Salif Keita

OTOŽEN KOT SAHEL

“Mislim, da ni glasbenik tisti, ki naredi koncert, pač pa občinstvo. Vsak koncert je podoba občinstva, podoba temperamenta občinstva. Če je občinstvo toplo, bo tudi koncert zelo topel, živahen, vsi se bomo zabavali. In če občinstvo ni toplo - ja, koncert bo njegova podoba. Ponavadi smo ogledalo občinstva, kajti glasbeniki, s katerimi igram, igrajo z njegovim temperamentom. V Ljubljani smo prvič in mislim, da bo naš nocojšnji nastop začetek začetka, da bomo skupaj naredili res dober koncert - in da se bomo potem navdušeni srečevali morda celo dvakrat na leto.”

Tako je govoril Salif Keita tistega sobotnega junijskega jutra leta 1996 v kletnem studiu Radia Študent. Zvečer je potem njegov glas kot diamant rezal zrak nad ljubljanskimi drugogodbenimi Križankami, ko nam je pel prvič. Drugič bo pel to jesen, 19. oktobra, njegov glas pa bo stresal bele zidove naše ugledne kulturne hiše, Cankarjevega doma.

Salif Keita se je rodil leta 1949 v vasici Djoliba v Maliju, v številni in revni, a plemeniti družini: Keitovi pripadajo eni najstarejših mandinških kraljevih družin, menda je njihov prednik sam ustanovitelj mandinškega imperija iz 13. stoletja, Sundžata Keita. Salifova tradicionalna vloga bi bila torej ne biti tisti, ki poje, griot, ampak tisti, ki mu pojejo - vladar griotov; tudi zato je na zgodnji poti glasbenika srečal nemalo ovir. Druga stvar, ki mu je grenila otroštvo, je bila njegova polt, kajti Salif je albin, ki v izročilu zahodnoafriških ljudstev prinaša zlo, celo prekletstvo. Seveda je tudi Afrika v dvajsetem stoletju, vendar pa so – tako kot povsod – nekateri predsodki vendarle zelo močni, zato je Salif že v rosnih letih občutil zavračanje. “V otroštvu sem bil sam, tako veliko sam, tako zelo sam, tako dolgo sem živel tako zelo zelo sam ... sam. Dvajset let sem bil sam. Brez prijateljev, brez žive duše. In duhovno je ta samota v meni ustvarila neka čisto posebna občutenja; verjetno se kažejo tudi v glasbi,” me je pretresel med klepetom.

Čeprav je bolj kot vse želel postati učitelj, a zaradi slabega vida ni mogel, ga je tudi glasba pritegnila zelo zgodaj: v rosnem otroštvu je prepeval v lokalni čajnici in vaščani so občudovali njegov neverjetni glas; pravi, da je zrno izvrstnega "zlatega glasu Afrike" dobil na poljih, ko je s kričanjem preganjal opice, to naj bi mu omogočilo, da se dvigne do silno visokih tonov, in mu hkrati okrepilo moč. Z osemnajstimi je odšel zdoma v prestolnico Bamako in kakšno leto prepeval po barih, spremljajoč se na kitaro, potem pa ga je medse vzel Rail Band s postaje v Bamaku, ki je bil tedaj pod zaščito Ministrstva za promet. V Rail Bandu se je Salif prvič srečal s profesionalnim pristopom h glasbi ter tudi z glasbenim zlitjem; navdušile so ga množice, ki so se prihajale vse noči zabavat. Toda tudi Salifov glas nikakor ni ostal neopažen. Njegova popularnost je bila kmalu tolikšna, da je sprožil skorajda pravo ministrsko krizo, ko je na povabilo policijskega ministra Tiekora Bayagoga z nekaterimi drugimi glasbeniki ustanovil Les Ambassadeurs du Motel, ponos ministrstva za notranje zadeve. V Ambasadorjih iz Motela je našel tudi kasnejšega najboljšega prijatelja, odličnega glasbenika iz Gvineje, Kanteja Manfilo. V začetku sedemdesetih let so Ambasadorji uspevali v zavetju policijskega ministra, leta 1974 so odšli celo na turnejo v Francijo, kjer so jih navdušeno sprejeli. Vrnitev v Mali je bila bolj žalostna: pričakala jih je politična kriza, ozračje je bilo vse bolj napeto, minister Tiekoro vse bolj nepriljubljen, leta 1977 so ga tudi aretirali. Ambasadorji so se počutili ogrožene, zato so se Salif, Manfila in še nekateri prijatelji odločili, da poskusijo znova v Abidjanu, v prtljago so spravili tudi trak s posnetki, narejenimi na malijskem radiu, med katerimi so bili zametki za album Mandjou. V Abidjanu so ustanovili skupino Les Ambassadeurs International, ki jo je vodil Manfila, Salif je seveda pel. Tedaj, torej leta 1978, so posneli in izdali album Mandjou ter poželi takojšnjo slavo.

Leta 1983 se je Salif razšel z Manfilo, leta 1984 dokončno zapustil Afriko in se naselil v Parizu, natančneje v “malijskem” predmestju Montreuil. Po tem je precej nastopal po Franciji ter zlagoma osvajal tamkajšnje afriško in tudi že neafriško občinstvo. Leta 1987 je izdal prvi samostojni album Soro, ki je hkrati tudi prvi za zahodno tržišče, saj je izšel pri založbi Island. Soro, ki ga je produciral znameniti Ibrahim Sylla in aranžiral Francois Breant, posneli pa so ga v pariškem studiu Harry Son, je hitro zasedel prostor med prvim desetimi na lestvici tako imenovane world music v Angliji in Ameriki. Relativno kmalu po Soro je leta 1989 sledila Keitova druga samostojna plošča Ko Yan, ob nji je izšel tudi maksi singel Primpin. Uspešnica albuma Ko Yan je postala skladba Nou pas bouger, ki je funky obarvana in precej izkorišča tedanjo računalniško tehnologijo; mandinški beat ji je zagotovil odlični nekdanji kitarist Ambasadorjev Ousmane Kouyate. Leta 1991 je posnel Salif Keita tretjo samostojno ploščo, tokrat izrazito po trendih konstrukta world music. To je seveda Amen, ki ji nekateri pravijo Salifov spodrsljaj, drugi pa ploščazrelosti. Amen so posneli delno v Parizu, delno v Los Angelesu, sodelovali so številni zahodni glasbeniki: Joe Zawinul (Weather Report) jo je produciral in aranžiral, kitaro je igral Carlos Santana, Wayne Shorter pa soprano in tenor saksofon. Seveda ni manjkal kupček studijskih glasbenikov. S Salifom so igrali tudi afriški prijatelji, v prvi vrsti Kante Manfila, Cheikh Tidiane Seck, Keletigui Diabate, Suleyman in Mamadu Dumbia ter nepogrešljivi spremljevalni glasovi Djanke Diabate, Djene Dumbie in Nayanke Bell.

Med letoma 1991 in 1995 ni Salif izdal nobene samostojne plošče, menda zaradi spora z Island in iskanja nove založbe. In vendar je v tem času nastala in izšla originalna glasba za film L'enfant lion (Otrok lev) v režiji Particka Grandperreta, po književni predlogi Levinja Sirga Reneja Guillota (zgodba združuje več starih afriških legend). Glasba za Grandperretov film je bila posneta že leta 1991 med snemanjem filma, plošča je izšla skupaj s filmom leta 1993. Glasbo sta podpisala dva glasbenika: Salif Keita, ki je doprinesel večji delež glasbe, in Steve Hillage (Gong) z manjšim kosom. Salif Keita se je s filmsko glasbo spoprijel prvič. Pravi, da je bil v ustvarjanju povsem svoboden in da je glasbo pisal po tematikah in nezmontiranih podobah iz filma, seveda je obiloma črpal iz tradicionalnega repertoarja afriške godbe. Salif je zapel vse vodilne glasove, posedal za klaviaturami in programacijo in posnel tudi prizor filma, kot griot, ki prinaša blagoslov.Leta 1995 je izšla plošča Folon ... The Past, znova pri Mango Island. Plošča je podoba sodobnosti in hvalnica Afriki ter vabilo Afričanom, naj se ne trudijo “s trebuhom za kruhom” in raje ostanejo doma. Takole pravi Salif v skladbi Africa: “Če ne moreš dobiti vize za Francijo, saj ti ni treba v Francijo; da bi se počutil kot v Franciji, lahko ostaneš tudi v Maliju, v Gvineji, Gabonu, Senegalu ... In če ti je ameriško življenje bolj všeč, tedaj pojdi k Mandeli, v Johanesburg, Botsvano, Zimbabve, Etiopijo ...” Leto zatem, leta 1996, je Salif Keita prvič nastopil v Ljubljani, na Drugi godbi, in že tedaj nam je zaigral nekaj skladb, ki jih je letos prinesla nova plošča Papa (oceno glej v septembrski številki revije). Čeprav bo ljubljanski nastop Salifa Keite del promocijske turneje, bomo morda slišali tudi kaj povsem novega in – upam – tudi kaj zelo starega, vendar sodobnega. Salifova glasba je namreč podoba Afrike s konca dvajsetega stoletja: kot sredi hrupa motorjev zašepeta narava, kot za betonskimi zidovi na večer šelestijo stare legende ter uspavanke in kot sintetične tkanine zakrivajo toplo polt, tako za klaviaturami zazveni balafon, tako se električne kitare spletejo s koro in bas z govorečim bobnom in tako se za glasbeno kokakolastim ovojem skrivajo lepi in tisto sanjsko, pozabljeno Afriko prinašajoči glasovi. Kot pravi Salif Keita: “Smo kot lepilo, saj želimo zlepiti dve kulturi in narediti iz njiju eno samo. Smo sponke, ki spenjamo dve kulturi, dve glasbi: afriško in zahodnjaško. Mislim, da je takšno početje predvsem prinašalec miru, nič drugega. Glasbeniki se med seboj mnogo laže razumejo kot politiki; druženje glasbenikov je mnogo laže. Nenehoma se da prestopati meje; glasba meje preseže. Z glasbo je veliko laže kot s politiko. In to je dobro.”

T. Capuder