MOSE FAN FAN

The Congo Acoustic

Triple Earth, 1999

Kongoleški kitarist Mose Fan Fan je Frank Fredericks afriške glasbe. Vselej favorit, nikoli prvak, saj se je na vsaki postaji svojega, s trni zdomskega življenja posutega glasbenega popotovanja od Kinšase do Londona slejkoprej znašel v vlogi druge kitare, čeravno je igral prvo. Nemudoma moram pristaviti, da je bil pred tridesetimi leti drugi kitarist v orkestru Luamboja Makiadija Franca vplivnejša osebnost kot vsi ministri v Mobutovi vladi skupaj in da je Moseju tudi kasneje ustvarjanje v senci bolj karizmatičnih glasbenikov prej koristilo kot škodilo. Skromnemu in nenastopaškemu, kakor je, mu je nemara celo prijalo. Ali pa si je preprosto vzel k srcu Francov nikoli izrečen, a v pesmi milijonkrat potrjen nauk, ki pravi, da je lahko v svetu glasbe edini zmagovalec glasba sama. Znano je namreč, da je Veliki Franco soliral na kitari in pel samo, če je bil povsem prepričan, da ni med soigralci nikogar, ki bi lahko danemu trenutku ustregel bolje kot on. Zategadelj je orkester O. K. Jazz po besedah Moseja Fana Fana spominjal na dobro naoljen nogometni klub z jasnovidnim managerjem, trenerjem in prvim napadalcem v isti osebi in glavnim moštvom, za katerim so čakale ekipe prvih, drugih in tretjih rezerv, od katerih si ni mogla nobena privoščiti, da bi zamudila priložnost, kajti Franco ni odpustil več kot ene zgrešene enajstmetrovke. Mose Fan Fan ni zgrešil nobene, O. K. Jazz in Kinšaso je zapustil zaradi dušečega ozračja politične represije in korupcije v Zairu. Za kratek čas je ustvarjal v Lusaki, nato v Dar Es Salamu, kamor je zvabil še mladostnega tovariša Remmyja Ongalo, za tem v Nairobiju, dokler ni po verigi samo na pol srečnih naključij pristal v Londonu, kjer zdaj že petnajsto leto upa, da se bodo razmere v Kongu vsaj za silo uredile in se bo lahko vrnil nazaj domov v belle epoque kongoleške rumbe. V obdobje, ki je v nasprotju z drugimi minulimi zlatimi časi resnično obstajalo. Da je na pravi poti, je oznanil že z brezhibno soukous mojstrovino, albumom Hallo Hallo, ki ga je posnel pred petimi leti s skupino Quatre Etoiles, Samom Mangwano, Youlo Mabialom in še s štirimi nekdanjimi nogometaši Francove reprezentance. Z letošnjim, na zgoščenko Congo Acoustic zabeleženim hrepenenjem je svoj končni cilj tudi dosegel. Soukous je slekel do gole nedolžne maringe, do tuzemskega beata kongoleških pragozdov, iz katerega je ob primeseh latina pred šestdesetimi leti vzcvetela lingalška rumba in ki je obenem praseme vseh - prav vseh, brez izjeme, da ne bo spet pomote, čigava je afriška salsa – zvrsti latino glasbe. Congo Acoustic je scela akustičen; mehka, nežna in razkošna vezenina, spletena iz vlaken ritmično zapletenih, a tekočih kitarskih linij, melodičnih glasov (Mose Fan Fan, Deese Mukang) in toplih, pastelnih zvokov orglic, harmonike (Rolland Perin), saksofona (Ray Charles) in palčnega piana (Dave Yolley v skladbi Zimbabve). Ker Mose ni sijajen pevec in se tega sam dobro zaveda, je genij njegove nove plošče ali bolje, njene produkcije, v lepotah, ki jih razkriva, in v pomanjkljivostih, ki jih prikriva. Po pravici rečeno si sploh ne predstavljam, da Congo Acoustic komu ne bi ugajala. Še posebej pa ploščo priporočam tistim posameznikom, ki so po letošnjem koncertu Waldemarja Bastosta v Križankah na glas modrovali, kako je glasbenik zvenel plehko in klišejsko, ko ga je zaneslo v soukous.

Sonja Porle