Mayo Thompson ali Red Krayola

NEPOPRAVLJIVI ODTRGANEC

Malo je ustvarjalcev iz šestdesetih let, ki bi na rockovskem obrobju zdržali trideset let in več ter obenem ohranili začetni impulz in integriteto. Vedno znova poskušali kaj novega, samosvojega, posebnega ... Morda Don Van Vliet, če bi ... Med temi posebneži ostaja dejaven Mayo Thompson, mož, ki je večino plošč objavil pod imenom Red Krayola.

Ko so pred nič hudega slutečo množico v preddverju nakupovalnega centra v Teksasu daljnega leta 1966 nastopili Red Crayola, so že po nekaj taktih ‘hrupa’ pregnali večino kupcev. Vmes se vedno najde peščica ‘čudakov’, ki iščejo zadovoljstvo v bizarnih pristopih izven uveljavljenih obrazcev. Mayo Thompson jim je s tem postregel v obilici. Imel je tudi srečo. Med tisto peščico, ki je ostala pod improviziranim odrom nejevernih pogledov, je bil tudi Lelan Rogers, brat posladkanega country pevca Kennyja Rogersa in lastnik založbe International Artists, ki je tedaj, sredi šestdesetih let, skrbela za Rokyja Ericksona in njegove 13^th Floor Elevators. Kot je godba sedla v ušesa na koncertnih nastopih le izbranim ušesom, tako slabo so se prodajale tudi prve plošče. Ni čudno, Mayo Thompson je zanikal vso obstoječo glasbo in tudi v izjavah ni bil prav nič prizanesljiv do dogajanja tistega časa. Komajda je našel besedo hvale za ustvarjalce, ki so podobno kot on stremeli k zavračanju uveljavljenih žanrov. Obregnil se je celo ob Franka Zappo, češ da je zaničljivo držo nasproti hipijevskemu gibanju povzdignil na raven samozadostnosti. Raje je presenečal na vseh ravneh, ne glede na praktično ničev odziv kupcev plošč. Odzvala se je le firma Crayola in dosegla spremembo črke v imenu, od takrat se ‘skupina’ v Ameriki imenuje Red Krayola.

Največ, kar so dosegli v šestdesetih letih, je bil nastop na festivalu Berkeley Folk. Ko je množica čakala na Country Joe and the Fish, so jim Red Krayola parali živce s psihedelično zmešnjavo in Thompson sam z nelinearnim pripovednim slogom. Danes se tistega nastopa spomni z nasmehom na ustih: “Ni bilo tako slabo. Na oder je priletelo samo nekaj predmetov.”

Po dveh albumih pod imenom skupine in enem samostojnem se je Mayo umaknil iz glasbe. V New Yorku je našel somišljenike pri združenju Art and Language, ki se je ukvarjalo z mejnimi primeri konceptualne umetnosti. Spoznanja so izražali s filmi in teoretskimi razpravami ter jih zbrali v tiskani obliki; Thompson je tedaj celo napisal opero, ki so jo na oder postavili šele 20 let kasneje na Japonskem. Nekateri od teh teoretikov so kasneje Thompsonu pomagali pri nadaljevanju glasbene kariere v Angliji. Prišlo mu je namreč na ušesa, da so Red Krayola z zgodnjimi ploščami vtisnili močan pečat v tedanje inovativno glasbeno dogajanje na Otoku, medtem ko so mu v Ameriki vsi zatrjevali, da je njihovo početje brezplodno in nesmiselno. In preselil se je naravnost v London. Kultni status mu je v kmalu prinesel položaj iskalca novih imen pri Rough Trade. Še več, izkušnje je uporabil kot producent plošč bendov, ki so tedaj snemali pri tej neodvisni gramofonski založbi: Stiff Little Fingers, Raincoats, The Fall, Scritti Politti ... Ko so pri založbi našli zatočišče Pere Ubu, se jim je Thompson z veliko navdušenja pridružil kot kitarist in vadil številne zgodnje pesmi. Žal večine David Thomas ni več želel izvajati, na primer Final Solution, in sicer zaradi privrženosti Jehovim pričam! Thompsonovo članstvo v Pere Ubu je bilo kratkotrajno; že večkrat se je izkazalo, da dve z egom nabiti ustvarjalni osebnosti težko zdržita skupaj dlje časa. Nekateri celo trdijo, da je bil Thompson kriv za razpad Pere Ubu v letu 1982. Morda posredno, kot kaplja čez rob, ko v skupini že dolgo ni bilo več tako, kot bi moralo biti. Thompson se ni dolgo žalostil, na noge je ponovno postavil zasedbo pod starim imenom Red Crayola (prepoved imena Crayola v Anglijo namreč ni segla), sestavljeno iz glasbenikov, ki jih je spoznal med delovanjem pri Rough Trade.

Spoznanja, ki jih je nabral v združenju Art and Language, je počasi infiltriral v lastna besedila in jih uporabil v pesmih. To so bile prave razprave o pomenu umetnosti, ki po njegovem ne more biti ločena od ‘življenja’. Zato so njegova razmišljanja polna konkretnih dogodkov, ki jih postavlja v različne kontekste in iz tega izbrska zelo odprte odgovore. Tudi glasba je odsev ‘zmede’ sveta; resda se ne more odtrgati od korenin, ki ležijo v folku in rhythm’n’bluesu, a vse od začetka je vpletal improvizacijo in eksperimentiral z različnimi glasbenimi žanri.

Glasbeno pot je prekinila vabljiva ponudba iz Nemčije, kjer je naslednja leta Thompson predaval na različnih univerzah. Vmes je priskočil na pomoč Connyju Planku in Moebiusu za ponesrečen session, ki je bil izdan šele pred tremi leti na albumu Ludwig’s Law. Zato pa ga je v začetku devetdesetih let glasbeni kritik Diedrich Diederichsen opozoril na čikaško skupino Gastr Del Sol; Thompson se je navdušil in stopil v stik s pevcem in kitaristom Davidom Grubbsom. Ta je ponudil glasbeno sodelovanje, poslal nove demo posnetke ‘svoji’ založbi Drag City in zgodilo se je novo rojstvo Red Krayole. Obkrožen z eminentnimi čikaškimi glasbeniki je Thompson spet začel redno izdajati plošče, nastopati in po selitvi nazaj v Ameriko je našel čas še za predavanje o kritiki umetnosti na univerzi v Pasadeni.

Drag City je Thompsonu naredila veliko uslugo. Ne le, da ga je vrnila med ‘žive’, poskrbela je tudi za ponatis nekaterih težko dostopnih albumov in obenem izdala nekatere sploh še ne objavljene trakove, ki bi sicer verjetno za vedno obležali v studijskih arhivih. Prav to ‘pospravljanje po predalih’ je na plan prineslo kup posnetkov, ki jih je želel Thompson uporabiti, a v originalni obliki niso bili dovolj razdelani. Zato se jih je odločil prav samosvoje ‘predelati’.

Album Fingerpainting je mešanica starega in novega. Mayo je znova posnel nekaj starejših pesmi, ki so mu obležale le na papirju, in kot aranžersko dopolnitev uporabil neobjavljene posnetke (ali bolje, njihove delčke) iz vseh obdobij Red Krayole. Vsi dosedanji člani so tako ostali stalni člani zasedbe, pa čeprav že dolgo niso več z njim. Tu in tam se mešanje starega in novega sprevrže v pravo zvočno kakofonijo, z nenavadnimi rezi in dinamičnimi zasuki, skreganimi z vsakršno logiko. Povezuje jih le kolikor toliko normalno petje, z rahlimi folk melodijami, a z brezbrižnostjo človeka, ki se je zavestno odrekel popularnosti. Kanček sodobnosti prinaša le ritem mašina, ki teče svoj tek, zdi se, da jo je programiral človek, ki je to počel prvič. Mayo Thompson se še ni ujel v kalup, ostaja glasbenik raziskovalnega duha, ki z naivnostjo otroka, s tistim, kar mu je dosegljivo, vsakič poskuša sestaviti nekaj svojega.

Janez Golič

Izbrana diskografija

The Red Crayola, Parable Of Arable Land (International Artists, 1966)

Mayo Thompson, Corky’s Debt To His Father (Texas Revolution, 1970)

The Red Crayola with Art and Language, Kangaroo? (Rough Trade, 1981)

The Red Krayola, Hazel (Drag City, 1996)

The Red Krayola, Fingerpainting (Drag City, 1999)