JUNE OF 44

Anahata

Quarterstick, 1999

Kljub raznolikim vplivom, ki jih prinašajo glasbeniki, zbrani z vseh vetrov, June Of 44 držijo skupaj vsaj robove posameznih doprinosov in tako upravičujejo delovanje pod enotnim imenom skupine. Vmes se vsak zase ukvarja z različnimi projekti, tam sproščajo višek glasbenih idej. Prav za novi album Anahata se zdi, da so šli v združevanju različnosti najdlje, že tako daleč, da mu težko določimo zvrst, pa če bi jo opisali s kar nekaj besedami.

Uvodna Wear Two Eyes še ne napoveduje nadaljevanja, kvečjemu stopnjuje napetost, ko utripajoč ritem in vložek na trobenti počasi drsita proti robu izbruha. Sprostitev pride v naslednjem komadu, ki že priča, da so June Of 44 le zrasli v ameriškem hard coru. Dovolj trda ritmična osnova omogoča odklone v vse smeri. Uspešnejši se zdijo v razgrajenih skladbah, kjer se lahko pojavi celo komorna viola, ki povezuje trzajoče vpade nasnete kitare in večglasno, namerno neubrano petje. Ta mala razhajanja v skupni igri dajejo godbi žar živega igranja, zdi se, da je album vržen skupaj precej na hitro. Tako med uspelimi skladbami najdemo tudi take, kjer June Of 44 niso našli skupnega jezika, tu in tam nastajajo pasusi praznega teka, ki jih pred popolno izgubo glasbene draži rešujejo le dolgoletne izkušnje.

June Of 44 nas v dolgih valovih vozijo po bolj ali manj intenzivnih doživetjih. Sredi plošče se spustijo že skoraj v ambientalno z vibrafoni v ozadju, in ko se zdi, da nas želijo ob koncu zazibati v spanec, se v sklepnem komadu spet razživijo. Dobesedno. Forma poka po šivih, vsi si dajo duška v napol improviziranem rockovskem drivu, ki v zadnjih vzdihljajih preide v elegijo kitarskega žvenketa in trzajoče trobente. Kot bi želeli nakazati tiste nastavke, ki jih kasneje nadgrajujejo na koncertnih nastopih. Najbliže nam jih bodo ponudili v nedeljo, 24. oktobra, v zagrebškem klubu Močvara.

Janez Golič