LUKE SLATER

Wireless

Nova Mute/Dallas, 1999

Tokratni, sicer drugi Slaterjev cede je veliko bolj koherenten od prejšnjega, prvenca Freek Funk (Nova Mue, 1997), na katerem so se mešali različni slogi z nepričakovanimi obrati, ki so albumu prislužili sloves enega najboljših tehno albumov leta. Wireless še vedno potrjuje Slaterjev sloves eksperimentatorja, ki ni togo omejen z žanrom in žanri, ampak si upa stvari interpretirati po svoje, obenem pa jim dodati ostrino. Ambientalni in housey zvoki, ki jih je bilo še slišati na Freek Funku, tukaj skoraj povsem izginejo na račun »speedyjevskih« bombardirajočih polomljenih beatov - ki so sicer bolj značilni za njegovo produkcijo pod imenom Luke Slater's Seventh Plain -, obenem pa se predrugačijo v bolj eksperimentalno industrijski zvok. Slater, sicer angleški producent in didžej, spusti celo počasnejše duby zvoke, ne manjka niti starega elektra v novi preobleki; zametke je bilo možno zaznati že ob pazljivem poslušanju prvenca. Čeprav daje trip- in hiphopovska mešanica na trenutke vtis organskosti, posemplani vokali in razmajani nizki elektro zvoki vtis popravijo, tako da sintetičnost ni okrnjena. Zanesljivo imamo opravka z dobrim in razgibanim nežanrskim albumom, ki dokazuje, da lahko od Slaterja še kaj pričakujemo.

Eva Horvat