STEREOLAB

Cobra And Phases Group Play Voltage In The Milky Night

Elektra/Nika, 1999

Nekdo je že zapisal, da je med avantgardo in muzakom (glasbo za ozadje) samo korak. Stereolab te meje sploh ne priznajo, ampak v eno zamešajo na videz diametralno nasprotne vplive. Tokrat so jim v pomoč eminentni glasbeniki in producenti, tako da je skupna ‘zasedba’ prerasla v mali orkester. Nujen poseg, če je skupina želela nadgraditi precej omejujoč pristop prejšnjih plošč, in obenem logični korak v razvoju zamisli, ki se porajajo skladno s sodelovanji in spremljanjem kreativne glasbe na vseh koncih zemeljske oble.

Že uvodna Fuses nakazuje, da bo Cobra precej drugačna plošča. Je urejena zmeda, ogrevanje pred pravim nadaljevanjem. V razgrajen ritem tolkal in prehajanje klaviatur v vse smeri poseže rezka in natrgana Mazurekova trobenta. Umirja John McEntire z vibrafoni in Laetitia z izdelanimi vokalnimi harmonijami. Ko glasba steče, je še vedno polna stalno prelivajočih se tkiv, ki jih težko zajamemo ob prvem poslušanju. Odkrivamo jih šele postopoma, z vsako ponovitvijo, ko lahko pozornost odvrnemo od osnovne melodike in se posvetimo razgibanemu ozadju.

Cobra je zvočno najbolj celovita, najbolj dodelana in idejno najbogatejša plošča Stereolab. Nekatere značilnosti ostajajo; predvsem nesmiselni naslovi pesmi (Italian Shoes Continuum, Puncture In The Radax Permutation, Op Hop Detonation … ) in samega albuma ter do roba tehniške in zvočne popolnosti pripeljane vokalne harmonije treh pevk. Potencialne uspešnice izvedejo v osnovni zasedbi, kot da bi se zavedali, da jih bodo le tako prepričljivo predstavili v živo. Drugo je le preveč pregneteno, natančno in mestoma razmejeno s produkcijskimi prijemi, da bi zaživelo na odru. Zares odskočijo v dveh daljših skladbah: v tridelni enajstminutni Blue Milk z neujevsko repeticijo za osnovo in v osemminutni Caleidoscopic Gaze, ki se iz preprostega vzorca klaviatur razvije v kompleksno skladbo, kjer instrumenti izgubijo naravno barvo, in se ob koncu vrne v izhodišče. Tako si odpirajo prostor za naprej, saj ne pristajajo na uveljavljena pravila aranžiranja pop pesmi, v njih vnašajo elemente, ki so domena povsem drugih glasbenih praks.

Še bolj kot prej velja, Stereolab so easy listening za pozorno poslušanje.

Janez Golič