Letnik: 1999 | Številka: 11 | Avtor/ica: BIGor

Dosjeji X

Astromani med nami!

Kaj žene to človeško čudo k zatekanju v fikcijo? Na to vprašanje ne bomo iskali odgovora, saj bi se nam zapletel jezik. Ostali bomo tam, kjer smo - v vesolju glasbe, ki je med “nami”, Zemljani, zadržala nekatere od “njih”, Nezemljanov. Če prvi zavestno ostajamo v Orwellovem vsakdanu, nam slednji z enim zamahom približajo čudežni tehnološki svet Asimova v dimenzijah preteklosti-sedanjosti-prihodnosti.

Iztekajoče se leto mineva v znaku preskoka v novo stoletje, v novo tisočletje, kljub velikim pričakovanjem pa tega še ni zaznati na ulicah, podobno kot poleti, ko nis(m)o znali izkoristiti skoraj stoodstotnega sončnega mrka. Kljub temu so nekateri sektaško pričakovali ta nevsakdanji naravni dogodek z nadvse poželjivimi fiktivnimi idejami, da jih bo med sončnim mrkom pobrala napovedana ladja Nezemljanov in jih odpeljala na obljubljeni planet. Nekateri drugi so si celo pripravili Noetovo barko, s katero naj bi preživeli po Nostradamusu napovedano apokalipso. Nikjer ni bilo zaslediti zapisa, da bi koga pobralo ali da bi kdo izginil ali odplul, ohranila pa se je stara, krvava, že prav izčrpavajoča zgodba o Zemljankah in Zemljanih. Nekateri se zapirajo v sekte, ki jih potem brez kančka sramu, kaj šele pameti uniči kakšna veja FBI, drugi se nam iz golega cinizma, zabave ali celo smrtno resno predstavljajo kot Nezemljani, kot “alieni”, kot roboti in nas, tuzemske prebivalce, skušajo podučiti in opozoriti, da obstaja še Nekdo, ki nas ne le opazuje, ampak celo v tem trenutku sedanjosti pooseblja našo preteklost in prihodnost. Eni takšnih Nezemljanov naj bi v začetku devetdesetih prisilno pristali s pokvarjenim plovilom v okolici mesteca Auburn v Alabami. (Kakšno srečo imajo ti Američani, kajneda!) Pri iskanju rešitve, kako se vrniti domov v Grid Sector (bolje rečeno: med popravilom plovila), so med zavrženimi odpadnimi materiali na smetišču človeške civilizacije naleteli tudi na televizorje, kondenzatorje, radijske sprejemnike, tuljave, vinilne plošče, staromodne gramofone; predmeti so jih toliko zmedli, še bolj pa navdušili, da so pozabili na potrebno popravilo za vrnitev domov. Ooops! Začeli so igrati glasbo, drugačno od tuzemske: splet preteklosti s prihodnostjo ali, kot so dejali kolegu Terensu Štaderju pred dvema letoma na Dan neodvisnosti ZDA med pristankom v Slovenj Gradcu, kolizijo (za boljše razumevanje: trčenje, navzkrižje) vplivov preteklosti in prihodnosti.

Začetki delovanja Man Or Astro-Man? segajo v leto 1992, ko so se ogrevali in privajali na zemeljsko podnebje ob gledanju televizije in spremljanju drugih medijev; spoznavali so zapuščino preteklosti 20. stoletja moderne človeške rase. Ime so povzeli po starem istoimenskem japonskem B-filmu, vadili so po žarkih Linka Wraya in preigravali intergalaktične odtise The Ventures ter po petih uvodnih albumih spogledovanja s preteklostjo surf glasbe izbruhnili nezanemarljivi Intravenous Television Continuum, ki z letnico 1995 velja za prelomnico v delovanju te skupine. Začeli so se odmikati od tradicionalnih osnov, prevzetih od Zemljanov, se prilagodili in z distancirano vključitvijo v človeško neumnost pričeli razvijati glasbeno vizijo - kolizijo preteklosti in prihodnosti. Prve koščke glasbene prihodnosti so ponazorili leta 1997 z občutljivo navdušujočima izdelkoma, z albumom Made From Technetium in z mini albumom 1000x, katerih tehnološke preskoke najdemo že na predhodnem Experiment Zero iz leta 1996. Do sedaj razvito vizijo so nam ponudili letos z desetim (!!!) albumom Eeviac: Operational Index and Reference Guide, including other Modern Computational Devices, ki navkljub povsem zaokroženi podobi opozarja, da se skupina po sedem let dolgi poti še ni ustavila pri razvoju lastne glasbene izraznosti in raziskovanju koščkov prihodnosti glasbe. Zakaj?

Kam pluje ta ladja?

Eden pomembnih pogojev za kvalitetno delo neke glasbene skupine je blagostanje. Člani ekipe Man Or Astro-Man? so nanj naleteli pri zasilnem pristanku v mestecu Auburn v Alabami. Tamkajšnji prebivalci, Zemljani, so že vajeni takšnih in drugačnih bližnjih srečanj z Nezemljani, ne samo z Marsovci. Gostoljubje nepaničnih domačinov je pripomoglo k nemotenemu delu članov posadke, ki je ob postavitvi lastnega studia Zero Return ustanovila tudi lasten laboratorij za raziskovanje odpadnega materiala s smetišča moderne človeške civilizacije. Laboratorij je dobil izrastke v številnih novih laboratorijih po južnih in vzhodnih regijah ZDA s številnimi novimi sodelavci in sodelavkami. Ob raziskovanju tehnologije so izoblikovali tudi The Astroman Genome Project (AGP) za raziskovanje astromanskih genov, katerih množica se giblje med 60 in 80 tisoč primerkov. Ta raziskovalni projekt mednarodnih razsežnosti poteka po internetu; vanj se lahko vključite prek strani www.astroman.com, če le čutite, da imate vsaj enega izmed astromanskih genov. Vsi projekti skupaj prispevajo k intelektualnemu razcvetu obeh astromanskih spolov, moškega ALPHA in ženskega GAMMA, katerih skupni cilj je osvojitev našega planeta in priprava na trenutno zapostavljeno vrnitev v rodni Grid Sector. Osrednjemu projektu astromanske akcije AGP z vsemi (p)odrastki poveljuje ekipa Man Or Astro-Man?, ki z rednim nastopanjem po svetu od leta 1992 širi svoje dosežke, misli in cilje, predvsem pa išče astro rojake. Od leta 1996 CoCo poveljuje projektu The Electronic Monkey Wizard, vzporedni nacionalni projekt vodi Birdstuff, medtem ko sta Starcrunch in Dexter-X zadolžena za Department of Energy Office of Biological and Enviromental Research. Ali če prevedemo v glasbeniški jezik: CoCo, idejno jedro Man Or Astro-Man? in zadolžen za stike z javnostjo, je ob izmeničnem igranju basa in kitare ter artikulaciji človeškega petja zadolžen tudi za manipuliranje s samplerjem, tereminom in Teslovo tuljavo; živahni Birdstuff je neustavljiv in nezmotljiv bobnar; kitarist Starcrunch, ki je do zadnje črepinje raziskal zapuščino Dicka Dala, je glasbeni center skupine, medtem ko je koncertno mašilo Dexter-X, ki ni prispel z Grid Sectorja, ampak s planeta Q, nadomestil pokvarjenega Dr. Deleta pri izmenični uporabi basa in kitare. Tisto, kar dela Man Or Astro-Man? tako univerzalne, je delo z GAMMA in ALPHA kloni, ki jim omogočajo nemoteno kontinuiteto, saj so ti Nezemljani nadomestljivi, zato tudi nepredvidljivi - nikoli se ne ve, kdo bo zares nastopal v živo: kakšen nov ali že preverjeno programiran astro-man, moška ali ženska sekcija. Prav načrtno programiranje je osnova njihove kolizije preteklosti in prihodnosti, saj ob nenehnem testiranju starih in novih pripomočkov na osnovah tradicionalne surf godbe razvijajo matematično različico godbe prihodnosti, ki je marsikoga zmotila prav z zadnjim albumom Eeviac. Na njem so se Man Or Astro-Man? z novodobnimi glasbenimi stroji, tudi računalniki, uspešno spopadli z navidezno novejšimi glasbenimi praksami in intuitivno razširili dimenzije ustvarjalnosti, obenem pa se niso - kot je ugotovil tudi njihov občasni studijski navigator Steve Albini - odrekli preteklosti, saj v teh zanemarjenih, zmedeno zavajajočih časih z enim samim zamahom “odštekanega avant jama” prikličejo iz pozabe tudi Georgea Gershwina, Pata Metheanyja in King Crimson, ne da bi se ti tega zavedali in se obrnili v grobnici glasbe. Če smo zagotovili, da je bil album Intraveanous Television Continuum iz leta 1995 prva pomembna prelomnica in da je bilo leto 1997 z Made From Technetium in 1000x v znaku konstruktivne nadgradnje leto prej izdanega Experiment Zero, potem velja za Eeviac zagotoviti, da ga je skupina izbruhnila s polno mero osebnega inovativnega entuziazma, ki ga le redko srečamo pri skupinah z že desetimi albumi.

Mi (ni)smo Devo!

Album Eeviac naj bi spremljala EP izdaja Epiac in album remiksov Repiac, h katerim so med drugim povabili tudi Marka Mothersbaugha in iskreno opozorili na še eno od osnovnih inspiracij. Če smo omenjali The Ventures, Linka Wraya, Dicka Dala in tudi King Crimson, ne moremo preslišati njihove očaranosti nad Devo in - še zlasti tisti, ki smo jih že imeli priložnost videti v živo - si ne moremo zatiskati oči pred njo. Devo so že leta 1978 s prvencem Q: Are We Not Men? A: We Are Devo! zakoličili pomembno vlogo robotiziranega šova, uniformirane prezentacije, nezmotljivo neuničljive dinamike in predvsem “devolucizacije” glasbenega humorja. Z odklonom od tistega krasnega novega vala so vsaj še z zgodnjimi Talking Heads in tudi Oingo Boingo prispevali bistveno začimbo današnje enkratne razpoznavnosti Man Or Astro-Man?, ki so se ob vsem naslanjanju na zapuščino surfa in reverba naslonili tudi na eleganco novega vala ter podpihnili razcvet “oporečne matematične glasbe” v nasprotju z že prav dolgočasno čikaško šolo natančnega matematičnega rocka. Prav ta oporečna matematičnost Man Or Astro-Man? je rdeča nit njihove glasbene evolucije in tudi vir navdiha za glasbeni entuziazem.

Astromanski kloni

Skoraj v istem času, ko je v Alabami zasilno pristalo plovilo Man Or Astro-Man?, je na drugem koncu Amerike, v Kaliforniji, pristalo plovilo s planeta Cynot 3, iz katerega so izstopili trije spacemani - Hank, Art in Dave - s prijateljem Joem še v kibernetičnem stadiju. Po prvih glasbenih uspehih pod imenom Supernova, ki so jo tuzemci opisovali kot “nekje med Devo in Rezzilos”, se je kitarist Hank hudo poškodoval. Na njegovo mesto je stopil že usposobljeni Jo, s katerim je Supernova med potovanjem po Zemlji s tuzemskim plovilom The Ship dosegla zavidljive uspehe: izdajo dveh albumov, Ages 3 and Up leta 1995 in lani Self Titled (but really called ROCKS),ter kopice razprodanih singlov, nastope v ameriški različici turneje Vans Warped, glasbeno udeležbo v filmu Clerks in vabilo k sodelovanju pri kompilaciji We Are Not Devo!. Medtem pa je CoCo iz Man Or Astro-Man? usposobil pokvarjenega kitarista Hanka in ga preoblikoval v Dexterja-X s planeta Q. To je bistveno prispevalo k ustvarjalnemu dopolnilu Man Or Astro-Man? po letu 1995. Skoraj v istem času se je pojavila tudi skupina Servotron, ki jo sestavljajo robot 00zX1 z vokalom in na kitari, robot Andro 600 Series, ki je nadomestil prvotnega robota Grammatrona na basu, robotka Proto Unit V-3, zadolžena za senzitivno filtriranje klaviatur, in robot Z4-OBX za bobni. S povsem robotiziranim zvokom, od katerega odstopa le poskus čim boljšega oponašanja bobnanja homo sapiensa, se je skupina že prebila v prve vrste skupin, ki stojijo nasproti delikatnih strojev Kraftwerk. Kljub vsej zabavnosti njihovega početja sta pretirana deklarirana resnost in nujno potrebna strogost robotov prav letos izdali identiteto robota Z4-OBX. Gre pravzaprav za bobnarja Birdstuffa iz Man Or Astro-Man?, ki je med snemanjem zadnjega albuma Eeviac v brazilskem Belo Horizonte odkril skrivnostne lepote jemanja ter razglasil skorajšnji razhod Servotron.

Neskončnost astromanije

Man Or Astro-Man? z družinskimi člani, enačicami, posnemovalci, predhodniki in nasledniki so le košček glasbenega mozaika, ki ne skriva navdušenja nad znanstveno fantastiko in nad neskončnostjo vesolja; so tudi izraz medijskega podoživljanja resničnosti. Učinkovitost in predvsem dorečenost glasbene izraznosti, podkrepljene z multimedijskimi nastopi, ki niso niti klišejski niti manipulativni, sta več kot provokativno nadaljevanje danes že skoraj nostalgičnih spominov na zlate čase rockovske glasbe, ki že zaradi navidezno arhaične poze postaja vedno bolj brezčasna. Če so Servotron hudomušno robotizirani in Supernova poskočno zabavni, nam Man Or Astro-Man? ponujajo predstavo modre, domišljene in zaokrožene glasbene izraznosti, ki ne bo zaznamovala tega stoletja, ampak se je že zapisala v glasbene zapisnike tega desetletja, iz katerega bo povsem pokončno skočila v novo tisočletje. Zanj ima že pripravljeno novo ploščo tonov in struktur za astro-mane 21. stoletja, ki se ji bo reklo Next Phase. Zanjo velja nekaj podobnega kot za mini album 1000x. Če slednjo poslušate tisočkrat, vam bo razpadla pred očmi. Če bi danes že slišali Next Phase, bi, navadni smrtniki in Zemljani, pri priči umrli. Ne verjamete?!? Poskusite ali pa dočakajte leto 2009!

BIGor