VEČER Z JOHNOM CAGEEM

Mladinski center, Velenje, 2. 9. 1999

Glasba Johna Cagea (1912-1992) zahteva za izvajanje posebne odrske priprave nastopajočih in tudi zahtevno motivacijo poslušalcev, zato njegove skladbe pri nas še vedno redko slišimo na koncertih. Drugi vzrok za neizvajanje je v skladbah samih; ob ponovitvah izgubijo učinek presenečenja in šoka, na katerih so temeljile prve izvedbe, s tem pa tudi določen pomen. Današnjemu poslušalcu glasbe Johna Cagea ostaja dvoje: poizkus vživetja v presenečenje ali zbiranje informacij o glasbenih raritetah iz zgodovinske oddaljenosti.

Povsem drugače ostaja Cage zanimiv za raziskovalca glasbe in zvoka, saj so bili skladateljevi posegi v slušni svet tako radikalni, da pomena idej ni mogoče prezreti. Najbolj znano je Cageevo zanikanje absolutne tišine, ki poslušalce v koncertni dvorani navaja k poslušanju zvokov iz okolja. Njegovo drugo spoznanje, ki ga je pripeljalo do enakega rezultata, zvoka, je, da je v umetnosti posnemanje delovanja narave nesmiselno, zato je Cage prestavil v umetnost kar naravo samo. Rušil je komunikacijo med skladateljem, izvajalcem in poslušalcem ter trdil, da skladanje, izvajanje in poslušanje glasbe nimajo nič skupnega. S takšnim delovanjem je prišel do skrajnih meja obstoja umetnosti in do vprašanj, kako z umetnostjo v prihodnosti.

Večer z Johnom Cageem je naslov koncertne predstave študentov ljubljanske Univerze, zbranih v Društvu Neon, ki so 2. septembra letos nastopili na festivalu Kunigunda v Velenju. Avtor projekta je bil Gregor Pompe, soavtorja pa Tadej Žnidarčič in Martin Žužek. Društvo Neon razglaša odprtost za vse stroke, ki posegajo v umetnost, saj je glavna misel skupnega delovanja prav v združevanju različnega. S komornim orkestrom društva, v katerem so se zbrali študenti glasbe in profesionalni glasbeniki (Martina Žerdin, Marjan Horvat, Alenka Jovanovski in Gašper Troha) in študenti muzikologije (Mojca Fir, Janez Marin, Urška Šramel in Gregor Pompe) pod vodstvom dirigenta Martina Žužka, želijo na naslednjih koncertih izvajati predvsem skladbe sodobnih in manj uveljavljenih skladateljev.

Avtor projekta je po temeljitem preučevanju in ukvarjanju s Cageem želel pripraviti več kot samo koncert njegove glasbe, zato je z besedo, plesom in gibljivo sliko predstavil skladatelja in njegove ideje o glasbi v smiselni celoti z glasbo. Večer v Velenju je obsegal pet skladb Johna Cagea in Hommage à John Cage Gregorja Pompeta, ki je bil napisan posebej za to priložnost. Posegel je po Cageevih kompozicijskih postopkih, jih vpletel v oblikovanje glasbene predstave in podobno kot Cage načrtoval učinek na gledalca, poslušalca. Na princip simultanosti je avtor predstavitve opozoril s prvim delom na sporedu, 45' za govornika, torej z besedilom, ki je s krajšimi prekinitvami potekalo ves večer. Govornik je v vlogi skladatelja samega, ki ga je predstavljal Jaka Andrej Vojevec, prebiral posamezne odlomke do zadnje točke koncerta. V skladbi Glasba v dnevni sobi glasbeniki za izvedbo zahtevne ritmične partiture izberejo poljubne predmete iz bivalnega okolja. Zvoke za skladbo so izvabili z udarjanjem žlice po posodi, s knjigami po mizi in podobno.

Ideje Cageeve glasbe so sprejemale tudi druge umetnosti, na pomen samostojnosti glasbe in giba, ki sta združena v plesu, pa sta Cage in koreograf in plesalec Cunningham opozarjala skupaj, zato je bil v projekt sočasno s plesalci na platnu vključen tudi ples v živo. Na posneti odlomek iz Cageeve glasbe za prepariran klavir, Sonate in Interludiji, sta na lastno koreografijo plesali Nina Meško in Barbara Hudournik. Pomen trajanja in tišine v glasbi je Komorni orkester Društva Neon prikazal in »odigral tišino« v skladbi 4'33, ki jo zaradi koncentracije, ki je potrebna pri učinkoviti igralski izvedbi, poznamo v vlogi enega izvajalca – pianista, čeprav Cage zasedbe ni določil. Pompetova novost, ki se ni dosti razlikovala od skladb Johna Cagea, je v glasbeni dogodek vključila poslušalce. Avtor glasbe je nagovoril prisotne k sodelovanju pri izbiri ritmičnega in posebej melodičnega zapisa za določene instrumente. Element naključja v skladbi pripelje dogajanje do tega, da izvajalec nikoli ne ve, kako bo zvenel njegov part, ki ga ritmično in melodično sproti sestavlja, in še manj, kako bo zvenela celotna skladba.

Sklepno Cageevo sporočilo je bilo, da lahko prav vse postane glasba, če je tako mišljeno. Tišina se tako umakne ozvočenemu požirku šampanjca (ali vode) in zvokom, ki nastanejo ob odpiranju steklenice. Skladba 4'33'' št. 2 ali 0'00'' iz leta 1962 nima predpisanega trajanja, s tem pa je Cage ukinil še tisto zadnje, kar je bilo pred tem v njegovih skladbah še določeno. Glasba se je spremenila v neglasbo.

Projekt Društva Neon bi bilo smiselno ponuditi srednjim šolam in Večer z Johnom Cageem preimenovati v učno uro, med katero bi lahko mlade vključili v glasbeno ustvarjalnost. Zanimiva predstavitev skladatelja, glasbe in njegovih idej bi dijake neposredno spodbudila k poslušanju in razumevanju sodobne glasbe.

Lidija Podlesnik