Radikalizacija srca in posluha (I.+II.)

I.

Radikalno judovsko kulturo gre brati glasbeno in poslušati politično. Pravzaprav gre vsakršno glasbo brati glasbeno in poslušati politično, če hočemo biti količkaj produktivni, zatorej naj ta spis nikarte ne izzveni kot nekakšna ekskluzivacija posebnega – in danes že utečenega – projektnega postopka, kakor so se ga polotili glasbeniki in glasbenice iz "avant-geta" v newyorškem downtownu, da bi opozorili nase še v eksplicitni ideološki luči, in to iz razlogov kaj raznolike narave.

Ključ za njihove bolj ali manj radikalne sprotne koncertne postopke oziroma za diskografsko institucionalizacijo samih sebe, obenem pa še zgodovinskih kreacij, kakršne so ustvarile osebnosti, za katere obvelja "judovski izvir", se skriva prav v zgoraj zapisani domnevi, da kaže glasbo brati glasbeno in poslušati politično. Kaj prejmemo s takšno optiko? Naj se sliši še tako nenavadno, toda to in takšno dialektiko (ki prenekaterim pišočim v publikaciji, ki jo prav zdaj držite v rokah, ni nikak novum) bomo topot skušali razložiti skoz dihotomno religijsko vzorčenje, skoz judaizem. Za razloček od vseh drugih velikih religij ima namreč judovska radikalno drugačno obistvenje, izhodiščen položaj, ki jo še zlasti radikalno ločuje od tiste, s katero ima – kakor radi porečemo – skupne korenine, mešano zgodovino, kup nesporazumov in "kadrovsko zasedbo" oziroma s katero jo (poleg islamske) veže tudi največ življenjskih sporov: torej od krščanstva.

Kadar se kristjan, kristjanka obračata k bogu, potem (ga) zmerom (za) kaj prosita, Jud pa (mu) je že a priori hvaležen (za). "Prosim" in "hvala" sta, kakor vemo, inverzni stanji, inverzni izjavi in skoznju se razodevata blišč in beda vseh kulturnih razlik med dvema religijskima praksama. Kdor prosi, ta lahko kaj prejme ali pa ne (reakcija po neuslišani prošnji je, kajpak, nepredvidljiva), kdor je hvaležen, pa se najde v posebnem prepletu minulih, tekočih in prihajajočih dinamik – nima kaj pričakovati, kaj zgubiti, ker se je tisto bistveno svojčas že imelo dogoditi in traja, ne glede na prošnje, rotenje, obračanje, hlipanje in željo, skratka, ne glede na nebistveno. Jud se venomer sprašuje, kaj bog zahteva od človeka, kar mu, obenem, v njegovi dejavnosti ponuja precej več možnosti tudi za isto prevpraševanje samega sebe. Kaj to pomeni, kadar se človek ukvarja z umetnostno praktiko – vzemimo, zdajle pač, z glasbo – je, kakopak, nazorno: več samospoznanja, plastičnejšo referenčno poljano in, navsezadnje, tudi nekakšno samozadostno védenje in vedênje, po katerem promocijsko-senzacijsko-medijski segment ni tako bistven kakor sta bistvena zavest in konkretna aktivacija umetnostne praktike, kadar pa se pojavi, nikakor ni za odmet. Nonšalantno-nonšalantno, to je zelo judovsko, če nismo prestereotipni. Lahko pa postrežemo še s čim stereotipnejšim, denimo z monokulturno raziskavo: Če nam kaj sporočijo ameriške ankete o populaciji judovskega izvira, nas presenetijo z ugotovitvami, po katerih večini te populacije povsem zadošča, dobesedno čemeti doma ali v ožjem družinskem ali prijateljskem krogu in uživati svoje brezhibno znanje skromno, pa najsi gre za srednjeveško zgodovino, jedrsko fiziko ali radikalen jazz. Kdor ve, pač ve, in temu ni kaj dodati, tega ni raztegovati kam drugam. Toda ker je v pričujoči rubriki tokrat govor o specifičnem krogu ljudi, ki predira zasebnost, pa hkrati vendarle ni docela javen, kaj šele "svetovno znan", moramo tudi dopisati njegove posebne moralne in etične življenjske zapovedi in njih spolnjevanje. Za razloček od siceršnje Muskine prakse bomo zdajle vzeli zalet k downtownovskemu getu skoz deskriptivno pripovedko. V nji nam bo spoznati, zakaj nadškof Rode mora biti antisemit, če hoče ali ne, pa tudi nekaj splošnega gradiva bomo prebrali o tem, kaj se je napletlo v svetovnem procesu, da so izvoljeni zmerom oziroma slej ko prej pregnani. Pregnani kot: napodeni, pregnani kot: zviti.

Zgodovina in kultura judovskega ljudstva sta tesno povezani z zgodovino judovske religije. Ta narodotvornost daje judaizmu edinstven značaj. Nosilci monoteistične judovske religije so Hebrejci, pripadniki ljudstva semitske jezikovne skupine, ki se, po legendi, iz Mezopotamije seli v Palestino (pribl. 2000 pr. n. št.).

Osnovna idejno sporočilo vere Hebrejcev je zapisano v Bibliji (hebr. Torah). Ta velja za sveti zapis, ki naj bi ga bil na gori Sinaj sprejel Mojzes iz božjih rok. Čeprav izviri hebrejske religije niso popolnoma jasni in jo nekateri povezujejo s staroegipčanskim kultom (Sigmund Freud), je dejstvo, da je hebrejska religija prva večja monoteistična religija v zgodovini. Obstoj enega boga je nekaj, kar je dano. Bog je transcedenčno bitje, ki zahteva poslušnost, je pa obenem tudi usmiljeno in ljubeče bitje. Z njim se povežeš skoz molitev, meditacijo in dobra dela. Hebrejec se namreč sprašuje, kaj bog zahteva od človeka. Zato je za hebrejsko vero značilno spolnjevanje obrednih in moralnih zapovedi (hebr. micvot). Hebrejsko izročilo pozna 365 negativnih in 248 pozitivnih zapovedi.

Hebrejska religija se je institucionalizirala v X. stol. pr.n.št. s pojavom hebrejske države v Palestini. Hebrejski bog se je častil v jeruzalemskem templju. Češčenje boga je bilo v rokah posebne sekte, tempeljske duhovščine, imenovane Saduceji. Ker pa se vsako institucionalizirano izvajanje obredov nagiba k temu, da postane avtomatično (brez pravega razumevanja izvajalca), so se med Hebrejci v V. stol. pr.n.št. pojavili preroki. Prerok je bil prepričan, da je glasnik božje volje. Uprl se je ignorantski izvedbi hebrejskih obredov in v vseh preroških izjavah poudarjal pravično in dobro življenje, pa najsi gre za življenje posameznika ali življenje skupnosti. Z dokončno izgubo hebrejske samostojnosti je leta 70 n.št. uničen tudi tempelj v Jeruzalemu. Uničijo ga Rimljani. Duhovniška kasta Saducejev sedaj brez templja izgubi svoj smisel. Uničenje templja je povzročilo velike spremembe, ki so se izrazile v prepričanju, da bog Mojzesu ni dodelil samo nespremenljive avtoritete pisnega svetega besedila, marveč tudi ustni zakon, ki je postal razlaga pisnega. To razlago in razlago razlag so tamošnji združili v Talmud. Hebrejska religija je tako postala religija interpretacije. Hebrejsko religiozno vodstvo je postalo odprtejše in demokratičnejše. Z uničenjem templja je duhovniška hierarhija zgubila svoj pomen, institucija je bila porušena in znanje je postalo pomembnejše od rodu. Hebrejski nauk je lahko razlagal vsakdo, ki ga je poznal. Učitelji hebrejskega nauka so dobili ime rabini (rabbi = moj učitelj). S tem se začne novo obdobje v zgodovini hebrejske religije, ki ga imenujemo judaizem (tannaim). Judaizem je postal izredno prožen, občutljiv in prilagodljiv instrument za izraženje religioznega izkustva. Odgovore rabinov na posamezna vprašanja, ki so jih postavljali verniki, pa so zbirali – in jih še – znani pa so pod imenom responsa.

Čeprav so judovsko vero poskušali formulirati večkrat, so se Judje v glavnem upirali vsiljevanju sistema togih verovanj. Za judovstvo je pač ostala karakteristična praksa moralnega in etičnega življenja in spolnjevanja zapovedi. Ta dihotomija, razlika med veliko miselno svobodo pri Judih na eni strani, in uniformnostjo religiozne prakse na drugi, je bila značilna za judovstvo vse do XIX. stoletja, do pojava asimilacije.

Ena glavnih idej hebrejske religije je tudi naziranje o končnem smotru zgodovine. Njegov temelj je prepričanje, da bo bog poslal na Zemljo svojega odposlanca, Hebrejca, ki bo odrešenik človeštva in bo spostavil božje kraljestvo na Zemlji. Na začetku našega štetja so mnogi Hebrejci verjeli, da je odrešenik njihov sodobnik, Jezus iz Nazareta (hebr. Ješuah). Jezus je bil Hebrejec, bil je tudi hebrejske, torej judovske vere. Tako on kakor njegovi učenci si zagotovo ne bi bili mogli predstavljati, da pripadajo kaki drugi veri kot judaizmu. Toda Pavlova razlaga Jezusovega življenja je postala temelj za nastanek nove religije in je povzročila, da so se pojavile razlike med Jezusovimi privrženci na eni strani in njihovimi nasprotniki na drugi strani. Novih elementov, ki jih je uvedel Pavel (božje utelešenje, žrtvovanje za grehe vseh, ipd.) tisti Judje, ki so hoteli ostati zvesti stari veri, niso mogli sprejeti. Tako imamo v II. stol. n. št. hebrejsko skupnost že razcepljeno. Vse skupaj dobi večjo težo potem, ko je večje število Nehebrejcev, torej Nejudov, sprejelo novo vero v Jezusa kot mesijo in ko je nova vera dobila tisto vlogo v spreobračanju Nehebrejcev, kakršno je imel prej judaizem. Izraz Jud se odtistihdob uporablja za tiste Hebrejce, ki so ostali zvesti stari veri.

V IV. stol. n. št. postane krščanstvo najprej uradna, potem pa edina dovoljena religija v rimskem cesarstvu. Vsi ostali kulti so bili prepovedani in njihovi pripadniki potisnjeni na rob družbe. Ta marginalizacija zadene tudi pripadnike judovskih skupnosti. Po neuspelem uporu proti Rimu v II. stol. n. št. so namreč Judje razseljeni po rimskem imperiju. Povratek v staro domovino in v Jeruzalem je prepovedan celo z zakonom. Od tod dalje govorimo o dokončni judovski diaspori. Najusodnejše za Jude in za judaizem pa je bilo uradno zadržanje kristjanov in različnih krščanskih cerkva. Uradno krščanstvo je štelo Jude za prekleto ljudstvo, ki naj bi bilo krivo bogomora, v obstoju in izvajanju judovskih obredov pa so krščanske cerkve videle samo dokaz judovske slepote in tega, da Judje niso spoznali prihoda pravega mesije. To uradno zadržanje in uradni antijudaizem sta bila dela uradne politike krščanskih cerkva do XX. stol., pri rimskih katolikih, na primer, uradno do papeža Janeza XXIII. (do leta 1963), neuradno pa do nadaljnjega.

Na začetku srednjega veka, pa tudi kasneje v karolinški Evropi (X. stoletje) se še vodijo diskusije med rabini na eni strani in krščanskimi duhovniki na drugi. Iz teh diskusij so rabini običajno zniknili kot zmagovalci. Ker kristjani idejno niso mogli zničiti judovstva, ga poskušajo zničiti telesno ali psihično. Tako se v Evropi vrstijo protijudovski zakoni: Justinijanov zakonik, zakoni Lateranskega koncila 1215, po katerem morajo Judje nositi posebno obleko, ipd. Oži pa se tudi polje ekonomske aktivnosti Judov. Značilno je, da Judje v Evropi niso smeli posedovati zemlje, zato so bili prisiljeni, oprijeti se obrti in trgovine. S pojavom krščanskih obrtnikov in cehov se Judom v visokem srednjem veku zapre še dostop do obrti. Tako jim ostane le trgovina. S nastankom italijanskih trgovskih mest (Benetke, Genova) pa je Judom v dobršni meri zaprt dostop celo do trgovskih aktivnosti. Kar je Judom še ostalo, je bila možnost posojanja denarja za visoke obresti, kar je bilo kristjanom zaradi vere prepovedano. Ta poseben ekonomski položaj, v katerega so pahnjeni Judje v Evropi, poslabša tudi njihov socialni položaj. Evropski vladarji - nemalokrat zadolženi pri Judih - hujskajo proti Judom neuke množice evropskega prebivalstva. Začenja se obdobje progromov in preganjanj (križarske vojne, pogromi v XIV. stol. v Porenju, pogromi v XV. stol. v Španiji, itd.).

V evropski srednji vek spadajo določila, po katerih so se Judje skušali telesno ločiti od kristjanov. Na cerkvenih koncilih v Narbonni leta 1051, v Mainzu leta 1310 in v Valenciji 1338 je bilo določeno, da se Judje telesno ločijo od Kristjanov in da morajo živeti v posebnih mestnih predelih. Izraz geto se pojavi v XVI. stoletju, ko leta 1517 v Benetkah Jude zapro v posebno mestno četrt poleg talilnice železa (ben. it. ghetto). Geto kot ustanovo poznajo vsa večja evropska mesta. Običajno je bil geto obdan z obzidjem, vanj so peljala posebna vrata, ki so jih ponoči zapirali. Ena od posledic izoliranega bivanja je bila ta, da se je Jud usmerjal navznoter, se namenjal svojemu verskemu izročilu, poglabljal svojo judovsko duhovno zavest in se ni toliko zanimal za zunanji svet. V getu se razvije tudi “komunala” – “judovska občina”. Jud, ki je bil preganjan in mučen, izključen iz širšega krščanskega okolja, je videl v svoji judovski občini (hebr. kehila), ki se je razvila v getu, svoje malo kraljestvo. Tu je bil član svoje skupnosti, živel je po svojih zakonih, pod vodstvom učiteljev – rabinov – in starešin, ki jih je volil in izbiral sam. Občina je po biblijskih zakonih skrbela za siromake, za bolne in za uboge (hevra kadiša), skrbela za izobrazbo, organizirala šolstvo od lokalne sinagoge (šul) pa do visokih rabinskih šol (ješivot). V skupnosti je bilo nahajati veliko socialno solidarnost, najčislanejši vrlini pa sta bili poštenje in pravičnost.

Vendar življenje v getu kljub vsemu še zdaleč ni bilo idilično. V glavnem so bila to stisnjena naselja, z malo svetlobe, pogosto prenaseljena, kjer je zaradi omejenih ekonomskih možnosti vladala velika revščina, zaradi pomanjkljivih sanitarno-higienskih ustanov (ki so bile v getu še vedno organizirane bolje kot sicer), pa so se pojavljale tudi razne bolezni.

Tak prostor je danes tudi newyorški, novomeški – kakor radi rečemo – geto. Njegova nova bolezen, za mnoge kar kužna, so njegova radikalne godbe. V tem getu že davno ne živi več rod, ki bi za svojega življenja doživel eksodos in hujše pogrome, prej in morda so to njegovi potomke in potomci, občutljivi za nove eksodose in nove pogrome. Delijo se na dvoje – na tiste, ki prisegajo tradicijam, imajo dva boga (svojega in institucionalnega) in poslušajo tako imenovani klezmer, in na one, ki iščejo novotarij, imajo enega samega boga (mar so to spričo enega samega boga "pravi" Judje in Judinje?) in že vse življenje poslušajo vse živo – rokenrol, pank, latinske reči, vsakršno avantgardo, celo tišino. Vendar ker so to Judje in Judinje in ker živijo v New Yorku, se med seboj ne sovražijo. Pomagajo si, družijo se in samo navzven, navadnim smrtnikom kažejo nekakšen recipročen posmeh, češ oni drugi pa ne vedo, v čem je stvar. Vodja progresivnejših med njimi nosi ime John Zorn – vsi ga imajo radi in domala prav vsi ga tudi ne marajo. To ni v judovstvu prav nič posebnega, temu pogledu se pravi po hebrejsko mešuge: Zorna ne marajo, ker je tečnobno in nevrotično bitje, radi pa ga imajo, ker dobro igra godbe (bil je, vsaj nekaj let, priden in strasten učenec glasbe) in ker ni prav nič egocentričen, kadar, seveda, ni na odru: Skrbi namreč za glasbeno nadarjene v getu. Takšni so v judovstvu izjemno cenjeni, saj nadomeščajo očete - v našem zgledu utrujene od Amerike. Ko takšni cenjenci dosežejo visoko umetnostno stopnjo in imajo ob sebi celo stotnijo ubogih brezočetnih osebkov, se jim poreče tzadik. Ta hebrejska beseda objema nekaj takšnega kakor islamski sufi ali modrec-guru. Tzadik Zorn živi v getu v prav tako bednem stanovanjcu kakor drugi reveži: sobica ali dve, stranišče kje na hodniku, stopnice nasmetene, iz kuhinje pa večen smrad po postanem in zažganem. Toda John Zorn se znajde – lep nasmeh ima in spretno govori z ljudmi zunaj ozkega geta, s tistimi rojaki, ki so – izročilno – pri denarju in ki radi poslušajo tako imenovani klezmer. Pred leti se mu je posrečilo, prepričati tiste rojake, ki so – izročilno – pri denarju in ki radi poslušajo tako imenovani klezmer, da bi se obrestovala glasbena založba, ki bi raziskovala premalo razprta vprašanja o judovski kulturi - njene radikalnejše, nepredvidljive vzorce. Še najraje kar dve založbi: Ena naj kar izdaja tako imenovani klezmer in religiozno hasidsko tvarino, druga pa naj skrbi, da neverna brezočetna mladina ne bo še bolj propadla kakor je. Tisti rojaki, ki so – izročilno – pri denarju in ki radi poslušajo tako imenovani klezmer, so takole dejali Johnu Zornu: "Izvrsten glasbenik si, sposoben organizator in veliko ljudi poznaš. Dajemo ti naziv tzadika, če poskrbiš za zgubljene duše, za tiste, ki jih je veliko mesto popeljalo v pogubljenje. Zadostiti pa moraš trem pogojem:

1. Zberi najboljše med ubogimi na duhu. Pojdi z njimi na Nemško in v rojstnem mestu pivovskega nacizma, v Münchnu organiziraj koncert z imenom "Kristalna noč". Naši evropski prijatelji iz Amsterdama ti bodo pomagali. Maščuj se s svojimi kriki, s svojim velikim in nevsakdanjim glasbenim znanjem in jim pokaži, v kakšno spako so se spremenili potomci in potomke vseh tistih, ki so pred Hitlerjem zbežali v New York.

2. V nekaterih krogih, ki vedo, kaj je glasba, si zelo znan, bolj ko si misliš. Tvoj honorar bo

visok, kar najvišji. Privošči si ga, le daj, toda zanj kupuj godbe, filme, knjige, kulturo, ki te

je ustvarila, kulturo, s kakršno se sreča Jud, ki svoje življenje preživi večidel v ZDA.

Izobražuj uboge zgubljene duše, izobražuj uboge nadarjene glasbvenike, tzadik, postati

morajo najboljši na svetu, tzadik, posojaj jim knjig, plošč, filmov - naj vedo, da na tem

širnem svetu ni samo geto. Naj zaplavajo v iluzijo. Ne zapusti jih - strog bodi z njimi in

neizprosen

3. Nadaljuj z Masado - stopnjuj zlasti njen politični program, na točki, ko bo vse pod prsti,

misli samó še na sámo stvar. In vedi, tzadik, če gre kaj po zlu, ostajaš v trdnjavi

poslednji - poslednji boš zapustil ta svoj geto, odšedši v smrt še sam, tzadik, vojak bodi,

tvoja naloga je posebne narave, nevsakdanja, od Starih naprej ni bilo glasbenika, ki bi

bil tako strahovito izpostavljen. V pogibel moraš družno z njimi, toda poslednji korak

mora biti samotno, samo tvoje dejanje, samo tvojega boga dejanje, tzadik.

In tzadik živi in kriči. Prepustili so mu, tisti z denarjem, da se pri štiridesetih nagradi z Radical Jewish Culture, krog njega so se nakopičile še Jewish Alternative Movement in Jewish Avantguarde Music, dva JAMa, osrediščena v eno radikalnost. Tudi klubi so trije - Knitting Factory, Roulette in Tonic - vse je pripravljeno, pa najsi propade vse troje. Zveze po Evropi in na Japonskem so napeljane za nov eksodos. Pri štiridesetih, ko je bila tzadiku Johnu Zornu zaupana skrb za geto, je Jud tudi zrel za študij kabale. Kabala (hebr. izročilo) je izraz, s katerim običajno označujemo mistični vidik judaizma, oziroma judovski misticizem kot tak. Začetki segajo že v II. stoletje našega štetja. Cilj tako judovskega kot tudi ostalih misticizmov je iskanje osebnega stika z bogom, ki ga mistik poskuša doseči z duhovnimi vajami, meditacijo in kontemplacijo. V judovskem misticizmu se izraža tudi prepričanje, da mistik lahko vpliva na boga in na njegovo ravnanje s svetom. V kabali se kažejo vplivi idej neoplatonizma. Po prepričanju kabale se svet poraja v zaporednih stopnjah (hebr. sefirot), ki so jim pripisovali tudi status božanskih atributov. Skozi te stopnje naj bi k bogu potovala tudi duša mistika. Na tako potovanje se je mistik pripravljal z molitvijo in meditacijo in posebej še s proučevanjem črk Tore in s telesnimi vajami. Literatura judovskega misticizma je zelo obsežna. Omenimo tri dela: Sefer jecirah, knjigo stvarjenja, Sefer hasidim, knjigo pobožnih in najbolj znano delo Sefer ha-zohar, knjigo sijaja, ki jo kasneje komentira in priredi mistik Izak Lurija v XVI. stoletju. Kabalistom se običajno pripisujejo tudi posebne sposobnosti in prav taka naj bi bila sposobnost rabina Levija, na primer, ustvariti umetno bitje – Golema.

Tudi Radikalna judovska kultura je del te umetne inteligence in njenega novega procesiranja. Finančniki so ustvarili tzadika, ta pa z nalogo, da združi živo kontemplacijo, akustične godbe, in v njih sredo pritegne tudi umetno zvokovje, rešuje geto. Množica talentov je presegla vsa pričakovanja in samo še igra. Mesto postaja premajhno. Krog se oži. Naslednja stopnja je neslutena. Hvaležnost je že zdaj premajhna, da bi lovila njen učinek. Trdnjava Masada se brani vneto, predvsem pa je danes prenosljiva in zmuzljiva, kar je nova skupna judovska sreča.

Miha Zadnikar

II.

“Žid je bil zmeraj vir dvojnega preizpraševanja - izprašujoč samega sebe in tisto “drugačno”. Ker mu nikdar ni bilo omogočeno, da bi prenehal biti Žid, je prisiljen vselej preizpraševati svojo identiteto. Torej je od vsega začetka soočen z diskurzom “drugačnega”, od katerega je mnogokrat odvisno tudi njegovo življenje. Resnično je nemogoče biti brezbrižen Žid, Žid v miru, zasidran v gotovostih, to je tudi mene naredilo Žida, kakršen sem. Morda zveni paradoksalno, toda prav v nepripadnosti in iskanju pripadnosti sem najbolj židovski. Žid ne postavlja samo vprašanj - tudi sam je postal vprašanje.”

Edmond Jabes

Mineva pet let, odkar John Zorn vodi neodvisno založbo Tzadik in ureja programsko serijo plošč, imenovano Radical Jewish Culture, in mineva sedem let, odkar se Zorn ukvarja z obujanjem židovske tradicije v radikalni godbi. Govora je torej o možakarju, čigar glasba je posegala mnogo globlje v srž posameznih žanrov, katerih se je loteval, kakor glasba tistih, ki so bili tamkaj najbolj doma - in kdor pozna njegove hardboperske projekte News for Lulu in njegove adaptacije Leng Tch’e skupine Melvins v izvedbi Naked City, bo vedel, o čem je govora. Zorn je bil pač zmeraj boljši, prodornejši in hitrejši od večine - preskakujočo pozornost pa je namenjal tako mnogoštevilnim in raznolikim vsebinam, da jih kar ni več mogoče spremljati - in gotovo ne zadostuje, če ga enkrat na desetletje uzremo na naših odrih. Njegov brezobzirni ikonoklazem in simpatična distanciranost do lastnega početja, zaradi katerih je lahko zjutraj igral Sonnyja Clarka, za obed Ennia Morriconeja, zvečer pa nažigal hard core, sta mu prinesla sloves zajčka, ki skaklja malo sem, malo tja po svetovni glasbeni zakladnici. Leto 1992 je zanj prineslo povsem novo zaposlitev, ki ga nažira že veliko dlje, kakor je za njegovo nestalnost običajno. V radikalnem židovstvu je našel, kar je njegovi glasbi doslej manjkalo: kulturno identiteto. Da gre pri tem za dvorezni meč, potrjuje že citat Edmonda Jabesa, saj je po njegovem prav dekonstrukcija kulturnih identitet, po kateri je Zorn doslej slovel, še najbolj “židovska”. Radical Jewish Culture naj bi bila po Zornu druga, aktivna stopnja kulturne osveščenosti in hkrati rekonstrukcija homogene tradicije židovske glasbe, v katere obstoj si drznem podvomiti.

Dovolj časa je torej preteklo do danes, da prevetrimo možgančke in njegov najdeni koncept trezneje premislimo ter si odgovorimo na nekaj vprašanj, v pomoč pa naj nam bodo citati vpletenih protagonistov. In že smo pri dveh temeljnih virih argumentacije, na kateri temelji Zornovo radikalno židovstvo - prvi se imenuje “citat”: tako rekoč na vseh ploščah v seriji Radical Jewish Culture boste našli kopico navedkov, ki skušajo pojasniti koncept (ali pa ravno nasprotno: robno pozicijo avtorja). Osnovni impulz naj bi dal menda Asher Gizberg (znan tudi kot Ahad Ha’am), ustanovitelj kulturnega sionizma v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. In drug tipično zornovski način odgovarjanja je s postavljanjem “vprašanj” - že v manifestu, ki sta ga spisala z Marcom Ribotom leta 1992, je šlo bolj ali manj za serijo vprašanj brez odgovorov, ki naj bi opisovala vsebino glasbenega programa, ki ga je Zorn premišljeno in strateško učinkovito lansiral v Nemčiji - z uprizoritvijo temeljnega dela radikalne židovske kulture, Kristallnacht. Vprašanja, ki sta jih naštela, žal ne dajejo zadosti razumljive programske zasnove za koncept, zatorej velja po petih (sedmih) letih zadeve premisliti še enkrat. Kar je očitno na prvi pogled (bodisi iz poznavanja diskografije udeleženih avtorjev bodisi iz navedenih citatov), je neobičajno izstopanje Zornovih lastnih projektov - njegovi Bar Kohkba in Masada namreč v veliki meri ne sovpadata s siceršnjimi izdelki v rubriki Radical Jewish Culture. Citati in glasbeni materiali Elliotta Sharpa, Zeene Parkins, Anthonyja Colemana in Marca Ribota (ki se je kmalu distanciral od misli, zapisanih v manifestu iz leta 1992) nakazujejo njihov pristranski pogled na Zornov koncept - zdi se torej, kakor da bi bila Zornova lastna glasba še najmanj “radikalno židovska”. Vprašanje je torej, kako razumeti te besede, in gotovo, da je “radical” treba dojeti kakor pozicijo, ki jo glasba zavzema do “mainstreama židovske skupnosti, kakor tudi do mainstreama ameriške kulture” (Zorn). Kaj natanko pomeni beseda “Jewish”, je že malce bolj kočljivo, na to opozarja tudi citat tvorca prodornih misli (in glasbe) Eugena Chadbourna, in ne nazadnje tudi dejstvo, da je Zorn na neki festivalski nastop sicer povabil glasbenega kolega, mu je pa nato, kakor hitro je izvedel, da glasbenik sploh ni Žid, nastop odpovedal (tole poročam relata refero, po zapiskih kritika Petra Niklasa Wilsona)! Žal Zornova ravnanja vse preveč spominjajo na zloglasno antisemitsko razstavo Entartete Kunst iz leta 1933, kateri je sledila bolestna čistka med židovskimi umetniki. “Zornova patetična stilizacija židovskega mučenika s prisvajanjem imen Masada in Bar Kokhba, ki sta zelo obremenjeni s sionistično mitologijo,” je resda očitna predvsem pri njem samem - njegova etnizacija radikalno židovske godbe se zdi neuspela samo v omenjenih dveh projektih. Masada in Bar Kokhba “židljata”, nista pa “židovski”, je zapisalo prizadevno pero nemškega kritika Petra Niklasa Wilsona. In res gre le za adaptaciji splošno znanih vzorcev, ki sicer ob izbiri odličnih instrumentalistov dosežeta občasne vrtoglave vrhunce, a nista nič več kakor rutinsko in všečno “lepi”. Nista pa samosprašujoče (glej citat Edmonda Jabesa s plošče Kristallnacht) “židovski”; dvomim tudi v njuno “radikalnost”, kakor jo opisuje sam Zorn. Razen tega za Zorna pomenita ne le korak, temveč cel skok nazaj - iz brezmejnega razumevanja glasbe undergroundovskega eksperimentalista v udobnostno preverjene jazzovske konvencije, iz katerih je nekdaj veljajo izpreči. “Quod licet Iovi, non licet bovi,” nas opominja drug nemški kritik, Mathias Bäumel (a berite tole ravno obrnjeno, češ, “kar je dovoljeno mnogim, še zdaleč ni kralju Zornu”).

H glasbi, ki jo John Zorn pri založbi Tzadik izdaja pod oznako Radical Jewish Culture, priteguje torej marsikaj, mnoge pa tudi kaj odvrača. Sicer pa, kaj drugega bi smeli od Zorna pričakovati?! Od človeka, čigar naslovi projektov, plošč in skupin so vselej dvigovali prah in delili klofute - Painkiller, Naked City, Kristallnacht, Masada … Najmanj kaj tako udarnega, razburljivega in prepoznavnega nam je bilo pričakovati, kakor: RADIKALNA ŽIDOVSKA KULTURA. Koncept je najbrž treba prepoznavati tudi z določeno mero humorja in ironije, ki lahko opravičuje združevanje vsakršnih židovskih glasbenic in glasbenikov - od avantgarde do “schmalza”, dasiravno se sprašujem, kako daleč je še mogoče iti, ko pa že sedaj poslušamo plošče z glasbo najslavnejšega easy-listening skladatelja Burta Bacharacha in po drugi strani ploščo menda največjega židovskega pop zvezdnika Marca Bolana … K sreči torej Zorn ohranja tisto razpršeno negotovost in večno presenetljivost, zaradi katerih smo nanj zmeraj prisegali. Humor bi bilo moč najti tudi v izvoru imena, ki ga morebiti ne kaže jemati tako resnobno in vsebinsko obremenjujoče, kakor se po pomenu vsiljuje, temveč z več duhovitosti in bolj igrivo. Predvsem pa bi veljalo spomniti na Zornove zgodnje idole - na njegove saksofonske vzornike: Roscoa Mitchella, Anthonyja Braxtona in Juliusa Hemphilla, ki so se mnogo let pred Zornom krasili s podobnimi nazivi - “Black Artists Group of St. Louis” in “Great Black Music - Ancient To the Future”. Najbrž te povezave niso povsem nepomembne. Žal pa je, delno tudi po zaslugi brezštevilnih drugih prirediteljev, organizatorjev, glasbenikov, založnikov in konceptualistov, obujanje židovske glasbe, predvsem klezmerja, postalo tržni kliše samega sebe, in tudi Radikalna židovska kultura ni zadržala izolirane pozicije avantgarde. Za Zorna je očitno precej več, kakor le še en projekt (še zmeraj čakam na koga, ki bo povezal vse Zornovo delo); zanj je, po quick-change in patchwork muziki osemdesetih, rekonstrukcija kulturne identitete, za katero sam pravi, da se neprekinjeno vključuje v več kot dvestoletno tradicijo židovstva v New Yorku (in s tem tudi v najstarejšo aktivno tradicijo tega naroda). Vprašljive se mi zdijo Zornove “skrivne povezave”, kakor jim sam pravi - nekoliko preveč poenostavljen in lažnivo uprizorjen argument, za katerim se po mojem skriva čisto navadno “prisvajanje”. Če poznate Zornov Redbird, predrzno in nesramno ukradeno glasbo (židovskega skladatelja!) Mortona Feldmana, boste vedeli, kaj mislim. Če je vse to res, se vprašamo, “kako naprej?”, in potemtakem sta Masada in Bar Kokhba za Zorna glasbeni samomor. Resnična Masada, torej?

Po sedmih letih ostajamo torej bolj ali manj pri istih dilemah, kakršne nam razpira John Zorn, zatorej se upravičeno sprašujemo, ali je teh nekaj neodgovorjenih vprašanj in citatov zadosti za utemeljitev koncepta radikalnega židovstva. Za nekatere očitno ne: založba DIW je kljub napovedanim petindvajsetim cedejem Masade projekt k sreči ustavila že po desetem, Zorn pa svojo obsedenost nadaljuje z mesečno izdajo ene dvojne, v živo posnete plošče. V marketingu se Zorn pač znajde - ne glede na to, kaj si mislimo o njegovem najdenem radikalnem židovstvu, priznati je treba, da je vsaj sila uspešno uprizorjeno. A vsaj zame je bil Zorn “radikalno židovski” že mnogo pred letom 1992; njegova glasba me je zmeraj magično in hkrati intuitivno privlačila (“skrite povezave” = ?) še v času, ko je bila nepretenciozno brezkonceptualna (mar ni tudi to neke vrste “koncept”, ki ga je edinole Zorn briljantno uresničil?) - po Edmondu Jabesu torej “radikalno židovska”. Dvomim namreč, da bi bilo treba naravnati ure na 1992 in od tam pričeti novo štetje. In razen tega: kaj neki pomeni zamenjava Fuck off in Punk is not dead majic z novo uniformo majice z davidovo zvezdo in maskirnimi hlačami? Bo Masada pogubna tudi za Zorna; njegova zadnja tragična bitka in simbol izgubljene neodvisnosti? Upornik, vizionar, bojevnik, Masada - kam vse to vodi, John Zorn?

David Braun

“O kakšni glasbi se pravzaprav sploh pogovarjamo? Glasba tega programa zajema raznotere žanre: klasiko, novo glasbo, jazz, svobodno improvizacijo, rock, hard core in drugo. Ali obstaja kakšna estetska “rdeča nit” med temi zvrstmi? Zakaj Žide te zvrsti privlačijo in zakaj takšne zvrsti privlačijo Žide? Ali obstajajo specifično židovske glasbene in kulturne vrednote, ki so skupne vsem glasbenikom? So tem glasbenikom, od katerih mnogi niso verni ali pa nimajo nobenih stikov z judovstvom, skupne kakšne židovske paradigme v delu? Ali je, glede na to, da večina te glasbe nima veliko opraviti s klezmerjem, še manj pa s tradicionalno liturgično glasbo, možno, da obstajajo “skrite povezave”? Ali mora židovska glasba per se uporabljati hebrejske lestvice in židovske teme ali pa je židovska glasba tista, ki jo igrajo Židje?”

John Zorn in Marc Ribot (slednji se od besedila kmalu oddalji) v manifestu pod naslovom Kaj natanko je Radical New Jewish Culture? leta 1992.

“Oh, zame je koncept Radikalne židovske kulture navadna laž! “Ne verjamem ji,” če citiram svojega učitelja Mortona Feldmana, ko je govoril o improvizaciji. In razen tega je projekt v resnici začel Eric Bartz že leta 1991 (pod imenom Geduldig un Thiman), sodelovali pa smo še Arnold Dreyblatt, Shelley Hirsch, Andy Statman, jaz in še nekaj prijateljev - Zorna ni bilo zraven! Zadeva pa ni bila samoumevno “radikalna židovska kultura” - bila je pač židovska glasba, tudi radikalna, in bila je seveda kultura. Danes se ne navdušujem preveč nad idejo - sicer pa mislim, da je stvar zgrešena: niti ni posebno židovska, še manj pa radikalna. Zorn je moj prijatelj in je izredno dober pri trženju idej, vendar se z njim pogosto ne strinjam! Tudi svojo ploščo Intifada sem izdal v Composer series, ne pa pri Radical Jewish Culture, kajti zmeraj sem sovražil nacionalizem, in kot Žid menim, da je vsaka oblika sionizma napačna odločitev. Ne trdim sicer, da Judje ne bi smeli imeti prostora za življenje (in kulturo), ampak kadar se obnašajo tako kot do Palestincev, mislim, da je to per se popolnoma nežidovsko in se želim v vseh pogledih od tega distancirati. Glede na zgodovino bi prav Židje morali vedeti, kako se vesti v določenih situacijah. O tem je Intifada … Edini razlog, zaradi katerega sem posnel ploščo za Radical Jewish Culture (z Ronnyjem Someckom), je ta, ker je Sommeck antisionist, Žid, rojen v Iraku …”

Elliott Sharp

“Pravzaprav mislim, da je trenutek, ko smo se zavedli svojih korenin, že mimo! Spominjam se, kako je John reagiral, ko je zvedel, da sem židovskega rodu. Tega prej namreč ni vedel, ker niti nimam židovskega priimka, niti ni moj videz stereotipno židovski. Dejal je: “Hej, tudi ti si Židinja! Naredi torej kaj za to!” Sicer tega ne morem trditi v njegovem imenu, toda mislim, da je obstajal trenutek, ko je Zorn odkril, da je veliko ljudi, s katerimi je takrat delal in so bili aktivni in kreativni na zelo raznolikih področjih, židovskega rodu. In ta trenutek je rodil misel o Radikalni židovski kulturi. Sama se nikdar ne bi hotela postaviti pod streho Radical Jewish Culture, tudi ne bi rekla, da je to, kar počnem, “radikalna židovska glasba”. Ne čutim, da bi zaradi tega nosila kakšno posebno odgovornost. Mnogi so na raznih koncih sveta Zornovo zastavo razgrabili in z njo opletali mnogo bolj, kakor je bilo sprva mišljeno. Mislim, da moj izbor glasbenih tem govori tudi o mojem odnosu do RJC - izbrala sem povsem neobičajen tip Židov, ki so delovali kot gangsterji in ustvarili povsem samosvoj svet, v veliki meri v nasprotju s tistim, kar bi človek od Židov pričakoval. Sama sem sekularizirani Žid; seznanjena z religijo in rituali (v šoli sem se celo učila hebrejščine) - židovstvo pa sem dojemala izključno na kulturni, nikakor ne na religiozni ravni.”

Zeena Parkins

“Zanima te Radikalna židovska kultura? Ah, to je pač Zornova muha … Neke vrste glasbeni nacionalizem.”

Leonid Soybelman

“Zares ne razumem te stvari. Poskušal sem se pogovarjati s prijatelji, ki v delujejo v zavetju Radikalne židovske kulture, in jih povprašati, kaj te stvari pomenijo, kajti kadar ima kultura opraviti z religijo, je zame stvar nevarna! Res pa je, da je židovstvo zelo zapleten pojem, ki še zdaleč ne zajema samo religije - predvsem so to ljudje. Mnogo mojih prijateljev, posebej tistih, ki prihajajo iz Evrope, je zelo skeptičnih in menijo, da gre pri vsej stvari le za marketinško tehniko. Sploh pa ne razumem, kako lahko vse od Zorna do Burta Bacharacha postaviš pod nalepko židovske glasbe. Ali bi ti, recimo, vzel Phila Ochsa in dejal, da je to sedaj metodistična glasba? Igram v skupini, v kateri je naš bobnar musliman - je to mar muslimanska glasba? Ne vem, no … Moji najmlajši hčerki zelo zanimajo njune korenine, zato hodita v hebrejsko šolo, sam pa jima pripovedujem o židovskem delu družine, o materi, ki je prišla iz Nemčije - in mislim, da je to običajna pot za spoznavanje svojih korenin.”

Eugene Chadbourne

“Prepričan sem, da korenine prispevajo k tistemu, kar pač počnemo, a ne bi mogel dognati, na kakšen način so moje korenine vplivale na moje delo. V svojih dvajsetih letih sem pričel brati veliko kritične teorije in sem zgodaj postal skeptičen, kar zadeva tako imenovana “gibanja” - še posebej, če sem tudi sam udeležen. Adorno je napisal čudovit odlomek, ko je dejal, da “umetnost umre, ko postane kultura”. Zame, recimo, klezmer ne pomeni prav ničesar; je samo barvni odtenek v moji glasbeni maski. Pravzaprav niti ne bi rekel, da se v klezmerju najdem toliko, kot se v balijskem gamelanu! Ena izmed stvari, ki so me zanimale, ko sem se odločal za projekt Sephardic Tinge, je ta, da gre za povsem drugačno smer tradicionalne židovske glasbe, ki ji v tako imenovanem “gibanju židovskega preporoda” ni bilo posvečeno zadosti pozornosti, čeprav je sefardska tradicija vsaj tako globoka kot aškenaška. Zorn je pač mojster, kar zadeva organizacijo - sam pa sem precej skeptičen, kar zadeva “gibanja”, zato sem zelo vesel, da oba moja projekta (Sephardic Tinge in Selfhaters) štrlita ven. Gotovo je, da ju ne bi naredil, če ne bi prej obstajala Radikalna židovska kultura, toda zavestno sem se odločil za drugačno smer. Še posebej to velja za Selfhaters, ki odseva dejstvo, da sem živel v zelo ambivalentnem odnosu do svojega židovstva - najprej kot Američan, kot Žid šele na tretjem ali četrtem mestu. Dejstvo pa je, da smo v začetku devetdesetih mnogi med nami začeli zastavljati številna vprašanja glede naših korenin. Po mojem je šlo za zelo heterogene posameznike, vpete v nekakšen Zeitgeist, ki smo postali skupina; ta skupina pa se je prelevila v gibanje. Zakaj se je to zgodilo, lahko samo ugibamo ... Morda ima kaj opraviti s tem, da smo vsi prišli v svoja štirideseta in si ustvarili družine; morda je posledica soočanja z bližnjimi ali pa soočanja z lastno umrljivostjo. Morda prihaja od premnogih potovanj in ponuja odgovor na vprašanje, ali obstajajo kakšne razlike med enim krajem in med drugim, ali pa celo na vprašanje, ali je v naših koreninah kaj specifičnega. Kdo ve, marsikaj bi lahko bil razlog … Gotovo pa lahko zatrdim, da zame prihaja iz samoizpraševanja, ne pa iz poze: ”Heja, bejba, poglej me! Sem newyorški Žid in to je glasba, ki jo počnem!” Ko sem začel pogosteje prihajati v nekdanjo Jugoslavijo, so bili sledovi izginotja Židov vsepovsod prisotni. Spominjam se, kako mi je leta 1980 grbasti, brezzobi in gluhi starec, ki je takrat skrbel za dubrovniško sinagogo, dejal, da zmorejo “minjan” samo v poletnih mesecih, ko je zadosti židovskih turistov z vsega sveta. In v tem sem se spoznal tudi sam - začutil sem odsotnost židovstva … Nočem se ponovno roditi - toda menim, da je mogoče živeti precej drugače, kakor ljudje menijo, da bi moral dober Žid živeti, in se kljub temu počutiti zelo židovsko!”

Anthony Coleman

“Imam zelo slab občutek, če politika temelji na etnični identiteti. Dejstvo je, da smo vsi Newyorčani - Židje in Nežidje - zelo kompleksne in zapletene osebnosti. Bojim se, da bi se sam pretirano poenostavil - in strah me je tistih, ki to skušajo storiti v mojem imenu.”

Marc Ribot

Vse plošče iz serije Radical Jewish Culture (in druge) ter dodatne informacije lahko dobite, če oddeskate na domačo stran Zornove založbe Tzadik na http://www.tzadik.com.