FESTIVAL BAROČNE GLASBE

Orkester Accademia di San Rocco

Scuola Grande di San Rocco, Benetke, 4. 9. 1999

Mednarodni festival baročne glasbe se odvija v prostorih Scuole Grande di San Rocco, ene od znamenitih beneških šol, ki slovi zlasti po enkratnem Tintorettovem opusu; ponuja izvirno koncertno okolje, katerega lepoto in zlasti dobro akustiko so znali izkoristiti že Claudio Monteverdi, Tomaso Albinoni, Giovanni Gabrieli in Francesco Cavalli.

Orkester z zvenečim imenom Accademia di San Rocco je bil ustanovljen prav v prostorih Scuole in je edini orkester, ki izvaja baročno glasbo na avtentičnih glasbilih. Ker so Benetke tudi Vivaldijevo mesto, je razumljivo, da so njegova dela obvezni repertoar orkestra. Pri tem je treba poudariti, da si orkester ne prizadeva za "novo" interpretacijo Vivaldijevih del, to bi bilo spričo popularnosti Vivaldijeve glasbe dokaj absurdno, marveč se opira na izvirnike v želji, da bi se čimbolj približal originalni zvočni podobi. Natančni in verni interpretaciji so pridružili tudi izbiro izvirnih instrumentov, zlasti tistih, ki zastopajo generalbas, obenem z glasbeno prakso, kot jo je poznal Vivaldi. Člani orkestra si enakovredno prizadevajo v iskanju avtentične baročne glasbe, njene izvirne zvočne podobe. Ti poskusi so obrodili že več uspehov, na primer izid zgoščenke Vivaldijevih Letnih časov ter tudi posnetkov drugih baročnih skladateljev, kot so Albinoni, Cavali in Monteverdi.

Tokratni koncert je bil v celoti posvečen Vivaldiju. Na spored so uvrstili koncerte in simfonije za dve oboi, flavto in godalni orkester.

V uravnoteženi in harmonični igri se je odlikoval zlasti Ivano Zaneghi na baročni lutnji, ki nam je z natančno in mehko igro, ob (na trenutke malce premočni) spremljavi bassa continua, najbolj približal Vivaldijevo dobo. K uravnoteženi izvedbi so pripomogle tudi prve violine s filigransko natančno in živahno igro ter z zavidljivo natančnim dialogom z orkestrom. Omeniti moramo tudi Michela Favaroja, ki je v Koncertu za prečno flavto in godalni orkester z občuteno interpretacijo prepričljivo upravičil vlogo solista.

Koncert Accademije di San Rocco je bil drugačen od klasičnih koncertov Vivaldijeve glasbe, daleč od glamurozno lakiranih izvedb. Njegov čar je bil ravno v tem; v asketskem poskusu vrnitve k izvirnemu tonu, natančni in jasni izvedbi, brez rokokojskih in drugih všečnih okraševanj. Bil je poskus oživitve Vivaldijevega opusa kot takega, na glasbilih, za katera je pisal, skratka nadvse uspešna predstavitev baročne glasbe v pravem pomenu besede.

Marina Žlender