CIRKUS FUGAZI

Washingtonska rockovska scena z izdelano vizijo produkcije in zgrajeno infrastrukturo izstopa na ameriški in sploh svetovni neodvisni sceni. K njenemu razvoju in stabilnosti so bistveno pripomogli Fugazi, ki jih imamo zaradi brezkompromisnega zavračanja ponudb velikih založb in nezadržne želje po svobodi glasbenega ustvarjanja za zastavnoše neodvisnosti in antikorporativnosti. Konec septembra so po štirih letih ponovno obiskali našo prestolnico; obisk smo izkoristili za pogovor s kitaristom in pevcem skupine Guyem Picciottom.

Turneje si še vedno organizirate sami. Kako vam uspe najti toliko stikov, da igrate povsod po svetu? V Evropi ste bili, na primer, prvič leta 1988, ko sploh še niste imeli izdane plošče?

Ves čas smo imeli veliko sreče. Sredi osemdesetih nam je pomagal obstoj zelo močnih underground vezi, v katere smo se vpletli predvsem po zaslugi Iana, ki je takrat že zagnal založbo Dischord. Imeli smo tudi nekaj izkušenj z igranjem in poznali smo veliko ljudi. Spomnim se, kako smo se, preden smo se prvič odpravili v Evropo, spraševali, ali bo sploh kdo prišel na naše koncerte. Nismo bili prepričani, da nas ljudje poznajo. Veliko se je sicer govorilo, da smo člani Minor Threat in drugih skupin, v katerih smo prej igrali, to nas je malce tolažilo, vendar prave predstave o tukajšnji sceni nismo imeli; mislili smo, da tvegamo. Imeli smo srečo, da smo v Amsterdamu srečali krasne ljudi z založbe Konkurentt; povezali so nas z The Ex in oni so nam pomagali do ustvarjalcev nemškega Trust Magazin. V Slovenijo sta nas prvič pripeljala Irena in David. Z vsemi temi ljudmi iz leta 1988 sodelujemo še danes.

Zasledil sem, da se na vsaki turneji trudite koncertno pokriti kako novo državo. Kako je s tem tokrat?

Zaradi širitve Brendonove družine smo se odločili, da evropsko turnejo letos razdelimo na tri dele. Maja smo obiskali Veliko Britanijo, Irsko in bili prvič na Islandiji, sedaj je drugi del turneje, ko igramo le v nekaterih novih krajih, ne pa tudi državah. Zadnji del evropske turneje bomo opravili prihodnje leto s koncertiranjem po Skandinaviji. Že dalj časa si zelo želimo obiskati Rusijo in Grčijo, to sta deželi, ki še čakata, da ju osvojimo. V vseh naših dvanajstih letih smo obiskali mnoge osupljive države, kot so Argentina, Brazilija, Čile, Hong Kong, Malezija, Singapur. Glasba uniči še tako velike geografske razdalje, to je ena od najbolj odštekanih stvari pri koncertiranju. Na primer, pojma nisem imel, kaj lahko pričakujem od koncerta v Kuala Lumpurju v Maleziji. Na koncertu je bilo 1100 ljudi, ki so z nami odpeli komade - vse so jih poznali. Totalna norija!

Verjetno se strinjava, da so ZDA najmočnejša država na svetu. Ena od njenih ekspanzij je tudi kulturna, v njej ima vlogo tudi glasba. Kakšno je vaše stališče o tem?

Govoriš o kulturnem imperializmu; dotikava se pomembnega in zapletenega vprašanja. O kreativnosti in glasbi kot komunikacijskem sredstvu ne moremo govoriti kot o imperialistični obliki, je pa res, da jo nekateri načini uporabe in marketinško vsiljevanje delajo tako. Velike korporacije, ki imajo ogromno denarja, si tudi z izkoriščanjem glasbe želijo prigrabiti še več denarja. V tem smislu je glasba del imperializma. Nikakor pa ne smemo kriviti tistega, ki glasbo ustvarja in z njo potuje po svetu, srečuje ljudi in z njimi sklepa vezi. Med tema dvema zadevama je velika razlika. Res je fascinantno, ko si enkrat v Singapurju, kjer so sprejeli zakon, s katerim so prepovedali stage-diving. Z njim so se seznanili šele po MTV, prihajalo je do poškodb, zato so ga prepovedali. Zdaj policaji na koncertih skrbno opazujejo publiko in skrbijo, da se ne vname v ognju, ki sta ga zanetila MTV in grunge. Totalno bizarno. Fugazi se zavedamo vsega tega in se trudimo, da nas take reči ne hromijo - najti skušamo poti, prek katerih ohranimo vsebino početja, v tej luči ga skušamo ljudem tudi predstaviti. To je eden od razlogov, zakaj nas ni MTV nikoli zanimala. Pomeni odskočno desko za prodajanje, ki je enostavno ne želimo uporabiti. Raje sami pridemo do pravih ljudi, ki nam omogočijo, da se pošteno zabavamo s publiko na naših koncertih. Ohraniti skušamo nizke cene vstopnic in tako ljudem dati občutek, da jih prisrčno vabimo na koncert.

Kako komentiraš razlike med neodvisno sceno v osemdesetih in devetdesetih?

Stvari so se močno spremenile, zdi pa se mi, da se vse bolj vračajo v pozicije, ki smo jih poznali v osemdesetih. Prebrodili smo veliko eksplozijo zanimanja in zdaj smo že na drugi strani - ljudje se vračajo k dojemanju, kaj je najpomembnejše pri delanju glasbe: ne številke, ampak odnos do ustvarjanja. Fugazi imamo še vedno enaka vodila - vedno smo se posvečali ustvarjanju glasbe v naši avtonomiji, naših omejitvah, našem nadzoru. Smo kot v kapsuli, samo gibljemo se po zunanjem prostoru. Zgodnja devetdeseta, ko sta bila zanimanje in pozornost velikih založb usmerjena na glasbo z neodvisne scene, so bila čudna, saj se je veliko povezav pretrgalo. Ljudje so tekli za denarjem. Zdaj se odnosi vračajo v skupnost, h koreninam, in to je v redu.

Kakšni so vaši občutki ob izkoriščanju mladinske kulture v tržne namene? V začetku devetdesetih je bil grunge popularen, a ko se je rojeval, ni nihče razmišljal o kreaciji novega gibanja.

Nikoli me ni presenečalo, kako te reči potekajo. Korporativni del glasbene industrije se po moje ne razlikuje od drugih industrij (na primer obutvene) - išče stvari, ki se bodo prodajale. Dejstvo, da je vsebina tega, kar iščejo, kreativna, odnosa ne spremeni. V osemdesetih so se dogajale močne reči, in ko so končno dojeli, so na veliko zaslužili, a kaj, ko je zakon kapitalizma, da je treba sistem stalno obnavljati, vanj vpeljevati spremembe - ta sprememba je v glasbeni industriji pot naprej. Nekaj časa je bila glasna kitarska glasba novost, ki so jo dobro prodajali. Zdaj ni več nič novega, zato so morali poiskati nekaj novega. Glasba in drža se zaradi tega nista spremenili. Zato me te zadeve sploh ne skrbijo. Res, da je bilo to obdobje frustrirajoče, po drugi strani pa je underground vedno obstajal, skupaj z glasbo in idejami, ki niso bile lahko plačljive in se jih ni dalo prodati.

Če odštejemo fascinacijo medijev in industrije, je grunge naredil tudi nekaj dobrih stvari.

Le za kratek čas. Razmerja so se močno spremenila. Vse te reči so bile vznemirljive samo za trenutek – plošče, ki so se prodajale še pred petimi leti, se ne prodajajo več, na koncerte hodi manj ljudi.

Vendar pa se je odprl prostor za majhne založbe. Strašno veliko jih je že.

Tudi bendov je precej več, kot jih je bilo prej. Problem je v vzorcu mišljenja, ki ga je prinesel grunge - da se da z neodvisno glasbo dobro zaslužiti in narediti kariero. Zdaj imamo veliko založb, veliko bendov, toliko, da nihče od njih ne more služiti toliko, kot so si zamislili. Razmerja se bodo v kratkem spremenila. Tisti, ki so v glasbi zaradi glasbe, nimajo izbire, se bodo že trudili biti boljši in iti naprej, tisti, ki so si obetali predvsem kariero, pa bodo ugotovili, da preživeti le ni tako lahko.

Založba Dischord še vedno ohranja stališča iz osemdesetih - neodvisna založba, ki ne le da ni niti za trenutek pomislila na sodelovanje z velikimi založbami, ampak tudi z velikimi distributerskimi podjetji nima nič skupnega.

Glede Dischorda je treba poudariti, da je zelo majhna in prav posebna založba, ki je usmerjena lokalno. Lahko bi rekel, da ima antropološko poslanstvo: v izdajah te založbe odseva washingtonska skupnost od začetka osemdesetih. Gre enostavno za beleženje glasbene zgodbe nekega kraja. Zaradi tega se je založba lahko izolirala od številnih sprememb, ves čas je namreč imela omenjeno poslanstvo. Mislim, da ji je tudi uspelo.

Z dokumentarcem Instrument ste povedali zgodbo o prvih desetih letih Fugazi. Od kod vam zamisel za ta film?

Filma brez trdne vezi med skupino in Jimom Cohenom, ki ga je naredil, ne bi bilo. Ian in Jim sta prijatelja še iz srednje šole, in ko smo Fugazi začeli, je bil Jim vedno nekje okrog nas in nas je snemal. Snemal nas je osem let. V nekem trenutku smo ga opozorili, da ima že ogromno materiala o nas, in predlagali, da ga uporabimo. Pred tremi ali štirimi leti smo se resno odločili, da bomo naredili film, in Jim je začel pogosteje snemati intervjuje ter kompletirati arhivski material. Nikakor pa ne gre za nekaj, o čemer bi se odločili že pred desetimi leti, bolj je šlo za to, da je zbrani material klical po tem, da ga spravimo v red in uporabimo.

Ima poleg tega še kak globlji pomen, kaže v smer, kako boste delovali v prihodnje? Povedal si, da ste turneje nekoliko oklestili.

Film nas je po svoje naredil malce živčne. Vedeli smo namreč, da ga bodo nekateri dojeli kot nagrobni kamen, čeprav Fugazi še nismo povedali vsega. Ker bi se lahko komu zdelo, da z njim končujemo svojo zgodbo, nam ga je bilo nekolikanj neprijetno delati. Film je samo omejen pogled na naših prvih 10 let. O prihodnosti lahko povem samo to, da ima bend še veliko zamisli, ki jih je treba uresničiti, glasbeno in drugače. Ne bo tako kot včasih, ko smo turali tudi po 6 ali 7 mesecev v letu, še vedno pa bomo na turnejah 2 do 3 mesece. Je pa vsekakor res, da se moramo še navaditi na ta nov sistem. Vedno smo namreč funkcionirali kot živ bend, zdaj pa so okoliščine spremenjene in moramo iskati druge načine, prek katerih lahko funkcioniramo. Film nam je pri tej preobrazbi pomagal. Zanj smo porabili zelo veliko časa in v njem našli novo pot, kako ostati kreativen, ne da bi bil na turneji.

Praviš, da ste pretežno koncerten bend. Se forma vaših komadov sčasoma stalno spreminja tudi zaradi tega?

To je naš princip dela. Zelo veliko smo igrali v živo in pri tem nismo nikoli uporabljali spiska komadov za nastop. Ko stopimo na oder, se repertoar oblikuje sam, vsak član benda mora biti zato zelo dovzeten za spremembe v filingu komada, ki je odvisen od trenutka. Veliko improviziramo, in to v tistem pravem jazzovskem pomenu, ko vsakdo od nas potrebuje odmor, drugi pa njegov počitek glasbeno pokrijejo. Zato pesmi skozi čas mutirajo, se spreminjajo. Ne gre kot pri poeziji ali zgodbi za eno samo samcato verzijo. Glasba se stalno spreminja, posebej z igranjem med štirimi demokratično naravnanimi osebami. Obstajajo deli pesmi, ko absolutno nikoli ne vemo, kam nas bo odpeljal trenutek. Tako ohranjamo glasbo živo tudi zase.

Na vaših ploščah sem opazil, da imate komade, kot so Burning, Burning Two, Provisional, Reprovisional in tako naprej. Za kaj v bistvu gre?

Včasih med komadi, tak primer sta na primer 2 Beats Off in 23 Beats Off, ni prav nobene povezave, razen občutja. Prvi naslov se nam je porodil, ko se nam je ritem komada zdel totalno odpuljen, kasneje smo naredili komad 23 Beats Off, ki je ravno za toliko bolj odpuljen. Potem so tu komadi, ki se jih lotimo z drugačnih zornih kotov, Burning in Burning Two sta nastala zato, ker sva z Ianom v istem času pisala besedila, v katerih se je pojavila beseda “burning”. Res pa je, da pesmi veliko obračamo, preurejamo, na soundtracku za Instrument je demo verzija komada Rend It, čisto drugačna od komada, ki je potem nastal.

Na demu iz leta 1988 je komad Merchandise, ki je bil potem uradno objavljen šele na Repeaterju.

V prvi postavi Fugazi me ni bilo, nisem sodeloval pri pisanju vseh teh komadov. Ko sem se jim pridružil, sem potreboval dve leti, da sem začel igrati kitaro. Takrat smo že imeli cel kup komadov, ki jih nisem soustvarjal, zato smo se jih lotili znova. Vse smo obrnili na glavo. Ko sem se lotil kitarskega dela na Merchandise, smo pesem obudili. Keep Your Eyes Open s Steady Diet je, na primer, ena od prvih pesmi, ki so jih Fugazi napisali, a je bil objavljen šele po dodanem kitarskem delu. Nekaj komadov iz leta 1988 še vedno nismo “obdelali”. Na filmu je eden od njih, Furniture, potem še Roared, Turn Off the Guns, kar nekaj je takih komadov, ki še iz prazgodovine benda čakajo, da jih spravimo v moderno obliko. Enkrat jih že bomo, saj gre vendar za recikliranje. Trudimo se biti okolju prijazni.

Zanima me tvoj komentar podatka, da je na vaš prvi koncert in na koncert ob 10-letnici skupine v istem washingtonskem klubu prišlo skorajda enako število ljudi, 200.

Res se sliši čudno. A imamo stalno publiko, le v nekem trenutku nam je šlo nekoliko bolje. Vse plošče smo prodali v približno enaki nakladi, ko smo na turneji, skoraj vedno igramo pred enakim številom ljudi. Številke se nikoli niso bistveno spreminjale. Očitno imamo privržence, ki zvesto spremljajo naše početje. Nismo skupina, ki bi v nekem trenutku dvignila veliko prahu, potem pa se izgubila. Gre za komunikacijo med publiko in bendom.

Pri ustvarjanju glasbe vse pogosteje uporabljate nove instrumente, na primer ritem mašino, klarinet, klavir. Iščete nove poti za ustvarjalnost?

Gre predvsem za potešitev radovednosti. Klarineta sploh ne znam igrati, ker pa ga imam, sem poskusil, ali lahko iz njega izcimim kaj zanimivega. Jerry igra v mnogih naših komadih v živo - včasih igra na bobne, in tako imamo dva bobnarja, v drugih komadih igra trobento, klarinet. Če se nam zdi, da glasba to potrebuje, potem pač dodamo nove elemente. A ne gre za to, da bi se dolgočasili, ampak za vprašanje dodajanja orodij, s katerimi pesmi pridobijo pomen. Vse to je bolj diktat glasbe kot dolgočasja. Nismo omejeni s formo pesmi, nasprotno, pripravljeni smo se ukvarjati tudi z drugimi zvoki in sprejeti, kar nam imajo ponuditi. Za mnoge je mogoče nenavadno, da slišijo ritem mašino na plošči Fugazi, zame pa je ta ritem mašina le orodje. Nimam estetskih težav z njeno rabo.

Kaže, da obstaja določen vzorec za nove člane Fugazi, ti in Jerry sta bila najprej roadieja ...

Res, a je bila situacija vendarle nekoliko drugačna. Midva z Brendonom sva igrala skupaj v sedmih bendih, zadnji je razpadel zato, ker je šel Brendon v Fugazi. Potem sem se pojavil z vprašanjem: “Kaj ne bi bilo smiselno, da se vam pridružim še jaz?” Tako sem se prebil v bend, najprej sem bil roadie, potem sem pel, zdaj igram še kitaro. Podobno je z Jerryjem. Kot roadie je z nami že dolgo časa, v tem času je imel cel kup bendov, med drugim Off Scars, kjer je Brendon igral kitaro. Jerry mi je tudi pomagal pri soundtracku za moje kratke filme. Ko smo snemali ploščo End Hits, je Brendon nasnemaval bobne, in ker nismo našli načina, da bi jih prenesli v živo, Jerry pa je bobnar, smo ga povabili k sodelovanju. Od takrat njegova vloga v Fugazi narašča. Vedno več pesmi najdemo, v katere je smiselno dodajati tudi njegovo igranje, na primer star komad Burning, ki ga zdaj igramo z dvema bobnarjema, to mu daje nov čar, potem so tu pesmi, v katerih ne morem peti, igrati kitaro in klarinet, zato zdaj on igra trobento. Na vse več načinov ga vključujemo v glasbo. Lažje je, ker je naš dober prijatelj, z nami je že tako dolgo, da integracija v bend ni povzročila problemov, pravzaprav je bila že povsem naravna. Večino koncerta še vedno odigramo stari štirje člani, vendar smo že tako daleč, da ga lahko sredi komada, ko ne igra, kdo od nas pogleda, pa bo že vedel, kaj mu je storiti - skočiti za bobne, igrati tamburin. Tak način dela nam je zelo všeč, počutimo se kot v cirkusu, ko si na trapezu in se zavedaš, da lahko prav fino zajebeš zadeve, da se lahko kdo celo poškoduje. Odnosi ne smejo biti utečeni, saj taki niso zanimivi. Kadar koli se v čem počutiš že preveč domače, ko je bend preveč sproščen, se hitro lahko zgodi, da nisi dovzeten za nove ideje. Mi se skušamo sami provocirati tako, da se mečemo iz ravnotežja.

Morda imate tudi zaradi tega zvesto publiko - vedno nam ponudite kaj novega.

Ob tem se ne naveličamo igrati starih komadov, to je problem številnih bendov. Toliko jih rotiramo, da se nam zdijo vsi dovolj sveži, spreminjamo jih in jim ostajamo blizu. Po tolikem času skupaj in tako intenzivnih trenutkih, ki smo jih doživeli, vedno ostaja vprašanje, ali je moč še najti nove poti, po katerih je mogoče hoditi. Za zdaj nam uspeva. Ko pridemo na oder, še vedno med sabo čutimo energijo, povsem drugačno od drugih reči, ki se mi dogajajo v življenju. Še vedno se mi zdi biološko nujno igrati v tem bendu.

Morda nam za konec poveš še kaj o tem, kaj počnete poleg Fugazi?

Z bobnarjem Stevom Gamboo iz Make-Up sva naredila dva kratka filma, naslova sta Please Cry in Silly Game. Trenutno se vrtita v Franciji, v Londonu smo imeli projekcijo v muzeju; to sta 10-minutna filma, ki ju velikokrat prikažejo tudi pred Instrumentom. Rad bi opozoril, da ne gre za strašne umetniške dosežke, nanje bolj gledam kot na učni proces. Z njima sem se učil, kako filmati, delo za Instrument pa me je dodatno podkovalo v tem poslu in me povsem osvojilo. Z Brendonom zelo veliko delava tudi v produkciji, predvsem snemava zunaj benda. Fugazi smo nekaj denarja vložili v majhen studio, ki naj bi nam služil za demo posnetke. Studio smo naredili kar v hiši, kjer smo živeli. Potem smo ugotovili, da imamo dovolj prostora, časa in materiala tudi za druge bende, zato smo jih povabili, naj kar pridejo v naš studio in snemajo. Prišli so Make-Up, Blonde Redhead, Slant 6, Quicksotics, Chrom-tech, Mathematics, z njimi sva se učila snemanja in produkcije. Najprej nisem imel pojma, kaj delam, zadnjih pet let pa sem že čisto zasvojen s tem početjem. Še danes ne poznam vseh tehničnih zakonitosti, uho pa se mi je vendarle izostrilo in zelo všeč mi je takšno sodelovanje z bendi. Brendon je še boljši od mene. Sicer pa je Ian še vedno precej zaseden z založbo, basist Joe ima tudi svojo založbo, Tollota, pravkar izdaja ploščo skupini Spirit Caravan, ki jo ima zelo rad. Vsi v bendu se ukvarjamo z velikim številom reči.

Imate torej lastno infrastrukturo in vlagate v sceno. Veliko bendov in založb ne vlaga denarja v lasten studio, ampak raje plačajo ure, prebite v tujem.

Ko se enkrat znajdeš sam, ko si zgradiš studio, ustanoviš založbo, spleteš mrežo za uspešno koncertiranje, postanejo vse te stvari del tebe in ti dajejo občutek varnosti. Druga pot je odvisnost od drugih, najemanje strokovnjakov, ki naj bi ti na vseh omenjenih področjih pomagali. Problem je v tem, da se njihova mreža tako razpreda, da je ne moreš več nadzorovati. Kar zadeva mene, rajši izdam ploščo, ki zveni grozno, a sem jo naredil sam, saj vem, da je šlo za del procesa, za učenje.

BIGor