TONE JANŠA QUINTET and SEXTET

Plays original music

RTV SLO ZKP, 1999

Diskografskih izdelkov, ki bi vsebovali rezultate ustvarjalnih naporov jazzovskih glasbenikov "našega okolja", še vedno ni ravno obilo. Zato smo načeloma veseli vsakega, ki se mu uspe prebiti do polic trgovin s ploščami. Žal so med njimi tudi takšni, za katere se zdi, da so se vsi, ki so sodelovali pri "porodu", naravnost trudili, da bi tam tudi obležali neopaženi, če že ne celo z zunanjostjo odbijajoči. In žal se med posebej izrazite izdelke te vrste uvršča prav zadnji album enega naših najdalj vztrajajočih jazzarjev, Toneta Janše. Da priložnosti za diskografsko posredovanje domače tvornosti še vedno ni na odmet, je najlepši dokaz kar sama Janševa dosedanja glasbena kariera. V tridesetih letih mu je uspelo izdati šest albumov. Zato je čudno, da se je odrekel spodobni spremni besedi k albumu ter raje z okorno rekonstrukcijo omenjene kariere in z natisom reprodukcij naslovnic vseh svojih albumov zapolnil kar pet od devetih strani spremne knjižice. Naslednji dve zavzemata sivo-belo-rdeča fotografska naslovnica in v postavitvi povsem zmedena (davčno mnenje je citirano kar nekje v sredici strani; naslov = booking, objavljena pa je samo zmeda telefonskih številk), pomanjkljiva (kje so avtorji skladb?) in podatkovno površna (2-minutna pomota pri trajanju skladbe?) "zadnjica". Obe sta za sodobno diskografsko industrijo in trženje jazza nepojmljiv primer oblikovne neokusnosti, neprofesionalnosti ter podcenjevanja potencialnega kupca. Tisto pa, kar mi je dokončno nerazumljivo, je "lunatičen" naslov albuma, izdanega leta 1999, ki ga ne mislim zapisati še enkrat. V stoletju od nastanka jazza z vso popularno godbo vred boste s težavo našli kaj tako neinventivnega. Njegovega avtorja je treba zaščititi, odgovorne na RTVS in ZKP pa vsaj povprašati, kdo je zagrešil tak oblikovno in jezikovno estetsko-mentalen škandal.

Ob omenjenih neokusnostih postane glasba zlahka boljši del albuma. Pa (žal) spet najmanj po zaslugi samega Janše. Večina njegovih (?) desetih skladb je kar najbolj "neobopovsko" stereotipnih. (Kje so original music, fusion, latin, blues?) V naslovu napovedani "modalni jazz" je "šolsko" suhoparen odvod tiste postcoltranovske izkušnje, ki jo je še najbolj prepoznavno povzel pianist McCoy Tyner, na tem albumu pa jo je mogoče prepoznati predvsem v igri pianista Dejana Pečenka, manj pa v Janševi. Sicer pa na albumu ob vsem trudu ne uspevamo izluščiti kompozicijsko in izvedbeno novega in prepričljivega; nič takšnega ne ponudi, kar ne bi že slišal na njegovih zgodnjih koncertih, pred tem in po tem pa še neštetokrat od nepreštevne množice drugih podobnih reproduktivcev po svetu. Janševa glasba ni niti tradicionalni jazz, ki nas sicer ne pritegne z invencijo, pač pa z žarom, s katerim je odigran standarden obrazec. Najboljše, kar je mogoče slišati na tem albumu, je nekaj prepričljivih uvodov v posamezne skladbe (praviloma v izvedbi klavirskega tria!) ter Janševa raba flavte v dveh skladbah. Definitivno zamujena priložnost!

Zoran Pistotnik