Letnik: 1999 | Številka: 10 | Avtor/ica: Katarina Višnar

SALAKO

Musicality

Jeepster, 1999

Kaže, da veljajo za vse Jeepsterjeve bende dobri in prepričljivi koncertni nastopi, visoka produktivnost ter izpraševanje, če že ne premikanje meja glasbe, ki jo označujemo kot popularno. To vse bega tiste (predvsem otoške) kritike, ki sicer najraje naštejejo nekaj potencialnih glasbenih vzorov in vzporednic ter jim prilepijo kakšno, po možnosti vroče skovano stilno etiketo. Za kvartet Salako iz Hulla bi lahko koristno povzeli le to, da kritike nemalo begajo, zato jih še najpogosteje oblagajo s pridevnikom »bizaren«. Manj kot leto po prvencu, na katerem so našteli 20 skladb, so Salako letos poleti objavili drugi album, izbranih 17 pesmi od sedeminpetdesetih (sic!), ki so jih posneli med štirimesečnim sešnom, imenovanim Musicality. V povprečju dvo- ali triminutne glasbene »krokije« še najlažje navežem na kakšne Beatle iz obdobja Belega albuma ali še poznejših izdelkov. Uvodna pesem z albuma, The Bird and the Bag, je najprej izšla kot mala plošča in nemalo zmedla: slišati je bolj kot poskusna, demo verzija še nastajajoče pesmi. A pričakovanje česa bolj dodelanega se nato ne izpolni. Salako se držijo lo-fi zvoka, ki ga pletejo s prebiranjem strun na akustičnih in električnih kitarah, s trdnim, a ne poudarjenim basom, ter z zelo enostavnimi, semplanimi ritmičnimi sekvencami bobnov. Zelo berljiv je prizvok angleške popularne glasbe šestdesetih. Za fantiče, ki so komaj dobro zakorakali iz najstniških let, so Salako hitro presedlali z ljubezenskih tem na premlevanje prehranjevalnih navad Mongolcev, krščanstva in duhovništva, kloniranja ljudi in podobnih nenavadnih tem, ki jim sledijo tudi z zvokom (recimo The Cloning of Fuadedeg Ulag). Večinoma so ga posneli v studiu, narejenem kar v domači dnevni sobi. Prežet je s čudno domačnostjo, čeprav Salako pesmi snemajo tudi na plaži, v trafiki, cerkvi, trgovini, razkazujoč tako precej zanimiv videz »lokalpatriotizma«. Prav vtis, da skupina zelo dobro obvlada tehnologijo in produkcijo zvoka, nam daje slutiti, da je nedodelanost na tem albumu zelo namerna. Tako jasen pa ni odgovor na vprašanje, kaj je globlji pomen vztrajanja pri surovem zvoku in kako brati bizarne, težko razumljive zgodbe, o katerih prepevajo, ter pripadajoča kvazi filozofska spremna besedila. Salako se prav trudijo, da bi hodili po tenki žici med svojevrstno avtarkijo nekomercialnih glasbenih zvrsti ter domišljeno uporabo pop obrazcev (Truth in Me, I'll Be There), ki bi jih morda lahko popeljali na liste uspešnic. A to jih očitno ne zanima, pri Jeepsterju pa jih podpirajo z vsem srcem.

Če je bil njihov lanski prvenec prava osvežitev včasih že pretirano predvidljivega sveta britanske indie glasbe, so zdaj Salako precej bolj enigmatični. Nedvomno so talentirani, z občutkom za harmonijo in melodijo, za strukturo skladb in majhne »napetosti«, kar je vse nujno za dobro pop glasbo; kaj je v njihovem razvoju objektivno pomenil Musicality, bodo Salako lahko povedali šele iz perspektive naslednjega long play izdelka. Pravzaprav se ga že zdaj veselim.

Katarina Višnar