Stereolab

RETROMODERNISTIČNI POP

Običajno izvajalci popularne glasbe z leti izgubijo začetni zagon. Premor med izdajami plošč se poveča, glasbeno inovativnost zamenja vztrajanje pri formuli uspeha, pojavljanje je skrbno načrtovano in prilagojeno trenutni potrebi ciljnega občinstva. V tem so Stereolab ena od izjem, vrednih pozornosti …

Če boste v trgovini z rabljenimi ploščami opazili dva navdušenca, kako zaverovano brskata med starimi vinilnimi ploščami v predalu ‘easy listening’ glasbe, se vsake toliko časa spogledata in zadovoljno pokimata, češ, tokrat bo pa dobra bera, potem sta to verjetno Tim Gane in Laetitia Sadier iz skupine Stereolab. Njun entuziazem iskanja zaprašenih in od vseh pozabljenih plošč je neizmeren. Prav zato je toliko težje ujeti koordinate njunega ustvarjalnega početja, ki se je rodilo v zadnjih vzdihljajih agitpropovske zasedbe McCarthy. Njihova popularnost je bila ravno dovoljšna, da jih je pot zanesla v Pariz, kjer je v poštudijsko praznino padla pevka Laetitia Sadier. Želela si je delati v glasbeni skupini, ki bi združevala inovativnost in melodičnost. Tega v Parizu ni našla. Srečanje s kitaristom Timom Ganom je kmalu pripeljalo k razpadu politično angažiranega, a glasbeno že nekoliko izpraznjenega benda in k ustanovitvi nove skupine, ki naj bi v popolnosti nadzorovala lastno početje. Zato sta Tim in Laetitia skupaj s prijateljem Martinom Pikom ustanovila založbo Duophonic Ultra High Frequency Disks. Tako lahko v popolnosti nadzorujejo in usmerjajo celostno podobo, ki v mnogočem odstopa od načel delovanja večine pop skupin. Tudi v neodvisnih okvirih.

Na začetku so Stereolab pritegnili predvsem z obglasbenimi idejami. Resda je bil na zgodnjih ploščah razpoznaven vpliv nemškega avantgardnega rocka, začinjen z glasovnimi harmonijami v slogu Beach Boys, a izvedbe so bile še okorne in produkcija relativno slabotna. Značilnosti, ki sta obetali možne poti za naprej, sta bili dve: okusna raba napol pozabljenih analognih klaviatur, predvsem orgel farfisa in sintetizatorjev moog, ter v francoskem jeziku zapeta besedila. Večinoma zavajajoči nesmisli, pobrani iz dadaistične zapuščine, preneseni v pop obliko.

Iz zaprtega kroga londonske neodvisne scene so Stereolab izstopili s prestopom k tedaj nadvse dejavni založbi Too Pure. Nadejali so se boljše promocije in finančne podpore. Deležni niso bili ne enega ne drugega, vsaj ne v tolikšni meri, ki bi omogočala normalno preživetje. Za povrh so se morali še podrejati zahtevam po enotno oblikovanih ovitkih plošč in še huje, Too Pure ni bila pripravljena tiskati vinilnih singlov v majhnih nakladah, ki bi jih Stereolab prodajali (ali celo razdeljevali zastonj) le na koncertih in ob podobnih priložnostih. A vztrajnost se izplača. Po dveh albumih (Peng!, 1992, in kompilaciji prvih samozaloženih singlov Switched On, 1992) jih je odkrila velika gramofonska hiša Elektra, ki sedaj skrbi za izdajanje plošč na svetovnem trgu, medtem ko Stereolab za britansko tržišče še vedno vztrajajo pri svoji založbi. To jim omogoča odprte roke pri izdajanju plošč tistih skupin, ki v začetku potrebujejo odskočno desko, in končno je tudi njihova ljubezen do majhnih kosov okrogle plastike našla prosto pot. Teh izdaj imajo Stereolab že toliko, da so s posnetki zapolnili tri kompilacije v seriji Switched On.

Ko so razočarani zapustili Too Pure, so drugi redni album izdali pri lastni gramofonski založbi. Še dlje od zavajajočih imen založbe in same skupine je naslov albuma - Transient Random Noise Bursts With Announcements (1993), in skupaj z njim likovna oprema. Prvo stran ovitka krasi bližnji posnetek gramofonske ročke, na zadnji strani pa je ob vsakem naslovu pesmi izpisan kup avdiofilskih oznak, kot so Wow and Flutter, Reference Level, Background Noise, Channel Recognition in tako naprej. Stereolab s tem napeljujejo k načinu poslušanja plošče, ki je odvisen od našega instinktivnega odziva na ovitek. Takih ‘subliminiranih’ sporočil je na kasnejših ploščah še vse polno, vsakič ohlapno zaokroženih v konceptualno celoto albuma.

Če so bile prve plošče še vedno podprte s preprostimi kitarskimi akordi, se je skupina na naslednjem albumu obrnila k izrazitemu ‘easy listeningu’. Če ne celo v nekakšen simfoničen pop, kot (za)napeljuje naslov albuma Mars Audiac Quintet (1994). Kljub izdelanemu večglasnemu petju Laetitije Sadier in Mary Hansen plošča že po nekaj pesmih zdolgočasi, kot da so Stereolab padli na izpitu pri tretjem ‘težavnem’ albumu. Zato je toliko bolj presenetljiv obrat na naslednjem izdelku podobno nesmiselnega naslova - Emperor Tomato Ketchup (1996). Stereolab so tokrat razširili izrazna sredstva in kot osnovo pesmi vzeli kratke jazzovske vzorce, ki so jih v lastnem slogu razpotegnili v pop pesem. Več pozornosti so namenili tudi produkciji, ki je na nekaj posnetkih zaupana Johnu McEntirju; prispeval je še igro vibrafona, tolkal ter posodil nekaj starejših tipov analognih sintetizatorjev iz lastne zbirke. Tako ostajajo v ospredju analogne klaviature, večinoma kar stare orgle farfisa in vox ter sintetizatorji moog, a končno podobo je spet dodala Laetitia Sadier z besedili, zapetimi večinoma kar v francoskem jeziku.

Stereolab radi izskočijo. To stalno počno z izdajami vinilnih singlov omejene naklade, ki so bolj namenjeni pravim ljubiteljem kot komercialni eksploataciji. Podoben projekt za ‘dušo’ je bila glasba, napisana prvenstveno za razstavo kipov Charlesa Longa v New Yorku. V njegove skulpture so obiskovalci lahko priključili slušalke in med ogledovanjem poslušali šest novih posnetkov Stereolab. Kasneje so našli mesto na plošči (spet) omejene naklade Music For Amorphous Body Study Center (1995), lani pa so jih skupaj z drugimi težko dostopnimi posnetki zbrali na tretjem delu kompilacije Switched On, naslovljenem Aluminum Tunes.

Med druge odskoke lahko prištejemo sodelovanje obeh pevk, Laetitije in Mary, pri singlu nemških Mouse On Mars, Tim Gane pa se je za stranski izlet pod imenom Turn On odločil v sodelovanju s starim znancem Seanom O’Haganom iz High Llamas (z njimi se ukvarjamo prihodnjič). Vsi skupaj so kasneje združili moči na naslednjem albumu Stereolab, Dots And Loops (1997), ki spet pomeni majhen korak naprej v sodobnost z elektronskimi škrtanji in amputiranimi drum and bass ritmi. In z vse daljšimi skladbami, razdelanimi v slogu progresivnih skupin iz sedemdesetih let.

Stereolab po sedmih letih delovanja ohranjajo izvorne načine delovanja, a z vsako ploščo po malem presenetijo. Gredo naprej, se oplajajo s sodobnimi vplivi in nas, spremljevalce njihovega razvoja, držijo v napetosti pred naslednjim korakom. Za zdaj zadnjemu je ime Cobra and Phases Group Play Voltage in the Milky Twilight, 75 minut trajajoč dokaz, da jim idej še zdaleč ni zmanjkalo.

Janez Golič