Letnik: 1999 | Številka: 11 | Avtor/ica: Jane Weber

Dock Boggs in njegovi učenci

Mojster bendža (2. del)

V prejšnji številki smo objavili del intervjuja s pevcem in bendžoistom Dockom Boggsom, ki ga je za založbo Folkways pripravil Mike Seeger. Pred vami je nadaljevanje pogovora s človekom, ki je igral na bendžo v posebnem slogu. Igral je natančno melodijo pesmi in se ni zgolj spremljal, kot so počeli skoraj vsi drugi bendžoisti. Lahko bi rekli, da je Boggs dal bendžu vlogo solističnega glasbila, torej vlogo, ki jo danes najlepše možno ohranja pri življenju Bela Fleck.

Boggs je v letih od prvih snemanj do vnovičnega odkritja le nekajkrat igral na to tehnično zahtevno glasbilo, a je Miku Seegerju vseeno zelo lepo zaigral del pesmi Turkey In The Straw in mu razložil, za kaj gre. Dock Boggs je v prvih nekaj letih po snemanjih še veliko nastopal. "Igrali smo za denar, torej tam, kjer so obiskovalci plačali vstopnino," je v pogovoru s Seegerjem povedal Boggs. "To je bila prava glasbena predstava. Tedaj so z menoj igrali tudi drugi glasbeniki, v skupini sem imel zares dobrega violinista in občasno dva kitarista, včasih pa se nam je pridružilo tudi dekle z ukulelo, pa še plesalo je. Spomnim se, da smo bili nekoč v skupini kar štirje plesalci. Igral sem z Beulahom in Scottom Boatwrightom. Oba sta bila zelo dobra glasbenika iz okrožja Scott County. Igral sem tudi s Charliem Powersom, njegov oče, stari možak, je bil violinist, “old time fiddler”. Pred mnogo leti - preden sem sam posnel ploščo - sta posnela nekaj plošč za založbo Victor. Charlie je celo leto dni živel pri meni in me spremljal na kitari, pa tudi Scott Boatwright je nekaj časa preživel z menoj. Igrali smo v podeželskih dvoranah, v osnovnih in srednjih šolah. Šole na podeželju smo popolnoma napolnili in pogosto smo zaslužili tristo ali štiristo dolarjev na teden. Mislim, da je bilo to leta 1929, in prepričan sem, da so plošče privabile množice, kajti številni, ki so imeli moje plošče, me še niso slišali igrati živo."

O izvoru uglasitve D, ki jo je uporabil v pesmi The Country Blues, pojasnjuje: "Ne, ta uglasitev ni bila moja zamisel. Homer Crawford je igral skladbi The Country Blues in Hustling Gamblers v tej uglasitvi in podobno je s številnimi drugimi pesmimi, ki jih igram: Oh Death, Drunkard’s Lone Child, Calvary in Prodigal Son. Vse te pesmi igram v tej uglasitvi. Homer je bil iz nekega mesta v Tennesseeju. Bil je fotograf, izdeloval je fotografije za ljudi, kot so jih izdelovali včasih, in na ramenih je vedno nosil fotografski aparat. Pot ga je tako zanesla tudi k nam in kmalu se je nastanil pri mojem stricu. Nekaj dni po moji poroki sva skupaj prebedela vso noč in igral mi je na violino in bendžo. Če si imel kak inštrument, je ostal pri tebi vso noč in igral. Za namestitev mu ni bilo treba nikoli plačati, ljudje pa so ga radi sprejeli, saj je poznal veliko starih pesmi. Ljudje so imeli takrat radi glasbo, saj jim ni bila tako lahko dostopna. Občasno si lahko prisluhnil le črnskim kitaristom, zdaj pa že skoraj vsak brenka po kitari. Zdaj skoraj v vseh cerkvah slišiš zven kitare in celo ženske jih pogosto igrajo. V pentekostalni cerkvi, ki ji pripadam, imamo na primer dva glasbenika. Bil je zajeten možak, nisem ga videl že leta in leta in slišal sem, da je umrl.

Iz intervjuja je mogoče razbrati številne podrobnosti o diskografski industriji poznih dvajsetih let, odnosih med črnskimi in belskimi glasbeniki in podobnem.

"Zelo veliko sem vadil in celo trajanje vsake pesmi sem meril, saj naj bi pesmi trajale vsaj dve minuti in štirideset sekund," je povedal Dock Boggs. "Če pesem ni bila dovolj dolga, sem preprosto dodal kakšen verz ali pa vmes zaigral melodijo. Če mi je še kaj manjkalo, sem pesem zaigral spet od začetka. Posnetki so bili takrat drugačni kot danes, morali smo se držati predvidenih dveh minut in štiridesetih sekund. Takratna tehnika igranja je bila drugačna od današnje, zato smo tudi snemali drugače. Najprej sem snemal v New Yorku, nato v Chicagu; danes pa hodijo snemat v Memphis in druge kraje. No, tudi sam sem nekaj časa igral za preživetje. Ko sem se s snemanja vrnil v Kentucky, mi nekaj mesecev ni bilo treba nič delati. To je bilo takoj potem, ko sem naredil prve posnetke in imel pred seboj nova snemanja. Igral sem po šolah, v gledališčih, na zasebnih plesnih zabavah, skratka povsod, kjer sem lahko zaslužil kaj denarja. Tako sem na primer igral za starega senatorja Brocka in njegovo družino, ko so obiskali enega izmed plavalnih bazenov v Kentuckyju, in verjemi mi, zelo dobro so mi plačali. S svojo skupino sem v predvolilnem obdobju igral tudi kentaškemu guvernerju Bertu Combsu."

Ko je Dock Boggs odšel na snemanje v New York, je bilo to njegovo prvo pravo potovanje.

"O ja, nikoli prej nisem zapustil teh hribov in planin. Pred odhodom sem veliko razmišljal o tem, kako se bom znašel v neznanem svetu. Bil sem sicer dovolj samozavesten, vendar sem vedno veliko razmišljal o sebi in o tem, kaj pomenim drugim. Preprosto sem si želel, da bi bil dober človek. Bal sem se, da bom naredil kakšno neumnost. Na koncu pa sem se marsičesa naučil iz napak drugih. Takrat sem v New York potoval z Johnom Dykesom, Hubom Mahaffeyjem in Miss Vermillion. Dobri stari Dykes je bil sicer dober prijatelj, nič slabega mu ne želim, vendar je ušpičil kar dosti neumnosti. Nekoč je na primer izgubil denarnico. Kupil si jo je na glavni železniški postaji v New Yorku. Predsednik gramofonske založbe - mislim, da se je pisal Brophy - ga je vprašal, koliko denarja je imel v njej. Povedal je, da je izgubil dvanajst dolarjev. Brophy mu je rekel, naj ne bo nikar preveč zaskrbljen, če je izgubil svojih dvanajst dolarjev, veliko huje je to, da je izgubil tudi preostali denar popotnih prijateljev, ki so mu ga zaupali za plačilo skupnih stroškov. Pozneje mi je Miss Vermillion povedala, da je Dykes po tem neljubem dogodku po obedu v hotelski restavraciji dvignil prst in pomignil natakarici, naj pride k mizi. Rekla je, da bi se najraje pogreznila v tla, ko jo je vprašal, koliko zasluži na teden. Revež je zdaj že mrtev. Vprašal sem ga, če si je želel priskrbeti natakarsko službo, pa me je le vprašujoče pogledal, češ, kako mi kaj takega lahko pride na misel. Odgovoril sem mu, da sem tako sklepal zato, ker se je zanimal, koliko zaslužijo natakarji."

Dock Boggs je na snemanje v New York potoval z vlakom, potovanje pa je bilo seveda polno dogodivščin.

"Vstopili smo v Ashlandu v Kentuckyju in se peljali do New Yorka, pa tudi vrnili smo se z vlakom. Založba nam je namenila vozovnice prvega razreda, s katerimi bi imeli na vlaku prenočišče in poravnane vse stroške. Vendar me je stari Dykes rotil, naj nikar ne kupim vozovnic za spalni vagon. Na koncu je v prvem razredu potovala le Miss Vermillion, jaz, Hub Mahaffey in stari Dykes pa smo se peljali v dnevnem vagonu in igrali prav vsem uslužbencem železnice med Ashlandom in New Yorkom. Na svoj bendžo sem znal zaigrati vsako pesem, ki sta si jo zamislila. Igrali smo na bendžo, gosli in kitaro. V New York smo prispeli zjutraj. Na založbi je bilo že vse pripravljeno za snemanje in tudi sam sem si tega močno želel, žal pa sem bil preveč utrujen, zato sem jim rekel, da potrebujem dan počitka. Začudeno so me vprašali, zakaj se nisem naspal na vlaku. Povedal sem jim, da Dykes ni želel v spalni vagon, zato smo se peljali v navadnem vagonu. Potem sem se nastanil v hotelu in si zaželel pijače. Piva niso imeli, ponudili pa so mi viski. Četrtinka škotskega viskija je stala devet dolarjev, za petinko rženega žganja pa je bilo treba odšteti kar petnajst dolarjev. To je bil čas prohibicije. Hotelskega slugo sem prosil, naj za hip počaka, da se posvetujem s prijatelji. Škotski viski bi znesel tri dolarje po glavi. Gospod Dykes ni želel zapraviti nič denarja za pijačo, ker naj bi ga skrbela hipoteka na domačo hišo, Hub Mahaffey pa je najprej poskusil iz moje merice, za katero sem plačal vnaprej. Naslednje jutro sva jo skupaj dokončala, vendar ni nič kazalo, da bo kaj prispeval, zato sem ga spomnil, da mi dolguje za popito polovico. Zaklel je in rekel, da mi jo bo že plačal. Po telefonu sem zato takoj naročil še eno merico viskija. Drugi hotelski sluga nama je zanjo zaračunal le osem dolarjev. Ko sva jo izpraznila, sva naročila novo in tako za tri merice plačala kar 25 dolarjev. Seveda sva požirek dala tudi staremu Dykesu, poskusila pa ga je tudi gospa. Igrala je na citre, bila je dobra pevka in čudovita ženska."

Dock Boggs je imel nekaj glasbenih vzornikov.

"Ko sem začel igrati, sem se najprej učil od svojega starejšega brata, ki je igral predvsem stare melodije. Drugi brat, ta je bil deset let starejši od mene, je tudi igral bendžo in me je naučil pesmi, kot sta Reuben’s Train in Cuba. Več ko sem igral, več sem se učil tudi od drugih. Nekoč sem slišal Homerja Crawforda iz Tennesseeja igrati skladbo Country Blues oziroma The Hustling Gambler. To je bilo obdobje takoj po poroki ali pa tik pred njo. Zdaj sem poročen že petinštirideset let. Skupaj sva preživela vso noč. Takrat bendža še nisem imel in pravzaprav nisem pred tem večerom niti razmišljal, da bi si ga sploh kdaj kupil. Vendar sem ga naročil kmalu po tisti noči. Za Crawforda sem si takrat sposodil gosli. Neke noči, ko smo bili pri bratu Roscoeju, nam je zaigral skladbo The Poor Girl On The Pound. To je ena najbolj otožnih pesmi, zaigranih na gosli. Pravzaprav ne vem natančno, vendar sem se zelo trudil in veliko vadil, preden sem lahko zaigral neko melodijo tako, kot sem si želel. Pogosto sem cele noči z igranjem nadlegoval ženo. Tako je bilo že prvi večer, ko sem dobil nov bendžo. Igral sem v spalnici, zato ne verjamem, da je kaj dosti spala. Trudil sem se, da bi iz bendža izvabil nekaj melodij, ki sem se jih znal že od prej. Največ pesmi sem se naučil prav na tem bendžu znamke Sears and Roebuck. Mnogo ljudi mi je rado prisluhnilo, povabili so me, da jim igram na majhnih zabavah in celo doma, ko so imeli goste. Pogosto so želeli, da jih zabavam in jim kaj malega zaigram, saj tedaj še nismo imeli radia, kaj šele televizije. Zelo redki so imeli starinsko pojočo škatlo, ki smo jo imenovali fonograf. Sam sem si šele po petindvajsetih letih igranja priskrbel napravo, na kateri sem si lahko zavrtel kakšno ploščo."

Ena pomembnejših pesmi v zakladnici Docka Boggsa ima naslov The Down South Blues.

"Te pesmi sem se naučil z gramofonske plošče. Ko smo živeli v Sutherlandu, tam sem nekaj časa delal za družbo Wise Coal and Coke Company, je moj svak kupil veliko plošč. Vrteli smo si jih na starem fonografu. Mislim, da jih je imel približno dvesto ali tristo, in na eni izmed njih je bila tudi pesem Down South Blues. Če se ne motim, je bila na njej tudi pesem Mistreated Mama Blues. Ploščo je posnela Mary Martin ali Sara Martin, ne spominjam se natančno, vsekakor neka ženska, in to ob spremljavi pianista. Kakor koli že, nikoli nisem slišal, da bi to pesem kdo zaigral na bendžo ali kitaro ali kateri koli drug strunski inštrument, zato sem se jo naučil in jo začel igrati. Pravzaprav sem igral na bendžo že leta, preden sem slišal koga igrati blues na bendžo. Takrat sem igral skupaj še z dvema glasbenikoma, Scottom Boatwrightom in Melvinom Robenattom. Nekoč je Scott rekel, da bo zaigral blues, jaz pa naj medtem počakam. Vprašal sem ga, ali meni, da je blues primeren samo za kitaro, in ne za bendžo. Rekel sem mu, da lahko blues najdeš v bendžu in v kitari, v klavirju ali v katerem koli drugem inštrumentu, če le veš, kje ga iskati, če ga dobro poznaš in ga znaš zaigrati. Rekel sem mu, naj zaigra svoj blues, pa bo videl, če mu ne bom mogel slediti. Zaigral in zapel je neko bluesovsko pesem, jaz pa sem mu pozorno prisluhnil in mu za prvič kar dobro sledil, vendar se ne spominjam več natančno, katero pesem sva zaigrala. Tedaj sem imel v svojem repertoarju tri ali štiri bluesovske pesmi, ki sem jih ves čas igral."

Mike Seeger je na koncu pogovora Docka Boggsa vprašal še, kje je dobil vzdevek Dock.

"V mestu je živel zdravnik po imenu Moran Lee Stallard in tudi meni je ime Moran Lee. Bil je edini zdravnik v mestu, zato zelo iskan, čeprav Norton tedaj ni imel prav veliko prebivalcev. Oče in mama sta ga zelo spoštovala, zato sta me ob rojstvu poimenovala po njem. Ko sem shodil, me je oče začel klicati Dock, prav tako tudi bratje, sestre in vsi znanci. Ko sem šel v šolo, nisem pustil, da bi me kdo klical po imenu Moran Lee. To ime se mi je zdelo zelo grdo, bolj všeč mi je bilo, če so me klicali kar Dock. Ko sem odrasel, sem se na uradne dokumente podpisoval Moran Lee, ko pa sem začel snemati plošče, sem se odločil, da bo na njih ime, po katerem so me vsi poznali. In za skoraj vse sem bil Dock, ne Moran Lee ali M. L. Boggs." (konec)

Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA IN BIBLIOGRAFIJA:

Dock Boggs: Country Blues (Revenant/Koch, 1998)

Ljubitelji countryja smo na to ploščo čakali leta. Harry Smith je v zbirko Anthology Of American Folk Music vključil dve skladbi s prvih Boggsovih snemanj, vendar smo hoteli slišati več, pravzaprav vse. Poleg Boggsovih posnetkov iz let 1927 in 1929 z nekaj doslej neslišanimi alternativnimi različicami je na tej plošči tudi nekaj skladb bratov Shepherd, ki sta očitno ustvarjala pod Boggsovim vplivom in sledila njegovi viziji o arhaični in skrajno intenzivni glasbi iz Kentuckyja. Menda sta bila tako neposredna, da so se založbe njuni glasbi izognile, tako obstaja samo nekaj kopij njunih posnetkov (John Fahey's Revenant, P.O. Box 198732, Nashville, TN 37219-8732, USA).

Dock Boggs: His Folkways Years 1963-1968 (Smithsonian Folkways, 1998)

Dock Boggs je rad poslušal kitaristko Elizabeth Cotten, Miku Seegerju pa je povedal, da bi, če bi lahko še enkrat začel igrati na kako glasbilo, rad igral kitaro tako kot Mississippi John Hurt. Folkwaysova izdaja prinaša Boggsove posnetke iz obdobja folklornega preporoda v šestdesetih letih. V tej glasbi je čutiti vpliv različnih glasbenikov. Boggs je veliko pesmim dodal svoja besedila in včasih improviziral na melodije, ki jih je kdo ve kdaj slišal po radiu ali od kakega prijatelja. Obe danes dosegljivi plošči Docka Boggsa prinašata tudi celo vrsto podatkov in izsledkov številnih muzikoloških in drugih raziskovanj, v katalogu založbe Folkways pa so tudi druge zanimive izdaje, ki vam bodo pomagale odkriti vse čare te nenavadne hribovske glasbe (Smithsonian Folkways Recordings, Center for Folklife Programs and Cultural Studies, 955 L'Enfant Plaza, SW, Suite 7300, MRC 953, Washington, DC 20560, USA; www.si.edu/folkways).

Doc Watson: Doc Watson (Vanguard/Ace/Statera, 1964)

Doc Watson in Steve Kaufman: The Legacy Of Doc Watson (Mel Bay, 1999)

Med glasbeniki, ki so zaslužni, da ime Docka Boggsa ni utonilo v pozabo, je ob Bobu Dylanu in Gramu Parsonsu tudi Doc Watson. Na njegovem prvencu za založbo Vanguard iz leta 1964 je cela vrsta zanimivih pesmi, ki jih še danes srečujemo na ploščah bluegrassa in folka: Nashville Blues (The Delmore Brothers), Sitting On Top Of The World (Mississippi Sheiks), St. James Hospital (Pete Seeger) in nenazadnje Country Blues (Dock Boggs). Watsonova različica te znamenite skladbe je sicer mehkejša in ima občutno nežnejše robove, a vseeno ohranja duha izvirnika (Ace Records, 42-50 Steele Road, London NW10 7AS, UK; www.acerecords.co.uk). Za zdaj še nihče ni napisal biografije Doca Watsona, a je pri založbi Mel Bay Publications (4 Industrial Drive, Pacific, MO 63069-0066, U.S.A., www.melbay.com) pravkar izšla doslej najboljša Watsonova notna knjiga, ki zaradi bogate spremne besede, intervjujev in številnih komentarjev Steva Kaufmana lahko rabi tudi kot biografija.

Greil Marcus: Invisible Republic (Picador/Macmillan, 1998)

Greil Marcus je Dylanov priljubljeni kritik in velja za enega boljših piscev. Dylan je v šestdesetih letih razmeroma veliko snemal in nastopal s skupino The Band. Nekaj posnetkov je dosegljivih na rednih ploščah, nekaj na ilegalnih, nekaj pa jih verjetno nikoli ne bo prišlo na naše gramofone. Greil Marcus je to obdobje Dylanovega ustvarjanja v knjigi temeljito analiziral in mu dal posebno vrednost. Če ste Dylana kdaj resneje poslušali, boste ob branju knjige Invisible Republic gotovo v arhivu poiskali katere že zaprašene naslove, ki se jih mogoče že nekaj let niste dotaknili. Marcus je v veliki meri razkril korenine Dylanovega ustvarjanja. Dotaknil se je presunljivih pesmi Docka Boggsa, Roberta Johnsona in drugih, najzanimivejše pa so prav primerjave med Dylanovo in Boggsovo glasbo (www.grovemusic.com).