JOHN COHEN

Stories The Crow Told Me

Acoustic Disc/Koch, 1999

Med ploščami, ki so v zadnjem obdobju naletele na izjemen odziv občinstva in kritike, gre posebno mesto solističnemu prvencu Johna Cohena, pevca in bendžoista, znanega po delu z vplivno skupino The New Lost City Ramblers. Glasbeniki, ki so se v petdesetih in šestdesetih letih navduševali nad glasbo te zasedbe in začenjali kariere, so Cohena in njegovo delo dobro poznali in ga močno cenili, zato ne preseneča, da je prav lastnik založbe Acoustic Disc David Grisman Cohena povabil v studio in mu pomagal do prve samostojne plošče.

Bendžo je v zgodovini ameriške popularne glasbe odigral pomembno vlogo. Danes znani bendžoisti Bela Fleck, Craig Smith in Dennis Caplinger – slednja smo pred kratkim slišali tudi pri nas, vendar njunega igranja ni nihče recenziral - so resnični mojstri tega glasbila, vešči starih hribovskih melodij in jazzovske improvizacije, glasba Johna Cohena na tej plošči pa je omejena na obujanje starih skladb, ki jih mlajši poslušalci poznamo s plošč skupine The Grateful Dead in podobnih rockovskih zasedb, ki so iskale navdiha na starih ploščah na 78 obratov. Robert Hunter, pisec pesmi skupine The Grateful Dead, je v nekem intervjuju povedal, da sta z Jerryjem Garcio - plošče iz dvajsetih in tridesetih let so bile tedaj težko dosegljive - odkrivala staro glasbo prav s ploščami skupine The New Lost City Ramblers. Le-ta je bila pri poustvarjanju sicer zelo akademska, vendar je za seboj pustila neizbrisno sled: pesmi številnih glasbenikov z Bobom Dylanom na čelu bi verjetno brez poznavanja njenega dela zvenele drugače. John Cohen je v skupini The New Lost City Ramblers odigral pomembno vlogo. Mlajšim poslušalcem je namreč predstavil glasbo Docka Boggsa, Georgea Landersa, Hobarta Smitha in Clarencea Ashleyja, samih odličnih bendžoistov in predvsem sijajnih stilistov na tem glasbilu. Vsi ti bendžoisti so preigravali iste teme, vendar jim je vsak dal svoj pečat. Plošča Stories The Crow Told Me se po ničemer ne razlikuje od plošč Cohenove matične skupine - razlika je le to, da vse pesmi poje John Cohen - glasba na njej je živahna, včasih naravnost razuzdana, ne manjka pa ji niti otožnih baladnih trenutkov, ki so v tej glasbi nekakšna nujna stalnica.

Cohenu so pri snemanju v Grismanovem studiu pomagali Sue Draheim, David Grisman in Jody Stecher, sami prekaljeni glasbeniki in dobri poznavalci repertoarjev tako imenovanih old-time string bandov. V oceni letošnjega ljubljanskega jazzovskega festivala v nekem dnevniku je pisalo, da bi bilo na festivalu lepo slišati tudi kakšno drugo glasbilo - na primer harmoniko. Zakaj pa ne bendža? To bi bilo nekaj! Novi selektor te prireditve je gotovo že slišal, kako zveni bendžo pod prsti mojstrov, kakršen je recimo Bela Fleck. Mislim, da se je tudi Fleck učil ob glasbi The New Lost City Ramblers in Johna Cohena (www.dawgnet.com).

Jane Weber