Allan Taylor

Nenehno moramo potovati naprej

Življenje je zgodba, mozaik najrazličnejših dogodkov in trenutkov, ki so zapisani v spominu slehernika. Življenje nenehno piše zgodbe. Vendar sčasoma mnoge izmed zgodb zbledijo in izgubijo prvotno čustvo in hkrati nezavedno bežijo v pozabo. Toda obstajajo ljudje, ki te majhne dele vsakodnevnih trenutkov in srečanj zapišejo na list papirja in jim dajo novo obliko. Postanejo fragmenti trenutka, ujetega med spominom in upanjem.

Allan Taylor je poln zgodb, ki so se prepletale v njegovem življenju. Danes že sivolas Anglež je zadnjih trideset let popotoval z odprtimi očmi in opazoval svet okoli sebe. Tako je imaginarno, v sebi izrisal številne slike, v katere je nato vnesel občutke, lastna videnja sveta in koncept razumevanja medsebojnih odnosov med ljudmi. Sprva so imele pesmi subjektiven značaj in so bile vezane na življenje, ki ga je izbral. V osemdesetih pa je pesmi pisal z zornega kota opazovalca dogodkov in ljudi okoli sebe. Allan rad pripoveduje zgodbe, na odru in tudi kasneje ob kozarcu rdečega vina - nikoli mu jih ne zmanjka. Navadno so take noči zelo dolge in velikokrat smo ob slovesu z njim srečevali jutranje raznašalce časopisov, gost cigaretni dim bara pa je zamenjal prijeten vonj po svežem kruhu. Vedno odprt in prepojen z angleškim šarmom ima veliko prijateljev tudi v Sloveniji; z njimi deli občutke in popotovanja. Tako je lani nastopal skupaj s Petrom Lovšinom, letošnje poletje pa preživel v družbi Vlada Kreslina, čigar gost bo na tradicionalnem prednovoletnem koncertu v Cankarjevem domu 29. 11. Zato niti ni bilo presenečenje, da se je na njegovem koncertu v Celovcu v začetku septembra zbralo toliko poslušalcev iz Slovenije. Tam je nastal tudi najin pogovor.

Zakaj si se odločil, da boš postal folk pevec, trubadur?

Včasih razmišljam o tem, vendar mislim, da se za to ne odločiš zavedno, razen morda, če imaš kakšno posebno željo. Bolje povedano, gre za občutek, da nimaš druge izbire, rad bi počel stvari, ki jih imaš rad. Tragedija življenja je namreč, če imaš kaj v sebi, kar ti pravi, kaj bi rad počel v življenju, pa tega ne moreš. Veliko ljudi hodi v službe, ki jih ne marajo iz katerega koli razloga. Jaz sem že pri petnajstih/šestnajstih letih vedel, kaj bi rad počel, da bi rad postal glasbenik. Res sem potreboval kar nekaj let, da sem prišel do tega spoznanja in poklica. Zakaj sem se tako odločil, ne vem natančno. Mislim, da je na odločitev vplivala predvsem moja velika ljubezen do glasbe.

Kateri avtorji so najbolj vplivali nate?

Glede kitare predvsem David Graham. Ko sem ga prvič slišal igrati, je name naredil velik vtis. Zame je še vedno eden najboljših kitaristov. Bral sem tudi zelo veliko poezije; pisci besedil, ki so me prevzeli in me še prevzemajo, so predvsem Randy Newman, za katerega mislim, da je eden najboljših piscev besedil, Jacques Brel, Bob Dylan, zelo cenim tudi Toma Paxtona. Res sem sprva nekoliko posnemal njihov stil, preigraval njihove pesmi, vendar sem sčasoma, ko sem zapisal prva besedila, razvil popolnoma svoj stil. Poslušam zelo širok spekter glasbe, od Šostakoviča in različnih ruskih pevskih zborov, skupine ABBA, Jacquesa Brela, Edith Piaf do moje najljubše rock and roll skupine Little Feat.

Kako se spominjaš ustvarjalnih začetkov?

To je bilo zelo težko obdobje, najtežje v mojem življenju. Dela ni bilo nobenega in seveda tudi ne denarja. Živel in spal sem v kombiju. Preganjal sem se od kluba do kluba, včasih v katerem celo prespal in upal, da mi bodo v katerem pustili odigrati nekaj pesmi v zameno za hrano. To je bilo obdobje, ko sem bil telesno zelo suh, saj hrane z mojim preživljanjem ni bilo veliko.

V poznih šestdesetih si se odpravil v New York. Takrat je bila v tem mestu zelo močna folk scena v Greenwich Villageu. Tam so bili Bob Dylan, Eric Andersen, Tom Paxton …

To so bili zelo lepi časi. Leta 1969 je bilo tam zelo veliko glasbenikov, katerih plošče sem poslušal doma in so opevale življenje v Greenwich Villageu. Predvsem zato sem vse to hotel videti in doživeti. Ko sem prispel in se vživel v tamkajšnjo sceno, sem tudi spoznal vse te ljudi. To je bilo enkratno obdobje za življenje v New Yorku, še zlasti, če si bil zelo mlad. Še posebej v Greenwich Villageu, kjer se je marsikaj začelo, predvsem ameriška scena pevcev in piscev pesmi. Ena izmed zgodb: Nastopal sem v središču Manhattna, skupaj s še nekaterimi glasbeniki, ki so snemali za multinacionalko United Artist. To je bil nekakšen promocijski koncert, za katerega ni bilo potrebno kupiti vstopnic. Prišlo je zelo veliko poslušalcev in mnogi med njimi so s seboj prinesli tudi marihuano, ki je bila v tistih časih zelo popularna. Ko sem nastopal, je zelo veliko ljudi kadilo “jointe” in me poslušalo. Tako se je dim, ki se je nabral iz številnih “jointov”, dvigal med stolpnice, z oken so koncert spremljali tudi starejši poslušalci, ki so pač tam živeli. Čez nekaj minut sem zagledal, kako so se ti dedki in babice začeli smejati, pozibavati in stresati šale, saj so kar nekaj časa vdihovali opojni dim, ki se je širil od poslušalcev. To so bili zares nori časi. O tem dogodku sem celo napisal pesem – Crazy Moon.

Takrat si bil nekaj časa tudi manager Boba Marleyja.

Takrat sem bil nekaj časa pri založniški hiši Island Records. Predstavnik te hiše je prišel do mene in dejal: “Bob Marley and the Wailers prihajajo v New York, zato te prosim, da jih pričakaš na letališču in poskrbiš za vse potrebno.” Seveda sem vse postoril. Vendar je bila zima, oni pa so prišli z Jamajke, kjer je večinoma zelo toplo. Ko je Bob stopil iz letala in zagledal ves ta sneg, je dejal: “It's too cold, too cold here, man. I don't like the white stuff, man.” Zato se je s prvim letalom vrnil nazaj na Jamajko in celotna turneja je bila odpovedana.

Vendar so turnejo kasneje le izpeljali.

Naslednjič je prišel poleti, ponovno sem bil zadolžen za urejanje vseh stvari v zvezi z njim. Spominjam se, kako sva se sprehajala vzdolž Pete avenije v središču Manhattna, skupaj s celotno spremljevalno skupino. Vsi so kadili velike jointe, tako velike kot trobente. Spominjam se, kako sem Boba takrat opozoril, češ da tega ne bi smeli početi v javnosti, saj je policija zelo pozorna na take stvari, kazni pa so zelo velike. Vendar se praktično niso zmenili za moje opozorilo. Le Bob Marley me je pogledal in dejal: “I like ganja, man.” Tudi nasploh so bili neprestano zadeti in je bilo resen pogovor z njimi zelo težko navezati. Drugače sem Boba kar nekaj časa spremljal na turneji in moram povedati, da so bili koncerti fantastični, predvsem tisti v Kansasu. Tudi kot človeka sem ga zelo cenil, bil je zelo dober človek.

Tvoje pesmi so predvsem zgodbe, včasih temeljijo na ekspresiji, včasih na impresiji, večinoma pa so pesmi o ljudeh, o prijateljih. Kje najdeš zgodbe, ki jih kasneje vpleteš v pesmi?

Predvsem v življenju in na potovanjih, kjer spoznavam zelo veliko ljudi. Rad tudi opazujem in moram poudariti, da nekateri ljudje živijo zares zanimivo življenje. Recimo, pesem Urban Lovesong ni nastala iz nekega življenjskega stila, ampak je le preprosta pesem o dveh ljudeh, ki sta se našla. Včasih opazujem ljudi in skušam ugotoviti, kakšna je njihova zgodba.

Naslov tvoje plošče s konca sedemdesetih je The Traveller. Ali si s tem naslovom mislil na slog življenja, ki si ga izbral?

Nedvomno. Vendar je tudi ta naslov dvojen. Nekaj malega je pravega potovanja, večji del je metaforičnega. Potujem namreč po Življenju (Journey of Life) in vidim zelo veliko stvari, iz katerih skušam kasneje izoblikovati zgodbe in slike življenja ter jim dodati pripadajoče barve. Tako nastajajo moje pesmi, na popotovanjih.

Tvoje pesmi so mnogokrat primerjali s pesmimi Brechta, Byrona, Brela …, češ da vsebujejo zelo podobna sporočila. Kakšno je tvoje mnenje o tem?

To je zelo velika pohvala, zelo rad sem v tej družbi. Če bi napisal vsaj dve, tri pesmi tako dobro kot Jacques Brel, bi bil zelo zadovoljen. On je namreč naravnost fantastičen. Človek, kot je on, se rodi le enkrat na vsakih sto let.

Zanimivo pri tebi je tudi, da imaš akademsko izobrazbo. Si namreč doktor filozofije in magister umetnosti. Ali ti nazivi kaj vplivajo na tvojo glasbo, se v nji kaj izražajo? Kje si našel čas tudi za študij, poleg vseh teh potovanj?

Mislim, da sem bil doktor filozofije življenja na poti že veliko prej, preden sem dosegel tudi akademski naziv. Ko sem bil nekje pri štiridesetih, sem se odločil tudi za vstop na univerzo. Hotel sem se enostavno naučiti še več o filozofiji. Da sem lahko preživel, sem moral še vedno igrati in nastopati, saj nisem imel dovolj denarja, da bi lahko kar odnehal. Tako sem veliko doktorske disertacije napisal v hotelskih sobah po vsej Evropi, koder sem pač nastopal. Včasih je bil kovček, v katerem sem tovoril knjige, mnogo večji od tistega z oblekami. Mnogokrat sem takoj po nastopu odšel v hotelsko sobo in tam bral, pisal in študiral. Zato sem tudi potreboval deset let, da sem prišel do vseh teh nazivov. Vendar veliko stvari praktično zavržem, ko jih dosežem. Takšen pač sem. Akademsko življenje me namreč ni preveč zanimalo, raje počnem to, kar počnem tudi sedaj. Veliko raje sem glasbenik. Najverjetneje sem s študijem hotel nekaj dokazati, priti na najvišji vrh akademskega življenja; ko pa sem bil enkrat tam, sem se raje vrnil nazaj.

Kljub temu si bil nekaj časa učitelj na univerzi v Leedsu. Kako so tvoji študentje sprejeli, da je učitelj trubadur? So imeli radi tvojo glasbo?

Navadno sem poučeval dvakrat na teden in študentje so me imeli zelo radi. Mogoče predvsem zato, ker sem bil drugačen od drugih predavateljev. Vedeli so namreč, s čim se ukvarjam, in ko sem predaval o filozofiji umetnosti, so vedeli, da vem, o čem govorim, saj sem vse to doživel. Veliko je namreč predavateljev, ki razlagajo stvari, ki so se jih naučili samo iz knjig, niso pa jih doživeli. Še danes imam stike z nekaterimi študenti, občasno mi pišejo ali pa celo pridejo na kakšen moj koncert. Sam se nikoli nisem sprijaznil z birokracijo, ki obkroža akademsko življenje, in z nekaterimi ljudmi, ki so z njo dobesedno obsedeni. Ko pridemo na to področje, imam zelo anarhističen pogled. Rad sem imel študente, z drugim pa se nisem mogel sprijazniti.

Kar nekaj izvajalcev je posnelo priredbe tvojih pesmi, na primer Fairport Convenction, Don Williams, Alex Campbell, Nana Mouskouri, The Clancy Brothers … Kakšne se ti zdijo njihove izvedbe in kakšno je tvoje mnenje o priredbah nasploh?

Večinoma jih imam zelo rad. Rad vidim, da tudi drugi avtorji pojejo moje pesmi, še zlasti, če priredba zveni nekoliko drugače, torej v pesem vnesejo nekaj sebe. Nimam rad, če naredijo pesem v stilu, kot jo pojem jaz. Rad imam, da vzamejo pesem in jo naredijo po svoje, ji dajo novo identiteto. To je zelo velik kompliment, saj imajo na izbiro zelo veliko pesmi - če med vsemi izberejo ravno mojo, ker jo imajo radi, je zelo vzpodbudno.

Pri nas je Peter Lovšin naredil priredbo tvoje pesmi Like I Used To Do. Kakšno je tvoje mnenje o tej pesmi?

Zelo rad jo imam. Enostavno povedano, zelo rad jo imam. Ko mi je pred nekaj meseci dal CD, sem komaj čakal, da pridem domov in jo slišim. Takoj mi je bila všeč. Njegova verzija je najboljši dokaz tega, kar sem govoril malo prej. Njegova verzija ni narejena v mojem stilu, narejena je tako, kot je mislil, da bi morala zveneti. In ravno zato je pesem zelo dobra.

Do sedaj si posnel trinajst albumov. Kateri ti je najljubši in zakaj?

Imam dve najljubši plošči. Prva je The Traveller in druga Lines. The Traveller predvsem zato, ker je prva plošča, ki sem jo posnel, ko sem zapustil veliko diskografsko hišo. Za ta korak sem se odločil, ker nisem maral sistema in korupcije teh multinacionalk. Odšel sem k zelo majhni, neodvisni diskografski hiši, kjer sem imel veliko svobode pri ustvarjanju in besedo pri končni podobi plošče. Ko sem takrat stopil v studio, da bi posnel ploščo, sem takoj vedel, da bo dobra. Občutek je bil takoj dober in vse sem naredil, kakor sem hotel. Bila je zelo folky, brez bobnov, hkrati pa je to čas, ko sem končno sprejel nekatere pomembne življenjske odločitve. Nehal sem iskati slavo in denar in začel preprosto uživati v glasbi. Lines pa je preprosto povedano izredno dobra zbirka pesmi. Vsaka pesem mi je zelo pri srcu in vse skupaj sestavljajo izredno celosten album. Ko poslušaš pesmi, lahko ugotoviš, da imajo kljub drugačnim tematikam neko skupno rdečo nit, neko popotovanje.

Lani si skupaj s sinom igral z Davidom Crosbyjem in njegovim sinom. Kako je prišlo do tega projekta?

To je bilo na festivalu v Italiji. Govoril sem z organizatorjem festivala, ki je predlagal ta projekt, zamisel se mi je zdela zelo dobra. Prav tako se je z njo strinjal tudi David Crosby in koncert smo poimenovali Father And A Son Concert.

Na popotovanju si srečal tudi Fabrizia De Andrea, ki je umrl januarja letos. Skupaj sta nameravala posneti ploščo, sedaj pa pripravljaš ploščo v njegov spomin.

Mislim, da je Fabrizio eden največjih izvajalcev vseh časov. Poslušal sem njegove plošče; zlasti tiste, ki so bile posnete v osemdesetih, so zelo dobre. Ko sem ga končno srečal, je vedel, da sem posnel pesem v njegovo čast, in nemudoma sva postala zelo dobra prijatelja. Vedel je, da sem zelo velik oboževalec njegove glasbe - in nasprotno. Imela sva nekaj koncertov skupaj in potiho sva govorila, da bova posnela ploščo, vendar je njegova smrt na žalost to preprečila.

Kdaj lahko pričakujemo tvoj naslednji album?

To naj bi se zgodilo že decembra, ko naj bi izšel album pesmi, ki jih bom posnel skupaj z avstrijskim glasbenikom Petrom Ratzenbergerjem. Pred nekaj dnevi sva se odločila za ta projekt, predvsem iz čiste zabave, ne zato, da bi kaj zaslužila. Album z novimi pesmimi sem imel namen posneti do konca leta, vendar še nimam najboljšega občutka, nekako še nisem najbolje pripravljen. Nimam namena posneti albuma samo zato, da bi ga posnel, hočem, da so pesmi zares dobre. Počakal bom še nekaj časa, da bom zbral deset pesmi, ki bodo zares dobre, in se nato odpravil v studio.

Na potovanjih si spoznal veliko ljudi. Tudi v Sloveniji imaš veliko poslušalcev in prijateljev. Kaj meniš o tem?

Čisto po pravici povedano ne vem natančno, kako bi to opredelil. Zares lepo presenečenje je bilo nocoj, da je na koncert prišlo veliko poslušalcev iz Slovenije. Res ne vem, zakaj imajo tako radi mojo glasbo. Zdi se, da imamo zelo podobna prepričanja. Kakor mi je nekoč dejal Vlado Kreslin: “Veš, mi Slovenci pišemo pesmi o tem, kako se zaljubimo, razidemo, in o smrti. Radi imamo tragedijo in strast.” Mogoče je ravno to razlog, saj je v mojih pesmih zelo veliko strasti, tragičnih trenutkov in ljubezni. Videti je, da ste Slovenci zelo emocionalen narod.

Izdal si tudi knjigo pesmi, ki ima zelo specifičen naslov We Must Journey On.

To je edina pesmarica, ki ima poleg pesmi tudi zgodbe o tem, kako so pesmi nastale. Moj motiv pri izdaji te pesmarice ni bil zaslužek. Lahko bi rekel, da je bila pesmarica celo zamisel mojih poslušalcev, ki so me mnogokrat spraševali o zgodbah mojih pesmi. Zato sem se odločil, da bom izdal pesmarico, kjer bodo pesmi opremljene z zgodbami in s fotografijami iz mojega življenja. Torej je tudi avtobiografska. Dve leti sem jo pripravljal, prečesal sem življenje, se spominjal nekaterih popotovanj in ljudi, ki sem jih srečal. Zelo sem užival, ko sem jo pisal, čeprav je bilo zelo veliko dela. In odziv ljudi je bil presenetljivo zelo dober. Zelo radi jo prebirajo in se učijo igrati nekatere pesmi, ki jih imajo radi. Tako bom mogoče v prihodnosti izdal še kakšno, ki bo vsebovala nove pesmi. Naslov knjige pove, da je nujno potovati naprej. Ne smemo se zadovoljiti z doseženim, ampak moramo nenehno stremeti naprej. Še vedno je veliko poti, ki jih nismo prepotovali, in ljudi, ki jih moramo srečati. Zagotovo kje obstaja kakšen barvni odtenek, ki ga še ne poznamo. Obstaja še veliko zgodb, ki jih moramo doživeti, da bi jih kasneje lahko pripovedovali. Ne smemo sedeti pri miru in čakati na smrt.

Gregor Bauman

Diskografija:

Sometimes (United Artists Records, 1971)

The Lady (United Artists Records, 1972)

The American Album (United Artists Records, 1973)

Cajun Moon (Chrysalis Records, 1976)

The Traveller (Rubber Records, 1978)

Roll On The Day (Rubber Records, 1980)

Circle Round Again (Black Crow Records, 1983)

Win Or Lose (T Records, 1984)

Lines (T Records, 1988)

Out Of Time (T Records, 1991)

So Long (T Records, 1993)

Faded Light (T Records, 1995)

Looking For You (Stockfisch Records, 1996)