Saga o pianistih (3. del)

Fryderyka Chopina: “Nerad igram ljudem, ki jih ne poznam”

“Pianist in skladatelj Chopin je samosvoj umetnik, niti najmanj ni podoben kakemu drugemu glasbeniku, ki bi mi bil znan. Žal skorajda ni nikogar drugega razen samega Chopina, ki bi znal igrati njegovo glasbo in ji vdihniti tisto izvirno barvo, tisto nenavadnost, ki je eden poglavitnih čarov; v njegovi igri se prepleta tisoč čustvenih odtenkov, katerih skrivnost je znana samo njemu, ni je moč opredeliti ... V njegovih mazurkah so posamezna mesta nekaj neverjetnega; in vendar se mu je posrečilo, da je podvojil njihovo privlačnost, ko jih je igral z najvišjo stopnjo nežnosti, v superlativnem pianu, kladivca so se komaj na lahno dotikala strun, tako da se je človeku zahotelo, da bi se približal klavirju in nastavil uho, kot bi storil na koncertu duhov in škratov.”

(Berlioz v časniku Rénovateur, spomladi 1835, po seriji uspešnih koncertov Fryderyka Chopina.)

Skladbe Chopina in umetelnost njegovega igranja so (bili) tako izjemni, da njegov sloves sega vse do današnjih dni. V marsikateri deželi ga večina postavlja v sam vrh skladateljev - tudi pred mojstre, kot so bili Bach, Mozart in Beethoven. Bil je pianist in njegovi trenutki navdiha so se oblikovali v umetninah, ki so skorajda izključno klavirske. Te skladbe so nepogrešljive v repertoarju vsakega pianista; osnutek njegove Metode in historični zapisi o lepoti njegovega igranja pa so postali ideal, ki se mu skušajo pianisti približati.

Chopinu ni uspelo ustvariti klavirske šole, četudi je imel vrsto učencev. Med njimi je mojstra najbolj očaral Karl Filtsch. Njegov izjemni talent je edini obetal nadaljevanje tradicije Chopinove klavirske igre; žal pa je Filtsch umrl že v najstniških letih. Tudi Edisonov fonograf je bil patentiran precej let po Chopinovi smrti. Kako čudoviti so bili zvoki klavirja izpod Chopinovih prstov, si zato lahko danes predstavljamo le iz zapisovov. Pa vendar - tudi njegovi sodobniki so imeli le redko priložnost slišati tega umetnika. Chopin je prvič igral javno, ko je bil star osem let, leta 1818 v Varšavi. Poslednjič se je poklonil na odru leta 1848 v Londonu, slabo leto pred iztekom življenja. Vsega skupaj torej trideset let javnega koncertiranja, vendar je v vseh teh letih (v letih od 1836 do 1840 ter od 1843 do 1847 se sploh ni pojavil na odru) igral javno le tridesetkrat. To je izjemno malo za pianista njegovega kova, še posebej v časih, ko je bilo igranje v živo edini način komuniciranja z občinstvom.

Programi koncertov, na katerih je igral Chopin, so se nekoliko razlikovali od današnjih. Chopin ni nikdar igral na samostojnem recitalu, kajti tega tedanja praksa še ni poznala. Običajno je igral še z drugimi solisti - največkrat s pevci, včasih je zaigral tudi v duetu ali triu, tudi s kolegi pianisti. Predstavil je najnovejše skladbe, zaigral morda kakšno starejše delo in na koncu velikokrat dodal še potpouri z improvizacijo - in to je najraje igral. Kadar je igral z orkestrom (napisal je dva koncerta za klavir in orkester), običajno ni igral vseh treh stavkov naenkrat, temveč so bili med njimi vložki z nastopi drugih solistov. Za ilustracijo si oglejmo program koncerta, ki ga je imel Chopin 16. februarja 1848 v Parizu in za katerega se je kasneje izkazalo, da je bil Chopinov poslednji javni nastop v tem mestu, v katerem je skorajda nepretrgoma živel od septembra 1831 do smrti 17. oktobra 1849. Spored je bil takšen: Prvi del: Trio W. A. Mozarta za klavir, violino in violončelo, igrajo gospodje Chopin, Allard in Franchomme. Arije, poje gospodična Antonia Molina di Mondi. Nokturno, Barkarola – obe deli je napisal in ju igra gospod Chopin. Arija, poje gospodična Antonia Molina di Mondi. Etuda, Uspavanka – obe deli je napisal in ju igra gospod Chopin. Drugi del: Scherzo, Adagio in Finale iz Sonate v g-molu za klavir in violončelo, zložil gospod Chopin, igrata avtor in gospod Franchomme. Nova arija iz Meyerbeerovega Vražjega Roberta, poje gospod Roger. Preludiji, Mazurke - zložil gospod Chopin, igra avtor. Valčki. Spremljevalca: gospoda Aulary in de Garaudé.

Prav ta koncert je bil eden najuspešnejših v Chopinovi koncertni karieri. Prijatelji, ki so ga pred tem rotili, naj ponovno javno nastopi, so se na vso moč trudili, da bi koncert pustil čim vidnejši pečat. Vstopnice zanj - tristo sedežev po dvajset frankov - so bile razprodane v osmih dneh, in da bi se (takrat že zelo bolni) Chopin toliko bolje počutil, je bila dvorana okrašena s cvetjem in preprogami. Seznam poslušalcev je pregledal celo sam Chopin in prav gotovo se je ob poslušanju glasbe sleherni poslušalec v dvorani počutil, kot da bi pianist igral posebej zanj. Seveda je bil odziv na ta dogodek izjemen in kritik v Gazette Musicale je Chopina koval med zvezde.

Sicer pa ni bilo prvič, da je Chopin igral na koncertu, za katerega so ga pregovorili prijatelji. Pravzaprav so bili prav prijatelji eden najmočnejših razlogov za to, da se je sploh pojavil na odru. Chopin sam ni zanikal tega, saj v njegovi zapuščini najdemo tudi pisma, ki pričajo o tem, kako so ga pregovarjali ali kako je bil že vnaprej odločen, da se ne bo pustil pregovoriti.

O Chopinovem življenju je bilo napisanih veliko knjig - od osladnih romanov do analiz vrhunskih strokovnjakov, izvedencev za Chopinovo življenje in delo. Najnovejša knjiga Chopin in Paris (Chopin v Parizu) je izšla leta 1998 ter zelo objektivno in natančno predstavi Chopina in njegovo dobo. Avtor knjige, biograf Tad Szulc, v njej tudi navede razloge, zaradi katerih se je Chopin običajno odločil javno igrati. Prvi razlog so omenjeni prijatelji, ki so uspeli Chopina pregovoriti. Drugi razlog je ta, da je Chopin igral, kadar je bilo nujno za njegovo kariero. Sloves si je pridobil zlasti s tremi debuti. Prvi je bil na Dunaju, 11. avgusta 1829, ko je zaradi uspeha igral še na ponovitvi teden dni pozneje. Naslednji debut je bil v Varšavi, mestu, v katerem je preživel mladost in od katerega se je leta 1830 poslovil - ne vedoč - za vedno. Koncert 17. marca 1830 je doživel ponovitev pet dni kasneje, vendar se kljub vzklikom v dvorani “Še tretjič! Še tretjič!” Chopinu ni zdelo več potrebno. Komaj pet mesecev po prihodu v Pariz, torej izjemno hitro, je sledil še debut v francoski prestolnici. Igranje 26. februarja 1832 v Salle Pleyel Chopinu sicer ni prineslo finančnega dobička, a je bil deležen hvale, ki so mu jo peli kritiki. Zato pa so mu denar poleg slave prinesli koncerti, ki so sledili francoskemu debutu. Vstopnice so prodajali po dvajset frankov, to je bilo celo več od mesečnega zaslužka navadnega delavca.

Kot tretji razlog, ki je pripravil Chopina k javnemu nastopu, pa Szulc navaja pomanjkanje denarja. Ko je živel v Parizu, si je Chopin denar služil zlasti s poučevanjem - učna ura je stala dvajset frankov. Imel je tudi zelo dobro poslovno žilico za sodelovanje z založniki, saj je znal (četudi prek prijateljev) zahtevati prisluženi denar od vseh treh založb (v Parizu, Leipzigu in Londonu), ki so simultano izdajale njegova dela. Chopin je namreč rad živel na veliki nogi - moderno opremljena stanovanja v bogatih mestnih četrtih, oblečen po zadnji modi, v nekem pismu njegovega znanca celo beremo, da bo kmalu ves Pariz nosil rokavice “ŕ la Chopin”. Oče je sina v pismih vedno rotil, naj ne bo preveč razsipen in naj ima privarčevanega vsaj nekaj denarja za hude čase. Vendar ga sin ni poslušal, zato so ga razmere po političnem preobratu v Franciji leta 1848 prisilile, da se je začasno preselil čez Kanal - najprej v London, kasneje se je mudil še na Škotskem. Tja je prišel finančno že čisto obubožan ter fizično zelo šibek. Ker ni imel toliko učencev kot v Parizu in ker so bili neredni plačniki, je moral poskrbeti za koncerte, ki so mu vsaj približno pokrili stroške razsipnega življenja. Pravzaprav si koncertov ni iskal sam, temveč je tudi tokrat zaupal organizacijo nekomu drugemu - to je bila njegova občudovalka in pariška študentka - Škotinja Jane Stirling. Vendar so bili nastopi v Londonu, Edinburghu, Glasgowu in Manchestru slabo plačani. Chopin se je poleg tega neudobno počutil med tujci in v deželi, ki ni živela po principih, kakršnih je bil vajen v Parizu. Zato se je že močno bolan vrnil v ljubljeno mesto.

Zakaj se je Chopin izogibal javnim nastopom?

Skorajda vsak glasbenik se mora pred nastopom ali med njim soočati s tremo. Vzroki in simptomi so lahko različni, pri nekaterih so celo tako močni, da se za vedno odločijo opustiti javno koncertiranje. V Chopinovi korespondenci nekajkrat zasledimo, da je tudi on imel tremo pred nastopi. Tako je 27. marca 1830 v pismu (najverjetneje najboljšemu) prijatelju Titusu Woyciechowskemu poročal o dveh (omenjenih) koncertih v Varšavi. Njegova reakcija na željo publike, da bi igral še tretji koncert, je v pismu taka: “Ne moreš si predstavljati, kako trpim tri dni pred javnim nastopom!” Drug dokument o Chopinovih strahovih je nastal po šestih letih nenastopanja, ko je ponovno nastopil v Parizu, 26. aprila 1841. Prijatelji so ga dolgo pregovarjali, a nazadnje je le popustil. Pisateljica George Sand, s katero je imel dolgoletno razmerje, je to pregovarjanje opisala kot “Chopinovska nočna mora” in dodala, da ga je “toliko stvari strašilo, da sem mu predlagala, naj igra brez sveč, brez publike in na nemem klavirju.”

Chopin ni nikdar pojasnil, zakaj NI MARAL javno nastopati, kakor je nekoč celo tudi priznal. Lahko pa si pomagamo z dokumenti, ki pričajo, kdaj se je skušal ogniti koncertom, ali pa utemeljujejo, zakaj se je vendarle odločil za javni nastop. Kamenček v mozaiku dodajo še poznavanje njegovega življenja in narave osebnosti ter dogodki, ki so se spletali okrog njegovih nastopov. To so bile tudi kritike, ki so bile objavljene v pomembnih časopisih.

Chopin je bil zelo samokritičen. O tem pričajo tudi njegove skladbe, ki so običajno nastale v trenutku navdiha; vendar je bilo potrebnih tudi po več mesecev ali celo let, da jim je Chopin dal končno podobo, ki je z veliko zamudo potovala k založnikom. Raven samokritičnosti je bila pri Chopinu tako visoka, da ni prenesel dodatnih kritik drugih. Toda tudi s temi se je moral soočiti. Ko je igral na Dunaju, je njegovo igranje naletelo na polno hvale, vendar je bila za Chopina dovolj že opazka, da je igral pretiho. Podobno kritiko je doživel tudi v Parizu, na koncertu, ki je sledil tri mesece po debutu. Celo kritik Fétis, ki ga je po prvem nastopu hvalil, je, podobno kot kolega v Le Temps, zapisal v reviji Revue musicale, da uspeh ni bil ponovljen “zlasti zaradi omejenega klavirskega zvoka”. Skoraj istočasno je nemški kritik Ludwig Rellstab povsem raztrgal njegova dela. Med drugim je za Etude op. 10 zapisal: “Tisti, ki ima izpahnjene prste, si jih bo lahko naravnal s temi etudami, toda kdor ima zdrave prste, bi moral biti pazljiv in ne igrati teh etud, razen če ima blizu ambulanto.” Danes so te etude nepogrešljiv repertoar pianistov, pa tudi Rellstab je sedem let kasneje, leta 1839, drugače menil o Chopinovem talentu: “Smo se mi spremenili ali se je spremenil skladatelj ali so se spremenili časi,” se je izgovarjal, vendar je bilo za Chopina že prepozno, saj ga je prva kritika toliko bolj zbodla in prizadela. Kritike so sledile tudi kasneje; 4. aprila 1835 je Chopin igral klavirski koncert v e-molu na dobrodelnem koncertu za poljske emigrante v stiski. Gazette musicale je ob tej priliki objavil zelo ostro bodico, češ da je “zelo težko ne biti monoton v klavirskem koncertu”.

Chopinova slabost je bila, da se zaradi pomanjkanja samozavesti ni znal postaviti sebi v bran. Zato se mu tudi nikdar ni pela takšna slava kot manj sposobnim kolegom. Frederick Niecks, ki je bil med zgodnjimi Chopinovimi biografi, je zapisal, da je bilo to “eno njegovih razočaranj, ki so ga, kot maligen rak, kruto trpinčila in počasi uničevala njegovo življenje.” In Liszt, kolega in dolgoletni prijatelj, ki je prav tako napisal biografijo o njem, je dodal, da se je čutil potrtega, ko se je videl izobčenega od tistih, ki so jim peli slavo, samo zato, ker “ni dovolj cenil, kar je imel, da bi z veseljem delal brez tega, česar ni imel.”

Chopin se je vedno bal, kaj bodo o njem mislili drugi. Ko je igral na debutu v Varšavi, si je zaželel, da bi slišal, kaj so o koncertu govorili someščani, ko so se pomenkovali v kavarnah. Kasneje, ko je koncertiral v drugih evropskih mestih, se je vedno zanimal, kakšen bo odziv v domači Varšavi, in vedno ga je tudi skrbelo, kaj bi o njegovi igri rekel učitelj Elsner. Zanimivo je, da Elsner sploh ni bil pianist in da Chopin tudi sicer nikdar ni imel učitelja, ki bi bil pianist. Zato je imel možnost, da je razvil lastno tehniko in samosvojo interpretacijo. To je v Parizu opazil tudi Kalkbrenner, tedaj cenjen klavirski pedagog, ki je obljubil Chopinu, da ga bo v treh letih naučil prave klavirske tehnike. Koliko pisem in prepričevanj očeta je bilo treba, da je mladi Chopin končno zaupal svojim sposobnostim in spoznal, da ne potrebuje nobenega učitelja, ki bi po svoje prilagodil tehniko igranja!

“Oči se mi bodo srečevale samo z znanimi obrazi.”

(V pismu sorodnikom pred že omenjenim koncertom, 16. februarja 1848 v Parizu, ko je imel Chopin na voljo celoten seznam udeležencev koncerta.)

Chopin je nekoč zaupal Lisztu: “Nikakor nisem primeren za to, da igram na koncertih. Množica mi zbuja strah; občutek imam, da me duši ta pospešeni dih, da me hromijo ti radovedni pogledi, da sem onemel pred temi tujimi obrazi.”

S kakšnim veseljem je po debutu na Dunaju pisal domov staršem, da je sproščeno igral na koncertu, ker dvorana ni bila polna. Da ni imel treme, je prijatelje in kolege prosil, naj sedejo po različnih delih dvorane, da bodo slišali opazke poslušalcev - menda je neka dama pripomnila, da škoda, ker mladi fant ni bolj postaven, druge opazke pa so šle spet na račun tihega igranja. Chopin je namreč že od malega bolehal za tuberkulozo. Ta bolezen je bila v tistih časih neozdravljiva, in Chopin je zaradi nje izgubil nekaj prijateljev, v najstniških letih je umrla tudi njegova najljubša sestra (imel je tri sestre). Zdravniki mu niso mogli kaj dosti pomagati; dokler je bil še s starši, so ga vodili v zdravilišča, kasneje pa so ponočevanje, nepravilna prehrana in družba kadilcev bolezen le še poglobili. Zaradi bolezni je bil Chopin vedno fizično šibek in zlasti proti koncu življenja ga je intenziven kašelj često pošteno izmučil; zaradi obojega tudi njegov ton ni mogel izražati fizične moči, zato se je toliko bolj odlikoval v iskanju odtenkov.

Julija 1837 je Chopin potoval z dobaviteljem klavirjev Pleyelom v London, kamor se je šel Pleyel pogovarjat s konkurentom Broadwoodom. Chopin je bil takrat že precej tudi pod pritiski slave, in da se mu na odru ne bi bilo treba srečati z neznanimi obrazi, se je predstavljal kot Mr. Fritz. Toda to predstavljanje pod psevdonimom se je izjalovilo na večerji pri Broadwoodu. Ko so gostje igrali na klavir, je Pleyel omenil, da zna igrati tudi Mr. Fritz. Brez obotavljanja je Chopin na povabilo sedel za klavir in začel igrati. Igranje je vsakogar tako očaralo, da so takoj vedeli, da jim je igral sam Chopin.

Ob tej priložnosti ni bilo prvič, da je Chopin igral na privatnem koncertu. Soiréeji v Parizu so se vrstili večer za večerom in Chopin je bil zelo zaželen gost, saj je igral in improviziral brez ugovarjanj. Na teh večerih ni bilo kritikov, zato pa so bili tam njegovi prijatelji - tudi stanovski kolegi in drugi umetniki, ki so imeli do njega vse svoje spoštovanje. Okrog njega so se zbirale ženske - veliko je bilo tudi poljskih plemkinj. Vse so naravnost oboževale mehkobo Chopinovega igranja, ki je neposredno komuniciralo z njihovo dušo. Prostori, precej manjši od koncertnih dvoran, in zaprta družba, kjer je poznal prav vsakogar, so Chopinu končno dali oporo ter tudi zagotovilo, da ga bodo kljub šibkemu tonu vsi slišali.

Ali je bil Chopin elitist?

Marsikateri biograf navrže tudi možnost, da Chopinu sploh ni bilo do igranja v javnosti, ker se je raje družil z aristokrati. Februarja 1842, po Chopinovem koncertu, je Berlioz, ki ni posebno maral Chopina (on pa ne Berlioza), zapisal v Journal des débats:

“Chopin vedno ostaja skrit v ozadju: ne vidi se ga niti v gledališču niti na koncertih. Lahko bi rekli, da se boji glasbe in glasbenikov. Enkrat na leto se spusti z oblakov in si dovoli, da ga slišijo v Pleyelovih salonih, in samo takrat lahko ljudstvo in umetniki občudujejo njegov sijajni talent. Preostanek leta - razen če si princ, minister ali ambasador - je težko sanjati o veselju, da ga boš morda poslušal ...”

Po debutu v Varšavi je Chopin pisal prijatelju Titusu Woyciechowskemu, kako težko mu je igrati raznoliki publiki. Sprevidel je, da ne more ustrezati vsakomur in da “bi moral izbirati med plemstvom in meščani.” Ko je igral med meščani, je namreč ugotovil, da sploh ne more improvizirati, kot bi želel, saj tako ni mogel ustreči taki publiki.

Je možno, da si je Chopin izbral plemstvo zgolj zaradi kapricioznosti? Resda je užival v življenju na veliki nogi, oblečen po zadnji modi. Rahel priokus po snobovstvu (čeprav bi bila lahko tudi otroška naivnost) je imel že njegov komentar po prvem javnem nastopu, ki ga je imel komaj osemleten v Varšavi. Tedaj so bili v modi angleški ovratniki, in mati mu ga je nadela prav ob tej priliki. Na koncertu je prevzel publiko in ob povratku domov ga je mati vprašala, kaj meni, da jim je bilo najbolj všeč. Mali Fryderyk je takoj odgovoril, da njegov ovratnik, četudi je mati z vprašanjem mislila predvsem na igranje.

V pismu, ki ga je napisal prijatelju v Berlinu dobro leto po prihodu v Pariz, Chopin piše: “Znašel sem se v najboljši družbi; moje mesto je med ambasadorji, princi, ministri - ne vem, po kakšnem čudežu se mi je to zgodilo, kajti prav nič se nisem silil.“ V nadaljevanju priznava, da če te slišijo in poznajo na ambasadi, si bolj cenjen in dobiš več veljave. Hkrati poroča, kako zelo je spoštovan tudi med umetniki. Toda kljub vsemu zagotavlja, da je še vedno tak, kot je bil, in da mu je obenem nerodno, ker je sploh pisal vse te “neumnosti”.

Poskusimo možnost, da bi bil Chopin elitist zaradi snobizma, izključiti. Verjetno ga je med elito zaneslo zgolj zaradi okoliščin in načina življenja ter osebnosti same.

Prvič: njegovo igranje in skladateljevanje je bilo že samo po sebi izvirno. Kako naj bi ga sicer, anonimnega, spoznali na večerji v Londonu zgolj na osnovi govoric in poročanj? Toda njegovega edinstvenega igranja gotovo ni mogel razumeti prav vsak. Zato je moral za skladbe, kakršne je skladal in kakršne je hotel pisati, poiskati primerno publiko.

Drugič: njegova bolezen. Zaradi nje nikdar ni mogel polno zaživeti. Verjetno je, čeprav poln smisla za humor in poniglavosti, že v otroštvu čutil, da je zaradi šibkosti nekoliko odrinjen od vrstnikov. Ta šibkost je za njim potegnila vrsto kompleksnih situacij in življenjskih stilov, ki mu niso nikdar pustili povsem odrasti. V predstavah drugih je nekoliko lebdel nad zemljo. Za nekatere je bil kot angel, Ariel milega obraza, v katerem je bilo več deškosti in ženskosti kot prave moškosti. Tudi v razmerju z ženskami se je zadovoljil s platonično ljubeznijo bolj kot s seksualnimi užitki. Pravzaprav je živel z eno samo žensko - z George Sand, in kaže, da sta morala spolnost (za katero tako in tako ni imel posebnega zanimanja) zaradi njegovega neprestanega kašlja zelo kmalu opustiti v zameno za razmerje mati in sin, negovalka in bolnik.

Tretjič: zaradi bolezni si je Chopin zožil širni svet, ki mu je bil na voljo. Predvidevam pa, da si ga je podzavestno še bolj ogradil tudi zaradi drugačnih razlogov.

- Ni imel formalne izobrazbe; konservatorij je zapustil predčasno, ker mu predavanja niso bila več potrebna, saj je že kmalu dobil vse znanje, ki je bilo potrebno, da nadgradi talent. To sicer ni bilo samo po sebi nič narobe, toda ob očetu učitelju je imel možnost gledati vrstnike, ki so dokončali šolanje, z učitelji, ki so jim omogočili mesto v družbi, utečeno in splošno sprejeto. O Chopinu, ki ni imel učitelja pianista, ter o njegovi prigodi s pianistom Kalkbrennerjem pa smo tudi že brali.

- Življenje v tuji deželi mu ni dalo osnovnega referenčnega okvira. Življenje v Franciji mu sicer ne bi smelo biti tako tuje, saj je bil oče vendarle Francoz, ki se je pri sedemnajstih mudil na Poljskem in po spletu raznih naključij ostal tam do smrti. Oče se je povsem vživel v novo okolje in verjetno se je pred smrtjo počutil bolj Poljak kot Francoz. Sinu pa je vedno ostalo hrepenenje po rodni Poljski. Četudi je imel možnosti, da se vrne, je raje obdržal status političnega emigranta - slutil je, da se njegov talent ne bo mogel nikjer tako izraziti kot v glasbeni Meki: Parizu. V Parizu pa mu je manjkalo tisto, kar so tam imeli vsi Francozi: otroštvo, ki najtrdneje zariše poteze človekovega karakterja in h kateremu se odrasel človek vedno vrača. Bil je kot drevo brez korenin, zato se je moral krepko zasidrati tam, kjer se je čutil najbolj močnega - to pa je bilo delo s klavirjem.

Zanimivo je tudi, če človek pozna poljski karakter. Četudi so Poljaki polni notranjega bogastva, so vedno tudi polni notranje negotovosti, zaradi katere vedno dvomijo v uspeh, hkrati pa iščejo oporo v “svojih” ljudeh - najsi bodo še tako uspešni v tuji deželi. Vzrok je verjetno tudi ta, da prepogosto slišijo kritike na račun manjvrednosti Poljakov. Spomnimo se samo kritika Rellstaba, ki je kritiziral Chopinove etude in nekaj drugih njegovih del. Zapisalo se mu je tudi tole: “Gospod Chopin naj bi bil Poljak, ker je delo posvetil Poljaku, če že ne sklenemo tega iz vandalizma, ki ga je zagrešil nad Mozartovo melodijo (Variacije na Mozartov la ci darem la mano, op. p.), kar je znamenje, da je delo zraslo iz neolikanega debla slovanskih ljudi.”

Svoje notranje bogastvo je Chopin izmenjaval v družbi s klavirjem. V Varšavi je ob klavirju prenašal čustva najdražjim - sestram in staršem ter prijateljem. Ali, kakor je iz tuje dežele v trenutku osamljenosti pisal prijatelju Titusu: “Pripovedujem klavirju, kar sem nekoč pripovedoval tebi.” Razumevanje, ki ga je imela zanj družina, so med bivanjem v Parizu nadomestili aristokracija in umetniki - torej ljudje, ki so sami imeli prefinjene okuse in potrebe, med njimi je bilo tudi precej Poljakov. Pariški saloni so torej za Chopina postali nadomestilo za ljubezen, ki je je bil deležen pri starših. Da so res postali nadomestilo prav za ljubezen, dokazuje prav njegovo devetletno razmerje s Sandovo (1838-1847). V tem času je izredno malo igral javno, prav tako je dosti manj igral tudi v salonih.

Še tole: Chopin se je ogibal tudi samote - če ne drugega, je imel vedno blizu služabnika, ki je bil po možnosti Poljak. Sam ni hotel biti niti na potovanjih. Ob druženju in v družbi s tistimi, ki so ga spoštovali, se je Chopin otepal tudi halucinacij, ki so bile plod strahu pred neznanim - zlasti pred smrtjo, in ki so ga morile, kadar je bil sam; tudi kadar je bil “sam” na odru (to je prav gotovo močan razlog, zakaj ni rad igral javno).

Chopin si je torej ustvaril miniaturni svet, v katerem se je družil z izbranci ter igral izbrancem. Konec koncev - kljub neštetim možnostim kombiniranja raznih glasbil in prigovarjanju drugih, naj napiše opero, se je odločil, da je vso ljubezen do glasbe izrazil z enim glasbilom – s klavirjem. In nenazadnje, miniaturne skladbe - etude, nokturni, mazurke, valčki, poloneze - so našle prav v Chopinovi glasbi največjo priljubljenost in bogastvo.

Kako dobro se je zavedal Chopin, kako bo lahko najbolje uresničil svoje notranje bogastvo, pričajo besede, ki jih je po Chopinovem koncertu spomladi 1841 zapisal Liszt v Gazette Musicale: “Chopin je nastopal v javnosti poredko, v zelo dolgih presledkih; vendar mu je prav ta okoliščina, zaradi katere bi vsakega drugega umetnika gotovo pozabili in bi postal neznan, zagotovila ime, ki je neodvisno od muhavosti mode; obvarovala ga je tekmecev, ljubosumnosti in krivice. Chopin je ostal zunaj nezmernega gibanja, ki že nekaj let žene umetnike izvajalce z vseh koncev sveta drugega v drugega in drugega zoper drugega; zmerom ima okrog sebe zveste privržence, navdušene učence, prisrčne prijatelje, ki ga varujejo pred neprijetnimi boji in mučnimi žalitvami in hkrati ves čas širijo njegova dela in z njimi občudovanje njegovega genija in spoštovanje njegovega imena. Tako je ta izredni imenitnik ves visok in kot odličen aristokrat ostal nedotaknjen, doživel ni nobenega napada. Okrog njega nastaja popoln molk kritike, kot da je že nastopilo potomstvo; in zdaj v dvorani, polni poslušalcev, ki so prihiteli poslušat predolgo časa nemega pesnika, ni nihče malomarno molčal, nihče omejeval; vsa usta so samo hvalila.”

Damjana Zupan

LITERATURA

Guy de Pourtalčs. Chopin ali pesnik. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1961.

B. E. Sydow, A. Hedley. Selected Correspondence Of Fryderyk Chopin. Heinemann, London, Melbourne, Toronto, 1962.

Tad Szulc. Chopin In Paris. A Lisa Drew Book/Scribner, New York, 1998.

(Prihodnjič: o klavirskih pedagogih.)