JEAN BARRAQUÉ

Sonata za klavir (pianist Herbert Henck)

ECM New Series/Statera, 1999

Ime Jean Barraqué je znano predvsem ljubiteljem sodobne klasike in zlasti poznavalcem serialne glasbe. Njegov skladateljski način ga druži s Claudom Ballifom in z ameriškim kolegom Elliotom Carterjem, saj je vsak od njih razvil svoj serialni sistem. Barraquéjeva Sonata za klavir sodi med manj znana dela, znana je zlasti po tehnični zahtevnosti, zaradi kompleksnosti glasovnih in ritmičnih prepletov. Prav to jo v bistvu dela zanimivo, saj pomeni izziv sodobnim pianistom - ne le tehnični, marveč tudi izvajalski. Do sedaj sta Sonato posnela le Roger Woodward in Claude Helmer, prva pa se ji je posvetila Yvonne Loriod, v prisotnosti in sodelovanju z avtorjem. Teoretična dovršenost Sonate je bistveno doprinesla k njeni vrednosti, četudi so Barraquéju očitali podrejanje vsebine sistemu, saj je zaradi tehničnih postavk delo pisano za srednji obseg in na trenutke zveni monotono ali, bolje rečeno, preveč strogo. Vsekakor se pomen kaže v eksperimentalni naravi, ki pri poslušalcu vzbudi radovednost ravno zaradi nenavadnosti. Obsežnost Sonate in njena kompleksnost pomenita trd oreh za interpreta, to še dodatno otežujejo neenoten metrum in nasprotja v zgradbi sami, ki so jih nekaj zagrešili kasnejši prepisovalci, nekaj pa prav gotovo že avtor sam, ki je sistematično odklanjal vsako ponovno kontrolno branje. Po glasbeni plati združuje Sonata več kompozicijskih načinov, ritmično pa si nasprotujeta hitri in počasni tempo, ki se v celoti vendarle združita v ravnovesje.

Herbert Henck se je interpretacije lotil šele po natančni študiji originala in vseh treh posnetkov, to mu je nedvomno dalo marsikatero iztočnico. In vendar se je srečeval s prenekaterim tehničnim in vsebinskim problemom, ki ga je poskušal rešiti kar se da korektno, da bi se čim manj oddaljeval od izvirnika. Pri izvajanju so mu pomagale zlasti izkušnje s serialno glasbo, iz kompaktne strukture sonate pa je znal izvleči predvsem komaj zaznavne, vendar ključne vmesne premore, ki dajejo zvočnemu tkivu smisel in značaj. Več kot očitno je, da se je avtor podrobno poglobil v delo, saj izvedbo odlikujeta tehnična natančnost in tudi - še pomembneje - vsebinsko razumevanje dela; to je pri sodobnih skladbah nemalokrat večji problem, zlasti zaradi navidezne kaotičnosti, abstraktnosti in eksperimentalne narave del. Najtežjo stopnjo pomenijo seveda iskanje in interpretacija glasbenih odtenkov, nasprotij, iskanje primernih gest in oblikovanje značajske vsebine skladbe. Herbert Henck se je odločil za študijsko-analitičen pristop, ki še najbolj ustreza glasbeni vsebini, saj je bila Sonata v veliki meri tudi mišljena kot eksperiment. Ne smemo pozabiti, da si je interpretacijsko zrelost pridobil z izvajanji skladb Bouleza in Stockhausna, katerih dela slovijo po serialni kompleksnosti, torej tehnični in vsebinski zahtevnosti. Ne glede na to se je Henck opiral zlasti na izvirnik, ki ga je z natančno študijo poenotil in mu dal karakterno vsebino.

Poslušalec se bo ob poslušanju zgoščenke torej lahko prepustil igrivemu in razgibanemu zvočnemu toku. Ali pa se bo poslušanja lotil z analitičnim pristopom do vsebine. Tehnično in vsebinsko korektna in zlasti zrela izvedba izkušenega pianista to nedvomno omogoča.

Marina Žlender