PENTHOUSE

My Idle Hands

Beggars Banquet, 1999

Revija Penthouse, bolj znana po »duplericah« kot po ponujeni vsebini, je s sodnim procesom prisilila istoimensko londonsko zasedbo do spremembe imena. Na drugi strani luže se skupina Penthouse predstavlja z imenom Fifteen Tons Of Black Terror, ki je več kot posrečen opis muziciranja tega kvarteta hrupa in bolečine, saj v celoti pooseblja njihovo početje. Nabrušenost, bizarnost in peklenskost zvoka so razpoznavni stebri Penthouse alias Fifteen Tons Of Black Terror, ki so novo dimenzijo in predvsem širino dobili z drugim albumom My Idle Hands. Že od ranih dni čvrsta instrumentalizacija je dobila še več neposredne moči, s katero se je, kljub dobronamernim namigom in navezavam na pred kratkim preminule The Jesus Lizard, le odlepila od neposrednega primerjanja z njimi. Podrobni kaos hrupa, bolečine in bizarnosti je nadzorovan z razgibano ritmiko v dialogu z razcefrano melodiko, ki se vse pogosteje odmika od bluesovske karme in posega po že skoraj free jazzovskem mučenju instrumentov in samega živčnega sistema. Pomemben kanček artikuliranosti je prispeval preobraženi nepoboljšljivi bizarnež in tudi nekdanji blefer, pevec Charlie Finke - postal je težko prekosljiv vokalist, zlit z dionizično ekipo; bistveno je prispeval k prepričljivosti in neposrednosti Penthouse, ki so imenitno provokativen primerek glasbene skupine s trzajočim vprašanjem: »Ljudje, ali ste se odvadili poslušati glasbo?«

BIGor