SVETOVNI ZBOR MLADIH V SLOVENIJI

Medtem ko je Svetovni orkester Glasbene mladine po poročanju medijev septembra sklenil doslej najuspešnejšo turnejo, ki ga je popeljala iz Kanade v Združene države, kjer je v newyorškem Lincolnovem centru nastopil na prvem Mednarodnem dnevu mladih pod pokroviteljstvom Združenih narodov, ter nato koncertiral še po Evropi in v Varšavi sodeloval s koncertom v spomin na izbruh druge Svetovne vojne pred šestdesetimi leti, je nič manj ugleden ansambel Svetovni zbor mladih z veliko manj medijske pozornosti izvedel odlično mednarodno turnejo po Sloveniji in sosednjih deželah.

Obe skupini skrbno izbranih mladih glasbenikov in pevcev veljata za paradna konja Mednarodne zveze Glasbene mladine, vendar je razlika v odnosu do njiju očitna. Kadarkoli je vodstvu organizacije v prid, ju omenja z velikimi črkami in bombastičnimi besedami, vedeti pa je treba, da imata projekta za seboj vsak svojo organizacijo, ki v resnici skrbi za njun razvoj. Svetovni orkester glasbene mladine ima lastno vodstvo redno zaposlenih, izdatno pa ga podpirata nemška država in mesto Berlin, kjer je orkestrov sedež. Res je seveda, da Svetovni orkester Glasbene mladine obstaja že tri desetletja, medtem ko je Svetovni zbor mladih nastal šele pred dobrim desetletjem s podporo Mednarodnega centra za zborovsko glasbo, ki ima sedež v Belgiji. Zborovsko petje je že zaradi manj težavnega organiziranja v svetu močneje razvejano od orkestrskega muziciranja, zanj pa skrbi mnogo več društev in organizacij, zato se Mednarodni zvezi Glasbene mladine za Svetovni zbor mladih ni treba toliko truditi. Kljub temu je pomembno dejstvo, da mnoge državne Glasbene mladine odlično sodelujejo z Mednarodnim centrom za zborovsko glasbo in Svetovni zbor mladih podpirajo z organiziranjem državnih avdicij in tudi poletnih delovnih vaj in koncertnih turnej.

Tako je to poletje zahtevno nalogo prevzela Glasbena mladina Slovenije, ki je Svetovnemu zboru mladih pripravila intenzivne vaje v Ljubljani in devet koncertov po Sloveniji, Italiji, Hrvaški, Avstriji in Nemčiji.

Izjemno kvalitetna skupina enaindevetdesetih pevk in pevcev iz dvaintridesetih držav je tudi tokrat dokazala, da je projekt vreden truda. Dva tedna intenzivnih vaj v Zavodu sv. Stanislava sta marsikateremu poslušalcu ponudila nova znanja in izkušnje, koncerti pa izjemen užitek. Letošnja dirigenta, resnobni Nemec Frieder Bernius in sproščeni Američan Gary Graden, sta program oblikovala v dve močno različni enoti. In prav to je največja odlika Svetovnega zbora mladih, saj zmore mlada skupina, polna energije in neverjetnega veselja do muziciranja, hiter in naporen študij izredno pestrega sporeda, ki je tokrat vseboval v glavnem sodobne, intonančno in muzikalno zelo zahtevne skladbe. Da so glasovi čisti in močni, ni treba posebej poudarjati, saj so pevke in pevci izbrani na dveh avdicijah in skoraj vsi glasbeno izobraženi. V skupini ni bilo malo takih, ki študirajo zborovodstvo, dirigiranje, kompozicijo in tudi solopetje. Pa to še ni vse. Ti mladi ljudje skrivajo v sebi še vrsto drugih talentov, ki smo jih imeli organizatorji in redki izbranci priložnost občudovati na tradicionalnem internem večeru, imenovanem All Star Evening. Profesionalno vodeni spektakel je na oder priklical od odličnih klavirskih izvedb, arij, ljudskih pesmi, skečev, pantomime do zavidljivih igralskih dosežkov.

Kljub šibkemu zanimanju naših medijev za projekt - slovenska televizija je, na primer, nekaj dni pred ljubljanskim koncertom odpovedala snemanje - se je slovensko občinstvo na vse tri koncerte v Sloveniji (v Postojnski jami, v ljubljanski dvorani Union in v Velenju) odzvalo v polnem številu in dokazalo, da premoremo glasbeno osveščene poslušalce, ki znajo prisluhniti zahtevni glasbi in ceniti kvaliteto. Nad našo publiko so bili pevci in oba dirigenta silno presenečeni, saj je po mnogih dodatkih znala z nastopajočimi ubrano zapeti, kar se ne dogaja povsod.

V nasprotju s koncerti Svetovnega orkestra Glasbene mladine, ki je na sicer zelo uspešni turneji kdaj zaigral tudi zelo pičlemu številu poslušalcev, je tokrat Svetovni zbor mladih vseh devetkrat zapel polnim dvoranam. Še bolj razveseljivo je, da je občinstvo prav na vseh koncertih izredno toplo sprejelo vse skladbe, prav posebej pa je bilo navdušeno nad improvizacijo na slovensko Pa se sliš'. Vsak koncert se je sklenil s stoječimi ovacijami, to je mladim pevkam in pevcem ter tudi dirigentoma in organizatorjem dajalo zadoščenje in voljo za naslednje napore. Turneja je bila namreč dolga, poletne vožnje z avtobusi pa niso vedno prijetne. A mladi pevci so znali opazovati in ni jim bilo žal truda, da so si na poti v Padovo lahko ogledali Benetke, na poti v Dubrovnik občudovali jadransko obalo, se dvakrat z največjim užitkom popeljali v Postojnsko jamo, zaplavali v Blejskem jezeru …

Taka doživetja, združena s trdim delom, v katerem pa pevke in pevci vidno uživajo, ostajajo v spominu za vselej. Neprecenljiva prijateljstva, ki se stkejo v tem mesecu skupnega bivanja in muziciranja, postanejo kljub razdaljam, ki mlade ločijo po odhodu iz države gostiteljice, pogosto tajna. Tako se je v enajstih letih delovanja Svetovnega zbora mladih spletla bogata mreža mladih, ki širijo izkušnje s spoznavanjem dežel in njihovih kultur, glasbene literature in jezikov. V mrežo je nekaj svetlih zank dodala Slovenija, ki so si jo po zatrjevanju tokratnih članov Svetovnega zbora mladih vsi po vrsti zapisali v srce.

Kaja Šivic

Zabeležke in vtisi z vaj

Svetovni zbor mladih je skupina skoraj sto mladih pevk in pevcev, izbranih na državni in nato še na mednarodni avdiciji. Ker je avdicija dvostopenjska, torej zahtevna, je ta zbor eden najkvalitetnejših vokalnih ansamblov na svetu.

Večina letošnjih članov Svetovnega zbora mladih se študijsko izobražuje v glasbi, zato je izurjena v hitrem branju not, prav tako so ji problemi intonacije, s katerimi se ubada vsak še tako kvaliteten zbor, že znani, zato se jim hitreje izogne.

Letošnja dirigenta poletne sezone zbora – Gary Graden in Frieder Bernius – sta si po pristopu k delu z zborom močno različna in nadvse zanimivo ju je bilo opazovati.

Od 21. do 24. julija se je bilo mogoče udeležiti vaj, ki jih je simpatično vodil Gary Graden. Rojen Američan se je najprej izšolal doma, nato pa odšel na Švedsko, da bi se tam izpopolnil pri velikem mojstru vokalne glasbe Eriku Ericsonu. Na Švedskem zdaj zelo uspešno deluje kot pedagog in zborovodja.

Gary pooseblja nekaj najboljših ameriških lastnosti: nezapleten, nefilozofski odnos do glasbe, dinamično sproščenost pri še tako dolgih vajah, smisel za humor in redko ponižnost, ki se zaveda svojih meja. Gary ljubi pevce ali, bolje rečeno, najraje dela s pevci, ki že znajo slišati tudi alikvote ali jim vsaj prisluhniti, in to prav posebno prvemu zgornjemu tonu – kvinti, saj ravno ta prečisti marsikateri akord. Tako lahko že pevec sam nadzoruje, ali je zbor kak akord zapel zadovoljivo ali ne. Za upevanje uporablja Gary počasne, "neavtentične gregorijanske floskule" (to čudno spačenko sem skoval sam). Počasi, zares počasi se izoblikujoč ton daje pevcem priložnost, da sami zaslutijo ali zaslišijo zgornjo kvinto.

Spored pesmi, ki si jih je izbral za koncert, je po pisanosti skoraj nedosegljiv, od Gallusa in avantgarde skandinavskega megamodernega kova, improvizacije (ki ni bila povsem iz trenutka rojena) narodne pesmi do gospelov, v katerih se znajde brez težav in so mu pisani na kožo. Šopek torej, sestavljen z ljubeznijo in znanjem.

Garyjev antagonist, živo nasprotje, je bil Frieder Bernius, ki se je s Svetovnim zborom mladih srečal že večkrat. Pravzaprav ne povsem značilno nemški dirigent deluje pretežno v Stuttgartu, kjer vodi sloveč zbor in več ansamblov. Odprte vaje, pri katerih smo mu lahko gledali pod prste, je vodil od 27. do 30. julija. Bernius ima srednjeevropsko obarvan pristop do glasbe, ki jo želi dirigirati. Ljubi namreč tehtnost, to, kar bo obveljalo. Temu primerno si je izbral skladbi Koncert za zbor Alfreda Schnittkeja iz leta 1984 in Večer Richarda Straussa iz leta 1897. Ta skladba na besedilo Friedricha Schillerja opisuje vroč poletni dan, ki se končno prevesi v odrešilni hlad večera.

Bolj pri srcu je bil Berniusu Koncert za zbor, morda eno najtežjih in najdaljših zborovskih del. Skladba zahteva velik sočen zborovski zven in je eno redko lepih del dvajsetega stoletja z nekaj genialnimi pasažami. Besedilo te velikopotezne skladbe je globoko duhovno, je molitev, namenjena slehernemu, verniku in neverniku.

Koncert za zbor je ves čas vaj ostajal trd oreh. Domnevam, da bi vsak dirigent z manj samozavesti in moči inspiracije hitro uvidel brezupnost namere, v enem tednu zbor naučiti tako zahtevnega dela. V skladbi se nič lahkega ne ponavlja, neprestano pa se ponavljajo različni clustri, sestavljeni tudi iz 16 različnih tonov v razdalji male ali velike sekunde. Ali tudi Bernius pozna skrivnost ponižnosti? Pri takih pasažah je včasih prosil tudi pevce, da mu pomagajo z nasveti, kje je kaj narobe, saj sam ne sliši več skozi. Presenetilo me je, da Bernius niti za trohico sekunde ni dal vtisa, da dvomi v uspeh projekta. Res izredna trdnost in doslednost pri doseganju ciljev.

Tako kot Gary Graden je tudi Frieder Bernius klavir uporabljal bolj ali manj le kot koristnega strežnika v težkih pasažah ali pa, da je z njegovo pomočjo razlagal genialnost kakšnega delčka skladbe.

Nekaj, kar ni motilo samo mene, je bila slaba razumljivost besedil. Koncertni obiskovalci, na primer, niso razumeli, o čem pripoveduje skladba Večer, pa čeprav odlično obvladajo nemščino. A to je bila ena redkih kapljic pelina.

Andrej Feinig