabno življenje prišlekov vse tja do vsake nove zore. Franco je bil seveda prva zvezda.

To je bilo obdobje "authenticity". Predsednik Mobutu Sese Seko je leta 1972 obiskal predsednika Mao Tse Tunga na Kitajskem, vrnil pa se je z vizijo lastne kulturne revolucije, s katero bo vzpostavil močno nacionalno identiteto. Franco in njegovi Tout Puissant OK Jazz so igrali pomembno vlogo pri prenašanju Mobutujevega sporočila stotinam raznolikih etničnih skupin po deželi. Takrat so bili na vrhuncu kariere. Pesmi, ki so se širile po Afriki in čez Atlantski ocean, so bile med najboljšimi v vsej dolgi, produktivni zgodovini skupine. Povsod, v Zairu in izven njega, so milijoni Afričanov poznali in ljubili Franca, pa čeprav leta 1974 O. K. Jazz ni igral niti enega koncerta zunaj kontinenta, čeprav je nekajkrat snemal v Evropi.

In potem sklepno obdobje Francove glasbene kariere, osemdeseta leta, zrelo obdobje pred samim dokončnim iztekom, ki se je dogodil leta 1989. Obdobje torej, ki ga je preživel spoštovan doma in v tujini, s kar tremi stalnimi skupinami glasbenikov, s katerimi je nastopal doma in po svetu, ter z lastno založbo plošč, ves čas na poti med Zairom in Belgijo, kjer si je ustvaril novo evropsko bazo za osvajalske pohode po evropskih in ameriških koncertnih odrih. Z novega evropskega sedeža je imel Veliki mojster širok dostop na mednarodno tržišče, še posebej končno tudi v ZDA. Toda čeprav je bil pripravljen, da ustvarjalno energijo preusmeri ven iz tedaj precej introvertirane zairske glasbene scene, Franco ni zapostavljal primarnega občinstva, prebivalcev Kinshase - Kinoisov. Nasprotno: zdi se, da mu je razdalja omogočila, da se je predal novim navdihom pri oblikovanju svoje večne teme o zairskih "gospe in gospodu Sleherniku". Odmaknjenost od doma je samo okrepila poistovetenje z lastno kulturo. Kot nekakšen potujoči ambasasor je svetu prikazoval kar najbolj pozitivno podobo Zaira, toda bil je hkrati naprej obrnjena, neposredna osebnost, katere diplomacija je bila vedno omejena z osebno integriteto. V Evropi je ugotovil, da imajo albumi veliko večji tržni potencial kot male plošče, ki so tudi sicer v teh letih postajale vse manj pomemben dejavnik na različnih trgih. Seveda se zaradi tega ni nameraval omejevati v založniškem iznosu. Tako je v naslednjih šestih letih produciral in izdal kakšnih 30 novih albumov, med katerimi so bili seveda tudi ponatisi in kompilacije. To je ponudba, ki zares okrona dotedanjo Francovo kariero.

Zgodbic iz tega obdobja je veliko. Na primer: London, aprila 1984. Na povratku s prve ameriške turneje se je Franco s svojimi O. K. Jazz končno ustavil tudi v Britaniji; ne brez živce uničujočega obravnavanja imigrantskih uradnikov. Takrat je v hotelu in v okolju, ki je bilo do konca depresivno britansko, privilegirana skupina novinarjev čakala na avdienco z Mojstrom, ki se je pritoževal nad zanikrno enoposteljno sobo, ki so mu jo dodelili, ter komentarje začinjal z grlenim krohotom, s ploski rok in nerazumljivimi lingala vrivki. Čez dan je nosil s seboj kos papirja A4 formata, na katerem je na veliko pisalo: "Napisati pesem!" Po informativni tiskovni konferenci je podpisoval brezplačne kopije albuma Joskyja in skupine Choc, potem pa povzel vtise o britanski prestolnici. Bilo je dovolj prijetno in ni bil zoprn, kot bi lahko bil. Toda, ker je bil nedeljski popoldan, je imel problem, kje najti odprto restavracijo. Ko je končno našel neko kavarno in so mu dostavili obrok, po ponujeni količini hrane ni mogel verjeti, da je to že vse, in je nekaj časa čakal, da mu servirajo še preostanek obroka, preden je dojel, da mora naročiti še en obrok, da bi vsaj približno potešil lakoto. "Ali ti ljudje sploh kaj jejo?" je potem spraševal vse priložnostne znance; velik človek, ki je tudi sicer tedaj tehtal 130 kilogramov. Tudi to je bil Franco.

Ali pa: prav v tistem času je Franco v eni izmed pesmi zapel učencu, pozneje prijatelju in na koncu tudi konkurentu Samu Mangwani: "Zdaj, ko smo dobro večerjali in se dobro napili - kaj lahko počnemo? Ah, moj dragi Mangwana, to je preprosto. Plešimo. Plesali bomo vso noč z O. K. Jazz." Izjava, ki razkrinka duha tedanjega početja Velikega mojstra.

Franco seveda ni bil svetnik in kar nekaj negativnih potez je bilo v njegovem značaju. Kritični prijatelji so o njem celo menili, da je "človek z vsemi značilnostmi človeškega rodu". Pravijo pa, da je bil ob vseh slabostih odkrit in neposreden, kar tudi niso vedno zlahka sprejemljive značilnosti. V nekem intervjuju je o tej značajski potezi povedal: "Če vidim koga s strganimi hlačami, mu pač povem, da nosi strgane hlače."

Zdaj, ko Franca že nekaj časa ni med nami, je že v imenu dostojnosti treba spregledati številne posmrtne zlobne pripombe na njegov račun; obravnavati ga velja veliko resneje, z naklonjenostjo ter predvsem s prepoznavanjem stalnih kvalitet v njegovem glasbenem opusu. Ne nazadnje je bil njegov prispevek prepoznan tudi v takšnih delih, kot je leta 1991 izdan avtoritativni vodnik skozi afriško zgodovino Makers of Modern Africa. Franco je eden izmed edinih dveh glasbenikov med 680 izbranimi afirškimi javnimi osebnostmi, ki jih je nigerijski založnik počastil z uvrstitvijo v to publikacijo. Na Zahodu delo tako imenovanih "pop" glasbenikov analizirajo in o njem razpravljajo z vso pozornostjo, ki jo narekuje znanstveno raziskovanje. Tako so nastajale pop ikone šestdesetih in sedemdesetih. A če vlogo koga, ki se zdi Zahodu tako pomemben, kot je na primer Bob Dylan z vso poezijo, primerjamo s Francovo, potem zlahka ugotovimo, da ti evroameriški protagonisti niso imeli niti približno takšnega “učinka” na domače okolje, kot ga je imel on. Ritmi, skladbe, besedila in skrita sporočila njegovih pesmi so bili v vseh razsežnostih življenjskega pomena za njegovo primarno, domače občinstvo. In ker je bila njegova glasba tako prisotna in njegova osebnost tako močna, ga ni bilo mogoče nikoli asimilirati v sistem. "Ne bom sprejel ne glasbe in ne jezika samo zato, da bi ugajal novemu občinstvu na Zahodu," je vztrajal pred obiskom v Ameriki. "To je to, kar igramo, kar pojemo in na kar plešemo - kar razumemo. To je naša glasba in ljudje jo morajo sprejeti takšno, kot je. Seveda poslušamo tudi zahodno glasbo; celo tisti, ki ne govorimo angleško, lahko plešemo nanjo. Vložili smo napor in v njej uživamo. V Evropi je drugače; naša glasba je namenjena samo Afričanom, ne tudi njim. Tega napora ne opažam. Toda prava glasba nima meja."

Te dni mineva okroglih deset let od Francovega dokončnega odhoda s tega planeta; ostala je nepregledna količina njegove godbe. Pravi trenutek je, da ji ponovno prisluhnete - in da jo poslušate čim več!

Zoran Pistotnik

(Zares) izbrana diskografija (ponatisov):

1. Roots of OK Jazz (Cramworld, 1993)

2. Originalite (RetroAfric, 1999)

3. Merveilles du Passe 1961-1962 (Sonodisc, 1991)

4. Azda 1972-1974 (Sonodisc, 1993)

5. Radio Trotoar 1974-1978 (Sonodisc, 1996)

6. Bomba, bomba, mabe 1977-1979 (Sonodisc, 1995)

7. Monzo 1977-1979 (Sonodisc, 1998)

8. En colere vol. 1 1979-1980 (Sonodisc, 1995)

9. Princesse Kikou 1980-1981 (Esperance, 1992)

10. Cooperation 1980-1982 (Sonodisc, 1994)

11. Franco, Simaro, Sam Mangwana 1982-1985 (Sonodisc, 1994)

12. Franco, Madilu, Empompo 1984-1986 (Sonodisc, 1996)

13. Makambo Ezali Bourreau 1982/1984/1985 (Sonodisc, 1994)

14. Mamou 1984-1986 (Sonodisc, 1994)

15. Attention na Sida (Sonodisc, 1994)

16. Franco, Simaro, Jolie Detta 1986-1988 (Sonodisc, 1994)

17. Franco et Rochereau a Paris (Sonodics, 1992)

18. Franco and Sam Mangwana - For Ever (Melodie, 1989)