NOVI ROCK 999

Križanke, Ljubljana, 18. 9. 1999

Če se je lani zgodil ideološki preobrat Novega rocka z dodatkom Off, ki se je družno predstavil istega dne na istem mestu kot Novi rock, se je letošnja razpolovitev na večer Off rocka in na večer Novega rocka izražala na dveh ravneh. Potrdilo se je prepričanje nekaterih, da imajo rockovske skupine vedno bolj klubsko zaledje in da bi bilo morda primerneje letošnje novorockerje iz Križank prestaviti v Klub K4, kjer so se večer prej predstavili offrockerji, ki imajo - sodeč po obisku! - širše zaledje (morda samo zaradi trendovske muhe). Hkrati pa je razdelitev na offrockovski in novorockovski večer doživela nov upor proti »renomirani« instituciji. Podobnih »fuck off« konceptov je v zgodovini Novega rocka že nekaj. Sredi osemdesetih so se ljubljanski hardkorovci uprli tej instituciji in se samo leto kasneje samozagledano pojavili na njem; v devetdesetih se je v organizirano-centralizirani provinci uveljavil veliko bolj načelen klubski koncept Druge lige. Samo ta dva zgodovinska primera nas opozarjata, da se bo načelnost petkovega dejanja Klonartovcev in njihovega manifesta Fuck Off, s katerim so protestirali proti delitvi na Novi in Off Rock ter zahtevali ohranitev osnovne ideje tega vsakoletnega festivala, potrdila s časom. Vprašljivost same poteze bolj bije v oči zaradi neodziva »fuck off« protestnikov na naše elektronsko povabilo k predstavitvi protesta in pobude v naši reviji.

Uverturo v letošnji Novi rock so odigrali Utopija. Izkazali so se v vlogi nadaljevalcev slovenske punkovske zapuščine osemdesetih in presenetili s čvrstostjo. Punk kot punk je zagotovo najbolj zakoreninjen rockovski žanr med slovensko mladino, ki še vedno ponuja dovolj prostora za samoartikulacijo, drugo vprašanje pa je njegov nostalgični pogled nazaj: »Mati, zakaj si me rodila petnajst let prepozno!??« Utopija so poteptali pričakovano mlačnost, ki se je veliko bolj cedila z New Breed. Četudi radi zagovarjajo tezo samosvojosti, da so takšni samo New Breed, je ob vsej izpiljeni tehniki v ušesa brizgal njihov novomeški crossover s spiritualnimi dozami sporočil in dopuščal hladno zmigovanje z rameni. Tega ni mogoče trditi za pravoverne blackmetalce Noctiferia, ki ne da so spremenili Križanke v pekel, ampak so se izkazali pred vsemi, ne le spremljajočo hordo, kot pravoverna skupina, ki ve, kaj dela in kaj hoče. Brezkompromisen nastop z vso ikonografijo je bil tudi scensko najbolj dodelan in je pripravil dober teren za naslednji dve skupini. Če si Noctiferia odpirajo vrata v svetovno podzemlje black metala, si kaj podobnega zaslužijo tudi reški Glasshopper in ajdovski Elvis Jackson, pač v slogu, ki ga igrajo. Če bi si Hrvati z antirockovskim bluesom povsem zaslužili, da jim naslednjo ploščo producira Steve Albini, ki bi bil izpostavljen nešabloniziranim basovskim izpadom, začinjenim s trobili in maniakalnim nerecitiranjem, potem bi morali Ajdovcem privoščiti čim prejšnje gostovanje s kopico bendov Vans Warped, ki jim sežejo čez glavo. Poskočna melodičnost neopunka je bila vešče spreobračana z vedno bolj popularnim skajem in z intimno vznesenim reggaejem, a se je po samostojnem nastopu ulovila v zanko. Njihova improvizacijska združitev z Jungle Star Communitee, ki jo je organizator napovedoval kot presenečenje in nadomestitev manjkajočega Dr. Israela, je postajala vedno bolj nedorečena in brez osnovne srži, dlje ko so se poigravali drug z drugim. Kljub padcu pa jih je še vedno spodbujala publika, ki je po dolgem času lahko spremljala Novi rock tudi s kozarcem piva ali soka v rokah.

Letošnji Novi rock je bil prelomen še zaradi ene spremembe. Po odpovedi gostovanja Dr. Israela se je organizator znašel pred neljubo odločitvijo: novorockerje je prvič v zgodovini festivala prestavil iz avditorija v preddverje Križank. To je več kot zgovorno potrdilo pripravljenost organizatorja na slab letošnji obisk. Če se je v preteklosti velikokrat slišalo pljuvanje čez Novi rock, češ da je samo izgovor za zaslužek, ki naj bi ga prinesel tuj gost, je letošnji izpad potrdil prepričanje manjšine, da je tuj gost dobra potegavščina za posredno seznanitev tukajšnjega občinstva z domačimi skupinami. Poplava poletnih festivalov, na katerih imajo te skupine vedno več priložnosti za predstavitev »širni« slovenski publiki, pa je fakt za premislek organizatorju, ki upajmo, da ne bo (za)spal do naslednje pozne pomladi, ampak se bo raje budno ukvarjal s preobrazbo koncepta prihodnjih Novih Off rockov.

BIGor