Letnik: 1999 | Številka: 10 | Avtor/ica: Jure Potokar

Založba Winter and Winter

BOGATO RAZPLASTENA

Med glasbenimi novostmi, ki jih zadnje mesece najdemo v domačih prodajalnah, gotovo marsikoga pritegnejo plošče nemške založbe Winter and Winter. Toda čeprav je posebna in povsem samosvoja, na pogled in otip prijetna podoba plošč te založbe prva stvar, ki jo opazimo, je morda od vsega najmanj pomembna, četudi je ne gre podcenjevati, kajti prav zaradi nje jih marsikdo vzame v roke, s tem pa že vzpostavi prvi stik z nenavadnim, vendar bogato razplastenim glasbenim svetom kataloga te založba, ki se nenehno širi in prinaša vedno bolj zanimive glasbene projekte. To naj služi tudi kot opozorilo tistim, ki plošče kupujejo z očmi.

Vendar so za Stefana Winterja, lastnika in producenta založbe, kljub vsemu pomembnejši glasbeniki (naj bodo instrumentalisti ali skladatelji), glasbila ter prostor in čas, ki ob pazljivi rabi najnovejše snemalne tehnike (vse plošče, ki so izšle v zadnjih dveh letih, so bile posnete z 24-bitno tehniko in s frekvenco vzorčenja 96 kHz), na koncu ustvarijo najpomembnejše: glasbo oziroma njen zapis.

Toda s stališča kreativne vizije producenta glasba ni najpomembnejša sama po sebi, ampak šele potem, ko jo umesti v določen kontekst, ki ji daje čisto poseben pomen. Kadar vse idealno sovpade, imamo pred seboj “avdio film” (kot temu pravi Winter), novo estetsko celoto, ki zaradi drznosti in nenavadnosti prvi trenutek osupne in morda zbuja pomisleke, ko pa se nato nekoliko podrobneje seznanimo z njo, nas prepriča s pretehtanostjo in pogosto žlahtno umetniško prepričljivostjo. Katalog založbe Winter and Winter je namreč poln enkratnih in včasih silno drznih plošč.

V zbirki Basic Edition je tako zaradi repertoarja, v katerem so zastopani sicer dobro znani skladatelji evropske klasične tradicije, vendar z manj ali skoraj neznanimi deli (Bach s solističnimi suitami za čelo, Schubert z glasbo za trio klavirja, violine in čela), in zaradi izvedbe, ki odstopa od ustaljenih predstav. V zbirki New Edition, ki pogojno rečeno prinaša glasbo, izhajajočo iz tradicije jazza in njegovih kasnejših nastavkov, je tako zaradi sodobne zvočnosti in preseganja ustaljenih predstav o tem, kaj se sme in ne sme, v zbirki Artist Edition, ki - kot pove že samo ime - stopa še korak dlje, pa zlasti zaradi neizčrpne moči improvizacije.

Vse pravkar našteto morebiti daje osnovne koordinate, znotraj katerih lahko umestimo glasbo, ki jo ponujajo plošče založbe Winter and Winter, vendar kaj malo pove o konkretnih projektih. Toda ko (in seveda če) premagamo predsodke pred izvedbami Erica Satija na harmoniki, Mahlerja za jazzovsko zasedbo in Wagnerja za kavarniški orkester, smo nagrajeni z brezmejno zvočno pokrajino, ki se razteza v vse smeri, čase in prostore in ki skuša za vselej ohraniti ne samo zvok, ampak kontekst ozračja, v katerem je ta zvok nastajal in vztrajal. Tako kot lahko slišimo v sijajnih pesmih sardskih pevcev (Voches de Sardinna 1 in 2), na atmosferskih ploščah tanga iz Buenos Airesa (Tango vivo!) in v beneškem karnevalskem razpoloženju (Venezia la festa) ali v jazzovskih improvizacijah mojstrov, kot so Paul Motian, Marc Ducret, Gary Thomas in Uri Caine.

Prav jazzovski glasbeniki so v katalogu najbolje zastopani in priznati je treba, da zelo upravičeno, pa tudi z zelo raznoliko glasbeno izkušnjo. Trio Tethered Moon (Masabumi Kikuchi klavir, Gary Peacock bas, Paul Motian bobni) na primer izvaja zelo špartansko, asketsko glasbo, ki pa kljub vsemu ohranja izjemno intenzivnost. Prav zato njegove izvedbe skladb, s katerimi je zaslovela Edith Piaf (Chansons d’Edith Piaf, WandW 1999), ohranjajo notranjo napetost in lepoto, čeprav se po obdelavah močno oddaljujejo od originalov.

Nekaj podobnega je mogoče reči tudi za dvojno ploščo Uri Caine Ensembla z naslovom Gustav Mahler in Toblach (WandW 1999). Gre namreč za koncertne posnetke Mahlerjevih del za jazzovsko zasedbo, ki smo jih delno že spoznali na sijajni plošči Primal Light (WandW 1997). Tokrat je ta drzni projekt morebiti še za odtenek prepričljivejši in tehtnejši, kajti glasbo na odru izvaja sorazmerno skromna osemčlanska zasedba, ki pa kljub vsemu zelo dobro ohranja bistvo Mahlerjevega opusa, naj gre za dele 1., 2. in 5. simfonije (ja, tudi za sloviti Adagietto) ali za samospeve iz znanih ciklov. Pianist Uri Caine s to ploščo še enkrat dokazuje, da spada med najzanimivejše jazzovske glasbenike tega trenutka; lahko smo zadovoljni, da ga bo kmalu mogoče slišati tudi v živo, čeprav že z novim projektom - Bachovimi Goldbergovimi variacijami.

Tenor saksofonist Gary Thomas je eden najbolj radikalnih in brezkompromisnih jazzovskih glasbenikov našega časa, to velja tudi za njegovo zadnjo ploščo Pariah’s Pariah (WandW 1998), ki jo je posnel z nekoliko nenavadno zasedbo, v kateri so še alt saksofonist Greg Osby, basist Michael Formanek in bobnar John Arnold. Inteligentna in silovita glasba z očitno socialno kritičnimi podtoni ima zelo gosto tkano ritmično podlago, ki obema pihalcema omogoča precej svobode pri nadgradnji, ki jo navadno izvajata unisono, za napetost poskrbi prav kontrast med njunima glasbiloma.

Po svoji zunanji podobi je mnogo manj radikalna plošča Paula Motiana oziroma Electric Bebop Banda, v kateri igrajo še električna kitarista Kurt Rosenwinkel in Steve Cardenas, tenor saksofonista Chris Potter in Chris Cheek ter električni basist Steve Swallow. Že naslov Monk and Powell (WandW 1999) zgovorno pove, kaj prinaša, namreč devet znanih skladb dveh izjemno pomembnih in spoštovanih pianistov iz jazzovske zgodovine, ki sta vsak po svoje pomembno določala razvoj te glasbe, obenem pa ju povezuje še zelo tragična osebna izkušnja. Poanta plošče je seveda v tem, da je posneta brez pianista. Toda priznati je treba, da tega instrumenta sploh ne pogrešamo. Priredbe so namreč zelo privlačne in zanimive, medigra obeh kitaristov in pihalcev pa več kot prepričljiva. V celoti vzeto je Monk and Powell ena najzanimivejših in najbolj poslušljivih plošč zadnjega časa, s celo vrsto žlahtnih priredb in z zelo navdahnjenim muziciranjem, to še zlasti velja za Powellove skladbe, ki jih nasploh manjkrat slišimo, in verjetno tudi najboljša plošča Paula Motiana v zadnjih letih.

Plošče založbe Winter and Winter so torej vse prej kot lepe in prazne. Škoda je le, da je njihova cena vse prej kot popularna.

Jure Potokar