BREAKBEATNIKK

Križanke, Ljubljana, 8. 9. 1999

Če je že prvi del festivala Alter 2000 prav nesrečno propadel, je drugi del obljubljal stvar ali dve več. Četudi je bilo letos v Ljubljani odpovedano rekordno število koncertov, so prireditev Breakbeatnikk nekako uspeli speljati brez resnejših izgub. Po pravici povedano v poletnem avditoriju Križank ni manjkal niti eden od napovedanih nastopajočih. Sicer pa lahko enako rečemo tudi glede publike, saj ni manjkal niti eden skejter, drum’n’basser, hiphoper ali scratch perverznež. Križanke so bile prijetno zapolnjene, na odru pa so se stvari dogajale po ustaljenem redu žurov Radyoyo.

Najprej je prišel na vrsto hip hop, potem nekakšna tranzicija in na koncu boben in bas. Prva sta se predstavljala že skoraj lokalna Zagrebčana Tram 11, skupaj s Sick Rhyme Sayazz in didžejem Phatom Phillijem za gramofoni. Za začetek povsem prijetno, le da so proti koncu nastopa v razvlečenem rimanju uživali le še razgreti hip hop mladci, ki se zlahka identificirajo s ‘tough guy’ Wujevsko ideologijo. Sicer pa Phata Philija in druščino poznamo že z žurov v K4, tako da se selimo k drugim nastopajočim, in sicer k Parkerju Lewisu in prijateljem. Ti so v primerjavi z Zagrebčani delovali bolj utečeno, izdelano in nasploh profesionalno, čeprav se publika s tem verjetno ne bi strinjala. Zadeva je minila brez posebnega navdušenja poslušalcev, dogajala se je na povsem drugi ravni kot pri uvodni skupini Breakbeatnikka. Poskrbljeno je bilo za več akcije za gramofoni ter za zavedne in politično korektne rime. H gramofonski manipulaciji sta radikalno pristopila tudi naslednja nastopajoča, Harry Love in Renegade, člana (sicer šestčlanske) skupine The Scratch Perverts. Če je bilo hiphopersko dogajanje dotlej v meji konvencije, je Ljubljana s Scratch Perverts doživela pravo odkritje. Doživeli smo prikaz, kako lahko na nešteto načinov skrečneš vinilno ploščo in zraven položiš še kakšen beat - s stilom in okusom ter zelo privlačno za oči in ušesa. Nastop je bil preprosto perverzno dober in vsekakor med vrhunci večera, ki se je po avantgardnih scratchmoloških eksperimentih začel seliti v bolj komercialne vode.

V mislih imam predvsem EZ Rollers, od katerih je marsikdo pričakoval več kot le dva tipa za gramofoni in pevko Kelly, ki je osamljeno stala sredi velikega odra Križank. Dovolj trdi breakbeati, ki pa so začinjeni, pravzaprav razredčeni s sladkimi zvoki, nikakor niso sprejemljivi za zvrst, ki je sama po sebi inovativna in eksperimentalna. Mogoče so prevelik kontrast ponudili naši Heavy Les Wanted, ki so pred EZ Rollers predstavljali svež material za novo ploščo (izšla bo na začetku naslednjega leta). Italijansko-slovenska mešanica se še vedno obnese in se dobro zaveda, kaj je funky, ter se tega tudi drži, mogoče v malce trši obliki. Edino pri tolkalcih je bilo opaziti, da so zadnje čase na gramofone polagali kar precej bobna in basa. To je odlično sovpadlo s prav tako akustičnimi zvezdami večera, z zasedbo Breakbeat Era.

Glavna studijska avtorja glasbe, Roni Size in DJ Die, na odru sploh nista bila prisotna. Size je namreč ostal v Angliji, DJ Die pa je pred nastopom skupine poskrbel za krajši didžejevski premor, ki ga je kasneje podaljšal še v K4. Vse drugo so naredili bobnar Toby Pascoe, ki z energičnostjo, karizmo in hitrostjo spominja na kolege pri Sofa Surfers in Mouse On Mars, basist Joe Allen, Liam Duggan, ki je skrbel za efekte in oskrboval klaviature, ter nenazadnje, pravo odkritje Breakbeat Ere, pevka Lennie Laws. Ravno Lennie naredi razliko med Breakbeat Ero in drugimi d’n’b skupinami, saj se ne odlikuje z nežnim čutnim glasom, ampak z agresivnim, portisheadovskim, grobim nastopom, ki verjetno prihaja iz časov, ko je s kočijo potovala po Angliji in pisala uporniška besedila. Roni Size je pri Breakbeat Eri naredil veliko kompromisov, saj so studijsko in v živo bolj avant, noise in punk kot pa drum’n’bass. Mogoče je to še dodatno odtujilo že tako razredčeno in utrujeno publiko, ki je le s polovično močjo doživela res odličen nastop. Mogoče je bila strateška pozicija Breakbeat Ere malce slaba, čeprav so postregli z odličnim nastopom, res močnimi basi, izvrstnim bobnanjem in s svežimi glasovi.

Breakbeatnikk je zelo pohvalen dogodek, ki se bo, vsaj upamo, dogodil še kdaj, saj nam v Ljubljano poleg kakšnega komercialnega »šprudlanja« prinese še kakšno novo podzemno senzacijo in mogoče tudi zvrst, ki je do sedaj še nismo imeli priložnosti doživeti.

Jure Matičič