Letnik: 1999 | Številka: 10 | Avtor/ica: Marina Žlender

ANDRAS SCHIFF, PETER SERKIN

Glasba za dva klavirja: Mozart, Reger, Busoni

ECM New Series/Statera, 1999

Klavirski duo je redka posebnost svetovnih odrov. Če pa ustvarjalne sposobnosti združita pianista Andras Schiff in Peter Serkin, je zadeva še toliko privlačnejša. Produkt njunega sodelovanja je zgoščenka, ki je na prvi pogled nenavadna mešanica del tako različnih skladateljev, kot so Wolfgang Amadeus Mozart (Fuga v c-molu za dva klavirja, K 426, Sonata v D-duru za dva klavirja, K 448/375a), Max Reger (Variacije in fuga na Beethovnovo temo za dva klavirja, op. 86) in Ferruccio Busoni (Fantasia contrappuntistica za dva klavirja Verz. 256b).

Plošča je zanimiva zaradi dvojega: redkosti izvajanja skladb za dva klavirja, razen del Schuberta in Mozarta, ter tudi izbora vsebine, saj gre za izbor fug, kot so jih pisali Mozart, Reger in Busoni. Vse tri avtorje nedvomno druži zanimanje za strogo zgradbo fuge, ki so jo skušali vsak po svoje preseči.

Če vzamemo za izhodišče velikega mojstra fug, Johanna Sebastiana Bacha, lahko s poslušanjem zgoščenke sledimo razvoju odnosa do te oblike vsakega od treh skladateljev. Bach je fugo nedvomno obravnaval kot delo z lastnimi notranjimi zakonitostmi in s samostojno vlogo, sodobnejši skladatelji pa so jo razumeli bolj kot del širše celote in so jo poskušali razbremeniti togosti sheme. Reger je s serijo variacij razigral in razvil temo Beethovnove bagatelle, v fugi jo je združil z novo temo in ju sklenil v novo celoto. Tudi sicer je Reger vsebino fuge razširil, preplet glasov pa oblikoval kot dialog med dvema klavirjema, ki se v variiranju teme od nje vse bolj oddaljita, poleg tega pa je vanje vstavil tudi svobodne pasaže z novimi motivi in s tem delo dodatno vsebinsko razgibal.

Francesco Busoni je želel sprva dokončati Bachovo L’Art de la fugue. Ta ambiciozni načrt je kasneje spremenil in v Fantasii Contrappuntistici sprva variiral Bachovo delo, nato pa mu je dodal »vse, kar spominja na fantazijo v fugi«, kot je napisal v nekem pismu. Ne glede na to, da si je sprva zamislil baročno kombinacijo fuge in fantazije, je kasneje v togo strukturo fuge vpletel svoje, proste pasaže, jo s tem osvobodil in ji dal svobodnejše sobesedilo.

Za konec nas posnetek vrne v klasično urejen svet Sonate v D-duru Wolfganga Amadeusa Mozarta, ki ga z neubranljivim šarmom in lahkotno vedrino razbremeni.

Partnerstvo pianistov v igri za dva klavirja zahteva popolnoma drug, mnogo bolj sinhron, bolje rečeno "orkestrski" pristop k delu, saj je za končno vsebino veliko pomembnejši dialog - pravzaprav skupna celota dela - kot ustvarjalna moč in osebnost posameznega interpreta. Zato bi lahko rekli, da je tako sodelovanje med pogosto samosvojimi in karakterno različnimi interpreti zelo redko, zato pa toliko bolj cenjeno, kadar je uspešno, saj zahteva poleg tehničnih zmogljivosti tudi veliko mero prilagajanja in medsebojnega sodelovanja. Glede na različnost avtorjev je bila odločitev pravi zrelostni preizkus, saj gre glede na ameriški rod Andrasa Schiffa in rusko-evropski značaj Petra Serkina za pianista, izhajajoča iz dveh različnih glasbenih tradicij. Osebnosti sta uspešno združila v koncertu, s katerim sta navdušila občinstvo v newyorškem Metropolitan Museum of Art in katerega sad je ta zgoščenka. Pazljiv poslušalec lahko v mehki in igrivi igri prepozna Serkinovo izvajanje, ki se iskrivo sooča z odločnejšo Schiffovo igro. Zgoščenka je vsekakor produkt sodelovanja dveh avtonomnih pianističnih osebnosti in nam ponuja zanimivo interpretacijo razumevanja fuge skozi obdobja. Njena največja vrednost je prav v tem: ne ponuja nam klasičnega repertoarja Bachovih fug, ne koncertnih izvedb znanih del, marveč poslušalca uvede v glasbeno avanturo na dveh klavirjih, na katerih ustvarjata dva samostojna pianista. Lahko bi torej rekli, da ne gre za enega tistih uigranih duov, ki so šele skupaj celota, marveč za iskriv dialog med dvema suverenima interpretoma, za duhovito simpatiziranje v preigravanju pestrega, vsebinsko zahtevnega in raznolikega repertoarja.

Marina Žlender