Ben Webster

KRALJ TENOR SAKSOFONA

Ena izmed izvrstnih kompilacij z glasbo velikega saksofonista Bena Webstra nosi naslov Music for Loving in zdi se, da bi za njegovo glasbo le težko našli točnejšo oznako. Ben Webster je z mogočnim zvokom morda zares zavezan tradiciji Colemana Hawkinsa, toda slog je že zelo zgodaj tako zelo poistovetil z izvedbami počasnih balad, da so te še danes merilo za vse njegove naslednike. Še več, lahko bi rekli, da je prav on najbolj zaslužen, da je jazz postal glasba, primerna za pozne nočne ure (kasneje se mu je pridružil še Dexter Gordon), za »ozračje zaljubljencev in tatov«, kot se glasi še en posrečen naslov njegove plošče.

Benjamin Francis Webster se je rodil leta 1909 v Kansas Cityju in je bil najprej pianist v značilnem »stride« slogu, ki je z muziciranjem pogosto spremljal neme filme. Toda bolj kot klavir, ki ga je sicer igral vse življenje, ga je privlačil tenor saksofon, zlasti če ga je držal v rokah Coleman Hawkins. Webster se je igranja na saksofon naučil bolj ali manj sam, gotovo mu je pomagal dober posluh, čeprav mu je nekaj dragocenih napotkov dal tudi Budd Johnson. Leta 1931, ko je bil torej star dvaindvajset let, je že tako napredoval, da je dobil mesto v orkestru Bennija Motena, v katerem je takrat igral tudi pianist Count Basie. To je bil pomemben korak, saj je z Motenom prvič nastopil v New Yorku in že dve leti zatem dobil mesto tenor saksofonista v orkestru Fletcherja Hendersona - prav tisto, ki ga je izpraznil njegov veliki vzornik Hawkins, za njim pa zaradi presojnega, lahkotnega tona neuspešno zasedal drugi veliki saksofonist iz zgodovine jazza, Lester Young.

Webstrov zvok je že tedaj izražal dve povsem nasprotni plati: v hitrejših, poudarjeno ritmičnih skladbah je bil grob, rezek, skoraj grlen, in silovit, podložen z izrazitim swingom, v baladah pa je postal šepetav, v dolgih legato linijah skoraj svilnato nežen in razkošen, podoben »pridušenemu rjovenju zadovoljnega leva«, kot je opisal eden njegovih kolegov. To je bilo dovolj, da je postal eden izmed treh ali štirih vrhunskih tenor saksofonistov tridesetih let in da je bil njegov vpliv tudi kasneje zelo izrazit. Že tedaj je bil njegov slog skoraj enako močan kot Hawkinsov, tako kot ta je prostor za solo rad napolnil z notami, vendar brez poudarjenega ritma. Toda skladb se je redkeje loteval s strukturo akordov, saj je imel raje neposredni melodični pristop. V tridesetih letih je igral z večino pomembnejših zasedb in vse bolj slovel zlasti po izvedbah balad, polnih vzdihov, sproščenih fraz in občasnih izbruhov, na primer z zasedbo Bennyja Carterja v skladbi Dream Lullaby in v celi vrsti skladb s pianistom Teddyjem Wilsonom.

Najpomembnejši korak je Ben Webster naredil leta 1940, ko je postal stalni član orkestra Duka Ellingtona, s katerim je sicer že prej nekajkrat nastopal. Tudi Ellington se je dobro zavedal, koga je dobil, kajti poleg Paula Gonsalvesa je prav Webster edini tenorski velikan v njegovem orkestru, in našel je celo vrsto balad, v katerih je Webster blestel. Med najpomembnejše spada Star Dust, posneta na koncertu v Fargu (Severna Dakota), ki velja danes za enega najboljših nastopov Ellingtonovega orkestra, medtem ko lahko Webstrov izjemen prispevek v tem kontekstu slišimo zlasti na trojni plošči The Blanton-Webster Band, ki obsega obdobje od marca 1940 do julija 1942. Webster je izjemno spoštoval Ellingtona, ki ga je imenoval guverner, in mu je leta 1969 na Nizozemskem posvetil kar celo ploščo z naslovom For the Guv’nor, kajti povsem jasno je bilo, da je njegovo igranje v tem orkestru dozorelo, zvok njegovega saksofona pa je dobil povsem nov sijaj. Kljub temu sta se z Ellingtonom razšla in Digby Fairweather, avtor knjige Jazz: the Essential Companion, je dogodek takole opisal: »Webster je zapustil Ellingtona, ker je nekega večera, ko mu je ta dovolil, da je z orkestrom igral klavir, predolgo ostal za klaviaturo, in ko je bil Ellington zaradi tega užaljen in se o tem ni hotel pogovarjati, je Webster eno njegovih najboljših oblek razrezal na koščke.« Od tedaj dalje je Webster vodil celo vrsto lastnih majhnih zasedb, čeprav se je v letih 1948-49 za kratek čas znova pridružil Ellingtonu, ki je pozabil na pripetljaj z obleko.

Najboljše samostojne plošče je Ben Webster posnel v petdesetih za producenta Normana Granza ter njegovi založbi Norgran in Verve. To še zlasti velja za posnetke, danes zbrane pod naslovi King of the Tenors, Soulville in Ben Webster Meets Oscar Peterson iz obdobja od leta 1953 do 1959, na katerih sodeluje s celo vrsto slovitih glasbenikov, kot so Benny Carter, Oscar Peterson, Barney Kessel, Harry »Sweets« Edison, Herb Ellis, Ray Brown in še zlasti pianist Art Tatum. Leta 1955 je Granz namreč poskrbel, da je Webster snemal s svojim velikim pianističnim idolom. The Tatum Group Masterpieces Vol. 8 je zares prava mojstrovina (a žal trenutno dosegljiva samo v kompletu 6 CD-jev), s Tatumom v vrhunski formi in Webstrom, ki se ne meni za »spremljavo« in drugega za drugim igra nepozabne solistične dele.

Vse to so plošče, ki odražajo zrelega Bena Webstra z razkošnim zvokom tenor saksofona in sorazmerno raznolikim repertoarjem, ki ga izvaja z vsemi odlikami raznolikega sloga. Prav tako zanimive so plošče, na katerih sodeluje s svojim velikim vzornikom Colemanom Hawkinsom, kot sta Coleman Hawkins Encounters Ben Webster in Ben Webster and Associates. Prva je izjemna demonstracija podobnosti in razlik dveh velikanov tenorja, ki nenehno skušata prekositi drug drugega, pa ne samo v očarljivosti, ampak tudi v opolzkosti, medtem ko je druga pravi tour de force treh velikih tenoristov, saj se Hawkinsu in Webstru pridruži še Budd Johnson, za dobro mero pa tudi sloviti trobentač Roy Eldridge.

Od leta 1964, torej zadnjih devet let življenja, je Ben Webster živel na Danskem, kajti Evropa, kjer je bil izjemno cenjen že od sodelovanja z Ellingtonom dalje, se mu je priljubila že sredi petdesetih, ko je začel tam nastopati z Granzevim programom Jazz in Philharmonics. V zadnjih letih je postal v interpretacijah vse bolj kontemplativen, tempo pa je tako upočasnil, da mu je ritem sekcija le stežka sledila. Čeprav je pogosto igral kratke in včasih ne posebej zanimive solistične dele, je bil vendarle sposoben ustvariti razpoloženje, kot ga je znal za njim samo še Dexter Gordon, ki je prav tako dolga leta preživel v Evropi. Če je na Stari celini sploh kaj pogrešal, so bili gotovo vrhunski glasbeniki, s katerimi je prej sodeloval. Nič čudnega, če je pred koncem življenja, ko sta s producentom Lesterjem Koenigom poslušala njegov posnetek skladbe Georgia on My Mind z nastopa v klubu Renaissance (leta 1960, s pianistom Jimmyjem Rawlesom in kitaristom Jimom Hallom), s solznimi očmi vprašal: »Zakaj ne s takimi fanti?«

Jure Potokar

Izbrana diskografija:

Duke Ellington, Blaton-Webster Band (RCA Bluebird)

Ben Webster, King of the Tenors (Verve)

Ben Webster Meets Oscar Peterson (Verve)

Ben Webster, Music for Loving (Verve)

Coleman Hawkins Encounters Ben Webster (Verve)

Ben Webster, Atmosphere for Lovers and Thieves (Intercord)

Ben Webster, For the Guv’nor (Charly)