ZMELKOOW

Dej, nosorog, pazi, kam stopaš

Primitivc Glasbic, 1999

Največji smisel je pač nesmisel. Iskanje smiselne povezave obeh diametralnih pojmov je vodilo tri primorske fante in enega na pol uvoženega Ljubljančana skozi ta izdelek, ki je nedvomno hit letošnjega poletja. Z njim se je skupina utrdila na vrhu zelo samosvojega žanra, ki ima zelo spevno rockersko glasbo ter zajebantska besedila v slovenskem jeziku. V današnjem času, ko urbana sredina s pritiski zelo negativno vpliva na vsakodnevno življenje, je prav osvežujoč vsak dokaj posrečen in svež poskus na katerikoli ravni, ki posameznika odvrne od komercialne medijske vojne za naklonjenost. In ravno cinično satirični pogledi skupine Zmelkoow, ki jih opremijo z unikatnimi alegorijami, so eden izmed elementov, na katerega je treba še posebej opozoriti. Uspeva jim namreč zelo neposreden vpliv na slengovsko populacijo do trideset let, ki med vsakdanjimi opravki marsikatero situacijo spremljajo s citati iz njihovih pesmi. Vendar fantje pri tem ostajajo isti in neprizadeti. Še vedno dokaj zaprti za medije in odprti za prijatelje. Pač, glasba je zabava. Kdor nas hoče slišati, nas bo že našel, če bo le hotel. In njihova slišnost se iz dneva v dan povečuje. Brez dlake na jeziku in s kritičnim pogledom na dogodke okoli sebe so zagotovo trn v peti marsikateremu prizadetemu »japiju in tercialcu«, vendar od svoje poti ne odstopajo. Sprehod po zadnjem izdelku so začeli z vprašanjem o bistvu življenja, s katerim se obremenjujejo vsi stvarniki in predvsem številne takšne ali drugačne sekte. S tem so tako močno prizadeli narodno populacijo, da so premočno zmagali za pesem tedna na radiu, kjer so bili v preteklosti praktično nezaželeni. Parodija na medije in predvsem vsakodnevne otročje reklame, s katerimi nas zasipajo po radiu, televiziji in pošti, je še ena izmed posrečenih tem, ki si jo je izbral pisec besedil Goga. Pri tem ne gre za neposreden napad; pisec besedila z določeno distanco opazuje vse mogoče in nemogoče obljube proizvajalca proizvoda, ki želi bedasto pridobiti potrošnika. Tudi parodija domače glasbene scene jim ni tuja. Predvsem se obregnejo ob kvazi narodnjake in preštevilno jodlštancarijo, ki zavzemajo večino slovenskega prostora. V ospredju je zlasti pismo Dedku Mrazu, naj uzakoni evtanazijo, s katero bi pomagal domačim pevcem pri reševanju srčnih ran. V pesmi Rockerski pogreb se srečajo z vzornikoma Kurtom Cobainom in Jimijem Hendrixom, s temno stranjo lastne osebnosti pa v Depresiji; boleča ljubezenska zgodba se dogaja v Spačku, plošča pa se končuje po moji oceni z najboljšima pesmima Leti, leti, leti in Vrži se. Četrta plošča skupine Zmelkoow nesporno dokazuje glasbeno, besedilno in miselno zrelost, karkoli že je, in hkrati daje upanje, da bodo fantje v svojem nesmislu našli še kakšno zamisel za jutrišnji dan. V današnjem so najverjetneje že presegli lastna pričakovanja.

Gregor Bauman