ALI FARKA TOURE

Niafunke

World Circuit/Svet glasbe, 1999

AFEL BOCOUM

Alkibar

World Circuit/Svet glasbe, 1999

Da je Ali Farka Toure svojeglav, razmišljajoč in resnoben posameznik, pove že njegovo drugo ime Farka, ki v sonrajščini pomeni osel. "Na ime, ki mi ga je poklonila mati, sem zelo ponosen," je nekoč rekel Ali Farka, "saj sem osel, ki ga ne more nihče osedlati." Tokrat je s svojo razvpito trmo dosegel, da je gora stopila do Mohameda, če lahko seveda prenosni studio založbe World Circuit primerjamo z goro, kitarista pa z Alahovim prerokom. Prvo ploščo po z grammyjem nagrajenem Talking Timbuktu je namreč posnel v rodnem Niafunkeju, natančneje, v zapuščeni in napol sesedeni stavbi na bregu reke Niger, ki je svoje čase služila dijakom poljedelske srednje šole in v katero niso bili še nikoli, tako kot nenazadnje v sam Niafunke, napeljani električni kabli. Nekaj mi govori, da tega ni storil samo zato, ker mu je "bluziranje" po svetu dokončno presedlo in se je prestrašil, da se je tam njegova glasba preveč potujčila, kakor piše producent Nick Gold v kratki spremni besedi k Niafunkeju, saj bi lahko ploščo navsezadnje posnel v svojem bamaškem studiu. Spominjam se namreč, kako nenavdušeno, skoraj posmehljivo so Malijci, predvsem Bamačani, pred štirimi leti govorili o Govorečem Timbuktuju. Glasba se jim je zdela preveč pomehkužena, preveč preprosta, dobra kvečjemu za vsega vajene in malček zaostale zahodnjake. Malijci so obenem najbolj kruta in najbolj hvaležna glasbena publika na svetu. Njihov odklonilen odnos je moral Alija Farko, ki se ima od nekdaj za nič več in nič manj kot "glas ljudstva", močno prizadeti. Kakorkoli, legendarni kitarist je novo ploščo posnel doma v družinskem krogu, tačas ko je nadziral dela na riževih poljih za vasjo. In prav je storil; pristno okolje je poživilo njegove prste in glas, obenem pa prepojilo vsako posamezno skladbo s srhljivim ozračjem neznanega, v neskončnost odprtega prostora, ki je bil tako kritično odsoten na njegovih predhodnih ploščah The Source, The River in Talking Timbuktu. Lahko pa, da je svoje prispevalo tudi to, da se je glasbenik tokrat lotil izključno sonrajskih ljudskih motivov. Večino skladb je zaigral na električno kitaro ob povsem akustični spremljavi, včasih puščavske piščali in ploskanja, drugič ngonija, kongov in mešanega zborčka ali kako drugače. Čeprav so vse pesmi menda nastale v navdihu trenutka skupinske improvizacije, imam vendarle občutek, da so morale tri izmed njih - Allah Uya, Mali Dje in Tulumba - broditi po Alijevi glavi že lep čas, preden jih je prvič zaigral, saj je znano, da so nenadni srčni izlivi običajno plod dolgotrajnih mentalnih premlevanj. Vse v vsem, Niafunke je lepa in dovolj čudna glasba. Samo upamo lahko, da ni Alijeva zadnja. Pred leti je namreč zagrozil, da se bo upokojil takoj, ko najde naslednika.

Ni mu bilo treba iskati pretirano dolgo in daleč naokrog. Štiriinštiridesetletni Afel Bocoum ob Aliju igra že trideset let, prepeval je na njegovem albumu The Source in ga spremljal na nekaj koncertnih turnejah po Evropi in Ameriki, rodil se je v Niafunkeju in se ima tako kot učitelj najprej za kmeta in šele zatem za glasbenika. Ob tem človek pomisli, da mora biti kmetijstvo v Niafunkeju presneto izvrstna zadeva, kajti Afelova igra na kitaro in recitativno petje le v maločem, če sploh, zaostajata za Alijevim. Glasbenikov v resnici ni pošteno primerjati, saj sta oba, čeprav zajemata iz istega vodnjaka, vsak zase scela samosvoja in samostojna ustvarjalca izvajalca, le da v vlogi učenca Afel doslej še ni imel priložnosti izpeti svoje duše, vsaj ne vpričo poslušalcev onkraj malijske puščave. Na snemanju v "Studiu Niafunke" je priložnost dobil in jo tudi izkoristil. Album je naslovil z imenom svoje spremljevalne zasedbe Alkibar (Messenger of the Great River), ki jo sestavljajo akustična kitara, enostrunske gosli njarka, majhna lutnja njurke, boben djembe, kalabaš in dva ženska vokala, ki zvenita, kakor da bi jih bilo najmanj deset. Bojim se, da je o tem, kakšna pravzaprav je Afelova glasba, nemogoče povedati karkoli posebej bistrega. Še preden se je dobro zaveš, te posrka vase in potem te blaženega nosi, nosi, nosi in naplavi dlje, kot si kdaj bil.

Sonja Porle