Antony Santos

Samozaljubljeni izvajalec bachate

Na začetku letošnjega avgusta je dominikanski bachatero Antony Santos na olimpijskem stadionu Juan Pablo Duarte v Santo Domingu “ukradel” show brazilski zvezdi Xici da Silva in navdušil več kot 30 tisoč ljudi, toda še pred koncem meseca je javno izjavil, da ne bo več nastopal. Namreč, zaradi neizpolnitve dogovora z Manuelom Bisonom, lastnikom neke diskoteke, ga je prvostopenjsko sodišče v mestu Montecristi obsodilo na dve leti “poboljševalnega zapora” in plačilo kazni v višini 20 tisoč dolarjev. Santos bo odslej živel od poslov, saj je lastnik kabelske televizije in radijskega kanala, denar ima naložen tudi v veleposestih.

Nastop Antonyja Santosa na stadionu v Santo Domingu je bil predviden le kot ogrevanje za brazilsko zvezdnico, enako kot nastopa dveh drugih dominikanskih glasbenikov - merenguera Tona Rosaria in rockovske skupine Al-Jadaqui, toda Santos je večer obrnil v svoj prid. Po njegovem koncertu je večina publike odšla, Xica da Silva je doživela hladen sprejem. Santos je tedaj publiki še obljubljal nadaljevanje glasbene kariere in pri tem celo dodal, da brez njega vedno popularnejše bachate sploh ne bi bilo, zdaj pa pravi, da je kariere konec.

Antony Santos je brez dvoma najslavnejši izvajalec bachate v Dominikanski republiki, pa tudi v ZDA, kjer živi pomembna dominikanska izseljenska skupnost. Februarja letos je za en sam nastop v newyorški dvorani United Palace dobil honorar v višini 12 tisoč dolarjev in s tem postal najbolje plačani bachatero v ZDA. Avgusta je imel v Mehiki že organizirano promocijsko turnejo, vendar jo je v zadnjem hipu odpovedal. Časopisi so ob tem pisali, da glasbenik kar po vrsti zavrača mikavne ponudbe iz ZDA, saj pravi, da si zdaj želi predvsem počivati in nastopati po manjših klubih ter diskotekah Dominikanske republike.

Resnici na ljubo je treba povedati, da ima Antony Santos navkljub slavi katastrofalno slabo javno podobo, saj je večina novic o njem povezanih z neizpolnjevanjem dogovorov in s samohvalo, da je najboljši bachatero na svetu, ter s tem, kako si kupuje luksuzne avtomobile. Že dalj časa je v vojni z disc jockeyi in glasbenimi uredniki po vsej Dominikanski republiki, saj trdi, da od njega v zameno za predvajanje uspešnic zahtevajo provizijo in brezplačne nastope na njihovih privatnih zabavah. Združenje disc jockeyev je zaradi teh obtožb celo organiziralo javni protest, na katerem so sežigali Santosove plošče. Manuel Bison je bil prvi, ki se je odločil glasbenika predati kar sodišču. Ker se Santos ni udeleževal sodnih razprav, so ga na koncu v odsotnosti obsodili na omenjeno kazen. Glasbenik pravi, da med njim in lastnikom diskoteke nikoli ni obstajal pisni dogovor, čeprav priznava, da je vzel akontacijo v višini 1000 dolarjev, šele na dan nastopa pa je za nastop postavil ceno 4000 dolarjev, ki mu je niso hoteli plačati, zato ga je tudi odpovedal in zadržal akontacijo.

Zdaj se je zaprl v studio, kjer snema novo ploščo, saj mora izpolniti obveznosti do družbe Platano Records. Posneti mora še tri plošče, za to bo prejel sedemsto tisoč dolarjev. Prva bo izšla novembra letos. Založba Platano Records in Antony Santos sta še posebej tesno povezana. Leta 1992 je založba kot prvo ploščo izdala Santosov prvenec La Chupadera; na plošči je bil hit Voy Pa’lla, s katerim je glasbenik zaslovel doma in po svetu. Z njim se je začela tudi popularizacija ritma bachate, ki je bil do tedaj v senci merengueja. Zasedbe bachate so precej enostavne. Pevec je s polakustično kitaro tudi vodilni kitarist, ob njem je še drugi kitarist, ritem pa sestavljajo basovska kitara, guira in tambora. Bachata je prepoznavna po otožnih zvokih kitare in besedilih o nesrečnih ljubeznih. Ob njej v gostilnah ob kozarcih utapljajo žalost množice osamljenih moških.

Antony Santos je star 31 let, glasbeno kariero je začel v skupini Luisa Vargasa, s katerim sta zdaj na smrt skregana. Nestrpnost med njima je tako velika, da je Vargas celo posnel skladbo z naslovom Zavistnež, v kateri govori o Santosu. V besedilu pravi, da ga je naučil igranja kitare, zdaj pa mu vrača z nehvaležnostjo. Vzroki spora so seveda v denarju in ženskah. Vargas naj bi bil še vedno Santosov finančni dolžnik, slednji pa je nekdanjemu prijatelju speljal žensko. Tudi o tem je Luis Vargas napisal pesem. V precej boljših odnosih je Santos z Raulinom Rodriguezom, ki je bil nekoč njegov drugi kitarist, zdaj pa že nekaj časa nastopa samostojno. Oba sta iz iste vasi, Santos je tudi poročen z Raulinovo sestro. Raulin sicer glasbeno še ne dosega prijatelja, ima pa odlične svetovalce za stike z javnostjo, ki redno skrbijo za njegovo medijsko podobo. Pred kratkim so ga celo že povezali z Lucianom Pavarottijem.

Slava, ki je Antonyju Santosu očitno dobro stopila v glavo, je logična posledica okolja, iz katerega prihaja. Živi namreč v vasi Las Matas de Santa Cruz v severozahodnem delu Dominikanske republike. Če pogledamo zemljevid države, vidimo, da se v tej vasi končuje asfaltna cesta, Antony Santos pa se rad hvali s tem, kako on vzdržuje vse sosede. Pred kratkim je financiral napeljavo elektrike v vas, še vedno nimajo vodovoda. Dominikanska republika je precej revna država, zato je logično, da si mnogi želijo vsaj delčka Santosovega bogastva. Sam se pritožuje tudi nad tem, da je največja žrtev glasbenih piratov na otoku, saj je na trgu kopica ilegalnih kaset in zgoščenk s posnetki koncertov.

Vsaka od plošč Antonyja Santosa se je po izidu spremenila v uspešnico, saj jih samo v Dominikanski republiki prodajo več kot petsto tisoč izvodov. Doslej jih je izdal osem, zadnjo z naslovom Me muero de amor decembra lani. Glasbenikovo samozaljubljenost se hitro opazi že na ovitkih, saj je šele v zadnjih letih začel navajati tudi imena drugih članov skupine, sicer pa prostor na ovitku še vedno izkorišča za to, da na njem čim večkrat objavi svojo (isto) sliko. Dominikanska glasbena industrija se pač še ne ozira na tista pravila, ki recimo vladajo v ZDA, kjer je ovitkom posvečena posebna pozornost, da o omenjanju vseh, ki so kakorkoli sodelovali pri projektu, niti ne govorimo.

Glasbeni repertoar Antonyja Santosa seveda v večini zavzemajo bachate, vendar je veliko skladb posnel tudi v ritmu merengueja, izvaja tudi balade. Za posebno poslastico je poskrbel z zgoščenko Sabor Latino, kjer je uspešnico s predhodne plošče Corazon Culpable posnel v spremljavi s pihalno zasedbo. Čeprav je v privatnem življenju obseden z denarjem in bogastvom, tega v besedilih pesmi ni mogoče opaziti, saj v skoraj 90 odstotkih govorijo o ženskah. Za umetniški vzdevek si je izbral El Mayimbe. S tem izrazom na Karibih označujejo vplivne veleposestnike, pri tem je treba povedati, da se umetniško enako imenuje tudi legendarni in še vedno delujoči dominikanski merenguero Fernando Villalona, ki se je podobno kot Santos v svet glasbe zavrtel iz revščine, nato pa ga je slava pripeljala v svet mamil, to pa v neizpolnjevanje vrste obvez. Zaradi posesti mamil so ga celo zaprli. Očitno Antony Santos cilja tudi na prestol te dominikanske legende.

Marko Jenšterle

DISKOGRAFIJA:

La Chupadera (Platano Records, 1992)

La Batalla (Platano Records, 1993)

Corazon Bonito (Platano Records, 1994)

Cojelo Ahi (Platano Records, 1994)

El Mayimbe y Nada Mas (Platano Records, 1995)

Sabor Latino (Platano Records, 1996)

Como te voy a dejar (Platano Records, 1997)

Me muero de amor (Platano Records, 1998)