KENNY GARRETT

Simply Said

Warner Bros., 1999

To je osma solistična plošča enega najboljših mladih altovskih saksofonistov, ki se je kalil pri Milesu Davisu, vendar je vsaj z zadnjimi štirimi ploščami (Black Hope, 1992, Trilogy, 1995, Persuance, 1996, in Songbook, 1997) dokazal, da je ne le povsem zrel glasbenik, ampak tudi eden izmed najbolj kreativnih. Njegov valujoč, izrazito bluesovski zvok altovskega saksofona nekoliko spominja na Sonyja Stitta, toda Garrett je z igranjem, ki izkorišča celoten diapazon izraznih možnosti instrumenta, danes najbrž že sam eden vplivnejših glasbenikov. Toliko bolj, ker se zdi, da je našel ustvarjalni prostor in se ne meni za menjavanje trendov, ki so tako pri srcu nekaterim mlajšim kolegom.

Simply Said je plošča, ki zelo širok diapazon izraznih možnosti alta tudi praktično demonstrira. Garrett je, večinoma v standardnem kvartetu, enkrat silovit in prediren, drugič nežen in melodičen, vmes pa slišimo še celo vrsto drugih odtenkov. Kljub vsemu se zdi, da so njegovo najmočnejše orožje lirične balade, v katerih igra dolge legato linije. To je »čisti« jazz velikega izraznega potenciala in bravurozne izvedbe. Garrett je seveda vseskozi v ospredju, medtem ko ritem sekcija, v kateri so klaviaturist Shedrick Mitchell, basist Nat Reeves in bobnar Chris Dave, skrbi za primerno podlago, občasno pa se ji v posameznih skladbah pridružijo še pianist Mulgrew Miller, kitarist Pat Metheny, električni basist Marcus Miller ter tolkalca Jeff Watts in Bashiri Johnson.

Preprosto rečeno, to je plošča, ki morebiti sicer ni Garrettova najboljša, vendar mu ohranja ugledno mesto enega vodilnih pihalcev mlajše generacije.

Jure Potokar