Letnik: 1999 | Številka: 10 | Avtor/ica: Jure Potokar

KEITH BEAR

Echos Of The Upper Missouri

Makché/Statera, 1999

Ob prvem poslušanju se zdi, kot da gre za eno izmed plošč new age glasbe: sanjav zvok piščali ter šumljanje vode in ptičje petje. Vendar gre za nekaj povsem drugega, čeprav ima na poslušalca morebiti namenoma podoben učinek. Keith Bear je namreč severnoameriški Indijanec iz plemena NU E’ta ob zgornjem toku reke Missouri v Severni Dakoti. Piščali so seveda glasbilo, ki ga Indijanci uporabljajo že stoletja, tako kot za spremljavo uporabljajo tudi veter, ptice in šumenje reke, da ustvarjajo glasbo, ki poslušalca s preprosto, naravno in pogosto mistično lepoto ponese nazaj proti začetku časa. Najbrž ni naključje, da me Bearovo muziciranje pogosto spominja na podobno mistični zvok duduka ali piščali nej v obredni glasbi plešočih dervišev, čeprav v jedrnati spremni besedi k vsaki skladbi izvemo predvsem to, kako tesno so bili severnoameriški Indijanci povezani z naravo in kako silovito so jo doživljali. Tako uvodna skladba pripoveduje o jutru, ko se »ženske in otroci zberejo pod sončnimi žarki, rosna trava pa oživi s pesmijo drobnih krilatih bitij«, medtem ko ena izmed ljubezenskih skladb pripoveduje, kako »ti bom ob mrzli in čisti reki šepetal sladke besede, besede, ki jih želiš slišati« in tako dalje.

Ne, ničesar posebej atraktivnega ni v Odmevih iz gornjega toka Missourija, toda Keith Bear nas vendarle odpelje na potovanje proti začetku, ko je bilo časa še dovolj za preprosto vižo na piščali in morda celo za to, da smo legli na vlažno travo ob reki in poslušali nežno, vendar nenehno melodijo narave. To je obenem tudi mnogo več, kot lahko dobimo od množice plošč, ki za razkošno zvočno podobo ne premorejo ničesar. Čisto ničesar.

Jure Potokar