ERIC REED

Manhattan Melodies

Verve/Multimedia, 1999

Mladi, leta 1970 rojeni in sorazmerno uspešni (doslej je posnel pet solističnih plošč) pianist Eric Reed se bo morda prav z Manhattanskimi melodijami prebil iz sorazmerne anonimnosti in postal eden izmed »mladih jazzovskih levov«, kot pravijo njegovim kolegom, zlasti pihalcema Joshui Redmanu in Jamesu Carterju. Zamisel - skladbe o New Yorku - je gotovo dobra in tudi izvedbi ni kaj očitati. Nasprotno, ko sem ploščo, ki jo je Reed posvetil pred kratkim umrlim jazzovskim velikanom, Jakiju Byardu, Betty Carter, Kennyju Kirklandu in Michelu Petruccianiju, poslušal prvič, sem bil skoraj ravnodušen, potem pa me je z vsakim poslušanjem vedno bolj navduševala. Tako z izborom skladb (začne z znano skladbo Paula Simona The 59^th Street Bridge Song in konča s temo iz muzikala New York, New York, vmes pa slišimo Ellingtona, Strayhorna, Monka, Irvinga Berlina, Coltrana, Johna Lewisa, Stinga in seveda Reedove lastne skladbe) kot z izvedbo, pri kateri je Reed z izjemnim občutkom za odtenke ves čas v ospredju, medtem ko mu bobnar Gregory Hutchinson in basist Reginald Veal nudita samo zelo dobro podporo.

Nastala je nadvse uglajena plošča brez ostrih robov, za katero Reed pravi, da uporablja »svobodnejše ravni ritma« in »sveže elemente, da bi v glasbi lahko uživali izvajalci in poslušalci«. Malce pretirava samo z izjavo, da je na plošči »veliko stvari, ki so drugačne od tipične jazzovske izvedbe, ker so se izognili klišejskim formatom«. Prav temu se namreč niso izognili, toda glasba vendarle deluje sveže in prepričljivo, to gre gotovo pripisati izboru skladb in izvrstni, še več, navdahnjeni izvedbi.

Jure Potokar