PAF

Live In Capodistria

Splasc(h), 1998

PASQUALE INNARELLA

Pirotecnie Sonore

Splasc(h), 1998

Zadnje čase je že tako, da nas italijanska post- in parajazzovska ponudba vedno znova preseneča. In ko že mislimo, da smo z njo na tekočem, nas spet zasujejo z novo količino tam izdanih albumov. Praviloma jih največ natrosi najbolj renomirana med tamkajšnjimi založbami, ki podpirajo italijansko jazzovsko produkcijo - Splasc(h) Records. Ob svežih izdajah se vedno znova pokaže, da smo kakšno starejšo ploščo spregledali. Tako je tudi s tema dvema. Obe sta koncertni in sta izšli lani poleti, čeprav je bila prva posneta že decembra 1996, druga pa avgusta 1997. In še eno skupno točko imata: odlikuje ju vrsta nenavadnih, celo simpatično čudaških potez. Drugače pa se med seboj v vsem glasbeno pomembnem temeljito razlikujeta; a ne tudi v končnem rezultatu, saj ponujata povsem samosvojo, temeljito različno, a po zamisli žlahtno in izvedbeno bleščečo godbo.

PAF je trio nenavadne, navidez asketske, a zvokovno bogate instrumentalizacije. Trobentač in elektronik je Paolo Frescu, pianist in harmonikar je Antonello Salis, kontrabasist in elektronik pa Furio Castri. V desetih skladbah različnega avtorstva in dolžine - od kratkih domislic do deset in več minut dolgih zvočnih popotovanj - ponujajo (okroglih 77 minut) obilen in sočen zalogaj nepretenciozno odigranega jazza, obogatenega z elementi drugih glasbenih žanrov, podloženega z referencami na "etno mediteran", s smelimi solističnimi eskapadami in domiselno skupinsko igro ter še kakšno nepričakovano začimbo. Za povrh je bil album posnet na koncertu v Kopru (kdo je bil 6. decembra 1996 tam?), za tehnično plat nastanka posnetkov pa so poskrbeli koprski mojstri.

Trio PAF je v primerjavi z zasedbo, ki je uresničila projekt skladatelja in hornista Pasquala Innarelle, res predstavnik čistega izvedbenega asketizma. Pirotecnie sonore imajo podnaslov Concerto grosso for winds popular orchestra and improvisers. To je izrazito sodobna nadgradnja projekta, ki ga poznamo pod nazivom La banda (za založbo ENJA Records) in ga je zagrešila mestna pihalna godba iz mesta Ruvo di Puglia. Ta projekt pa je nastal pri sosedih, prav tako v južnoitalijanskem okolju, v kraju Orsara di Puglia. Skladatelj Innarella, ki igra tudi francoski rog, je napisal štiristavčno delo Pirotecnie sonore, za izvedbo pa združil glasbenike pihalnih godb štirih sosednjih mest, ki so skupaj odigrali njegovo celovečerno delo s povabljenimi evropskimi improvizatorji Evanom Parkerjem, Michelom Godardom, Guidom Mazonom, samim avtorjem in še tremi manj znanimi italijanskimi jazzisti kot solisti. Rezultat je konceptualno in zvokovno, ne pa vedno tudi kompozicijsko in izvedbeno, impresiven. Hkrati je tudi zelo poučen, saj nazorno kaže realne možnosti povezovanja potencialov z različnih glasbenih področij in ravni ter več kot pozitivne rezultate takšnih naporov, če je zraven dovolj smelosti in odprtosti za drugačno. V tem kontekstu bi morali razmišljati tudi vsi tisti, ki so z letošnjim drugogodbenim projektom Kaša opravili zelo na hitro in brez pravega razumevanja.

Zoran Pistotnik