WILLIAM WASHABAUGH

Flamenco: Passion, Politics and Popular Culture

Berg, Oxford and Washington, D.C., 1996; 209 str.

Druščina je zbrana za mizo. Ob vinu. V fokusu fotografije je pevec s trpečo grimaso in tleskom rok. Ob njem je pozorni kitarist. Celotno vzdušje je zadržano vzvišeno, dramatična pozornost velja pevcu. Ob desnem robu okvirja slike je napol vidna "središčna" oseba, Maria La Perrata, ki je predstavljena kot vez, mati-gospodarica ciganske družine Pirrate, ki šele omogoča umetnost družinskega cante flamenco. Fotografija je na naslovnici knjige ameriškega kulturnega antropologa Williama Washabaugha o flamenku. Njen prefinjen izbor, ki je obenem izbor iz podob v dveletni dokumentarni seriji (100 oddaj od leta 1971 do 1973) drugega programa španske televizije v času frankistične Španije o flamenku, Rito y Geografia del Cante, o obredju in geografiji pesmi, je eden možnih vstopov v izvrstno obravnavo svetovno znane in razširjene popularne kulture. Sproža niz vprašanj: o politiki strasti, o (a)političnosti flamenka, o zgodovinskih obravnavah te kulturne oblike in bitki za "pravoverno interpretacijo" v nizu "zgodovinskih ironij", o spiritualnosti in/ali telesnosti izvajanja cante, o vlogi in reprezentaciji žensk v kulturi flamenka, o etničnosti (ciganskosti, Gitano) in lokalni (andaluzijski) kulturi proti nacionalni španski, o "domačinskih" španskih obravnavah in anglofonskemu teoretiziranju o njej.

Izstopata dve avtorjevi izhodišči: (a) flamenco je nenehno igran v sedanjosti, ne pa podedovan iz preteklosti; (b) njegova realnost je vedno realizirana med samim izvajanjem. Vsak naslednji performans restrukturira vse prejšnje, vsaka "podedovana" melodija je preoblikovana, kar velja za nove kontekste njenega izvajanja, tako za živi nastop kot posneto glasbo.

S tem zagovarja pristop od "spodaj navzgor", ki ga ne zanimajo žanrske opredelitve in razbiranje "pravšnjih" predmetov preučevanja, marveč "mreža pomenov", v katero je zapleteno vsako kulturno življenje. Ne zanima ga definicija, način zamejitev, marveč globlje medsebojne povezave in prepletanje predmeta (flamenka kot glasbene oblike), dogodkov, oseb. S tem se izogne interpretacijam "od zgoraj navzdol" in sledi Bahtinovi kritiki "abstraktnega objektivizma", ki zvrsti reificira do mere, ko so dogodki v sedanjosti zvedeni na refleksijo preteklosti.

Zgodovinski kontekst in ustrezno pojmovno osnovo v obravnavah andaluzijskega flamenka nudita dva tipa dogodkov: moško druženje ob vinu in petju poezije in prej izjemen karnivalesken ples žensk na sejmih, ko plešejo "zunaj" konvencij, ki uokvirjajo njihova življenja. Zgodba, stara 150 in več let. Literaturo, ki je "od zgoraj navzdol" obravnavala oba tipa, Washabaugh razdeli na:

(1) flamencologio; s popularnim tiskom, ki promovira flamenko in piše biografije, opisuje življenje "svetnikov".

(2) tradicionalno flamenkologijo; brani zgodovinski položaj flamenka in klasificira oblike in zapada v regionalna in etnična rivalstva.

(3) znanstveno flamenkologijo; njeni predstavniki se distancirajo od "neposredne vpletenosti" in dokazujejo, da je flamenko bolj potopljen v procese modernizacije, kot si tradicionalisti upajo pomisliti. Še vedno iščejo "pravi", "izvirni" flamenco.

Ko avtor zavzame "spodnje" stališče, si mora nujno zastaviti vprašanje: kje je političnost flamenka, zakaj so ga predvsem v Španiji neusmiljeno ob bikoborbah kritizirali kot najbolj konservativno, regresivno kulturo. Njegova študija razkrije, da so flamenco takisto povezovali s protifrankističnim odporom, torej odporom ideologiji, ki je promovirala "vnazajsko tradicionalistično" politiko in narkotizirala špansko družbeno življenje. Tako so "predstave", "uprizoritve" flamenka v šestdesetih istočasno politično naprednjaštvo kot regresija, osvoboditev misli in njeno zatrtje, tako odpor kot privolitev na stanje stvari. Zato avtor v predstavah flamenka razbira večplastne "skrite zapise" in z njimi protislovja, ki se jih zavedajo sami avtorji, pevci, cantaores. Med njimi je pripoved slavnega pevca "El Chocolate" o sporu s flamenkologom za časa njegovega prebijanja v štiridesetih. Ko je po lastni sodbi pel slabo, je bil flamenkolog navdušen, ko je pel dobro, je bil vedež razočaran. Njuni estetski presoji sta se radikalno razlikovali. Po lastnem pripovedovanju naj bi pevec zatrl svojo presojo in se podredil flamenkologovi. In uspel. Gre za resnično pripoved, ali pa je štorija izmišljena in hazardersko usmerjena k publiki? Odgovore na ta vprašanja ne išče v ideologijah 19. stoletja, ki še odzvanjajo v muziki, marveč v študiju kreativnih ustvarjalcev, ki rabijo svojo umetnost in odgovarjajo na njih, na ideologije španskega nacionalizma, romanticizma, fatalizma, modernizma, frankizma, andalucizma in gitanizma. Zato avtor "tradicionalni metafizični spiritualnosti" flamenka istočasno zoperstavlja "glasbeno metonimijo" - glasbeno vedenje, ki je del politike. V metonimični dejavnosti, ki je telesna ne mentalna, cante, ples, prakticirajo, izkušajo in udejanjajo politiko s približevanjem in stikom, ki je "muskularen" ne mentalen, telesen ne konceptualen. Metonimični aspekti sloga flamenka, kjer jih kaže preverjati v interpelacijskih učinkih, so naslednje glasbene značilnosti: orientalizacija (asimilacija z mavrskim modelom in specifičnim petjem coplas, ohlapnih verzov, v arabščini), sinhronizacija (koordinacija gibov, smeri med improvizacijo ustvarjalcev, pevcev, kitaristov, plesalcev), iz-ginotje (se nanaša na telesno bolečino, na telesa v bolečini in refleksivnem ponotranjenju); in končno, tonski posnetek kot glasbeni posrednik, ki vstopa v politizacijo glasbenih dogodkov.

Tako lažje lahko bere različne zgodovine flamenka, ki so zgrajene na podlagi ideoloških utemeljitev: "andaluzijsko" (andaluzijski značaj flamenka, z misteriozno pesmijo, kot "intuitivna metafizika"), "Gitano" (cigansko; flamenko kot etnična glasba andaluzijskih ciganov, ki so razvili osnovne oblike cante gitano - tonas, soleares, seguiriyas, alegrias, bulerias; v njih se razgrinja trpki glas nemoči skupnosti v zadnjih štiristo letih), "populistična" (flamenko kot opozicijski glas, sredstvo kulturnega odpora) in "sociološke" (flamenko je homeostatično sredstvo, ki povezuje elemente razdvojene družbe). Od tu naprej smo potopljeni v preizpraševanje "uživanja v godbi", uprizarjanja bolečine, o vlogi ciganov in žensk v flamenku, o "nekritičnih populističnih" obravnavah flamenka in na koncu, z instruktivno analizo televizijske serije "Rito" s tihimi "opozicijskimi" podmenami, ki sprevračajo prevladujočo frankistično populistično kulturno politiko, ki "nacionalni slog" konstruira skoz podobo ciganskega pevca. Washabaugh, sam (ameriški) zaljubljenec v cante jondo (globoko pesem), kot je v določenem obdobju španske zgodovine flamenco poimenoval Lorca, da bi ga odtegnil "populizmu" v dvajsetih letih, v knjižici ponuja nekaj izvrstnih nastavkov za obravnavo "zdaj(ev)" glasbene kulturne oblike. In nenazadnje, o njej strastno teoretizira.

Ičo Vidmar