MASTERS OF REALITY, WE

Rdeča dvorana, Velenje, 4. 9. 1999

Sobotni, sklepni del velenjskega festivala Kunigunda je v dolini lignitnega bogastva ponudil dolgo pričakovano senzacijo. Zgodilo se je premierno slovensko srečanje z Američani Masters Of Reality, zasedbo spoštljivega rockerskega slovesa, ki je na evropsko glasbeno potovanje krenila z obetavnimi mladostniki norveškega rodu, kvartetom We. Funkcija otvoritvenih izvidnikov je pripadla dvema tukajšnjima »zvezdama« rocka - skupini Dicky B. Hardy in (domorodcem) Res Nullius. Prvi so manj, drugi (logično, poznan teren) bolj uspešno zabavali večstoglavo množico v preveč prostorni dvorani.

Nekje ob prevesu sobote v nedeljo so nas »we are We« popeljali v nostalgično smer. Okorne kitarske distorzije so temeljile na retro shemah, neizogibnem členu v glasbi vseh ambasadorjev stonerrockovskega profila, kamor sodijo tudi štirje Norvežani. Spodbudno, bučno in z zanosom so We povzdigovali zarjavele rockovske doktrine, toda pri ne dovolj poudarjenem iskanju samosvojih karakteristik so s predolgimi izvedbami zapadli v začarani krog togosti ter medlosti. Tega v ranih nedeljskih urah ni bilo pričakovati od Masters Of Reality, znaniteljev zdajšnje stoner generacije, slovečih po zelo doživetih in omamnih nastopih. Ves čas menjajoča se posadka je v dolgotrajnem obstoju naredila le tri studijske in en koncertni album, s katerimi so rekonstruirali zamrlo branžo heavy bluesa. Karizmatična figura vodje Chrisa Gossa, edinega stalnega »mojstra«, je nekakšen obilni odsev Tellyja Savalasa. Na oder je prispel odet v črno, spokojnih kretenj, v družbi treh koncertnih spremljevalcev (kitarist, basist, klaviaturist) in bobnarskega hrusta z zadnje plošče, Johna Leamyja. Pričeli so močno, z udarno skladbo Its Shit, ki vpeljuje v letošnji Welcome To The Western Lodge. Peščici novejših pesmi je sledila lekcija iz stare snovi. Nenačrtovani izbor programa se ni ognil klasično dobrodošlih Kill The King, Doraldina's Prophecies, Domino, She Got Me (When She Got Her Dress On), Ants In The Kitchen … Potencirani decibeli so povzročili rahlo izmaličen, zatohel zvok, čeravno edinstveni hardrockovski amalgam spričo tega ni prehudo trpel. Masters Of Reality so zveneli zbrano in predano, večletna glasbena kalitev je omogočala zanesljivo usklajenost, preudarnost ter ubranost. Chrisov šarmanten glas je bil globok, umirjen, glasba težkih bluesovskih manir robato očarljiva. V navdušujočem dvournem nastopu se je Goss izkazal kot pravi »bleusman«. Presledke je izrabil za pripovedovanje, se prepustil kitarski improvizaciji, si lagodno prižgal cigareto in s ponosom zdrgnil monumentalni riff iz kolekcije Black Sabbath. Med bisom je sestopil z odra; sklepno Rabbit One je zapel družno z obiskovalci.

Tistega nedeljskega jutra smo zaspali utrujeni, a zadoščeni.

RobSet