Nick Drake

Četrt stoletja samote

Glasba, ki se mu je stalno vrtela v glavi, kot je enkrat sam izjavil v zamaknjenosti, je v življenju Nicka Draka odigrala osvobajajočo in zavezujočo vlogo hkrati. Le da je v predanosti šel korak predaleč … Danes, 25 let po smrti, njegove plošče zvenijo prav tako prepričljivo, samosvoje in izven vsega, kot v času prvega izida. So skratka nadčasne.

Mladi Nick Drake se ni bistveno razlikoval od vrstnikov. Strogo šolsko vzgojo je prenašal prav tako slabo kot drugi angleški mladostniki v zgodnjih šestdesetih letih in sprostitev iskal v športnih dejavnostih, branju angleških klasikov in poslušanju pop glasbe. Odklon, ki se je zgodil pred koncem višje šole in se žalostno sklenil v prezgodnji smrti, še do danes ni razjasnjen in še vedno buri duhove. Lahko celo zapišemo, da samo življenje in ustvarjanje Nicka Draka postavljata v položaj, ki mu radi rečemo kultni.

Zgodbic in interpretacij je nešteto. Nekatere si med seboj celo nasprotujejo. Nick sam ni storil prav nič, da bi pojasnil vzgibe svojih dejanj, postajal je le vse bolj molčeč in zaprt vase. Mnogokrat je kar izginil brez besed in le redki so vedeli le, da se potika nekje po Londonu in išče glasbene somišljenike. Našel jih v folk skupini Fairport Convention, ki ga je kmalu vzela s seboj na turnejo, tako da je takoj na začetku nastopal pred več tisoč obiskovalci. Vendar se ni štel za folk glasbenika, v klubih skorajda ni nastopal, raje jih je neopaženo obiskoval in užival v igranju drugih. Učil se je sam. Ure in ure je lahko prečepel v sobi in vadil. Mnogi so kasneje želeli preigravati njegove pesmi, a jim je otežil delo s samosvojo uglasitvijo in razporedom kitarskih strun. Obenem je imel izvrstno prstno tehniko in ubiranju strun se ni mogel načuditi niti starosta John Martyn.

Nick Drake je bil nepopravljiv romantik in idealist. Verjel je, da bo njegova glasba dosegla ušesa množic, a vsa nujna podrejanja resničnosti niso bila del njegovega sveta. V letih glasbenega delovanja ni imel več kot 20 nastopov. Pristal je na točno en intervju, pa še takrat se je izkušeni Jerry Gilbert pošteno namučil v veri, da bo iz Draka izvlekel več kot enozložne odgovore. Ni mu uspelo. Z vseh treh rednih albumov Drake ni izbral pesmi za singel. Tako se ni mogel zadovoljivo kosati s prodornimi kantavtorji, ki so tedaj, konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, vladali na angleškem folk prizorišču. Pravzaprav je njegov talent med medijskimi delavci prepoznal le slavni John Peel. Toda njegov trud na BBC je bil premalo, da bi prodaja plošč upravičila vložena sredstva. Tako je imel Nick Drake pravzaprav srečo. V krutem svetu industrije zabave bi v normalnih okoliščinah kmalu pristal na ulici brez snemalne pogodbe v žepu. A celo pri velikih založbah se najdejo ljudje, ki so tam zaradi prepričanj in ne le zaradi dobička. Producent Joe Boyd in lastnik Island Records Chris Blackwell, sta mu toliko zaupala, da sta mu pustila povsem proste roke pri kreiranju glasbe. Celo ko je zavrnil ponujenega aranžerja in v te namene zahteval prijatelja iz šolskih dni, sta mu ugodila. Nick je pač lahko sodeloval le z ljudmi s katerimi se je dobro razumel. In običajno se je sporazumeval molče. Kot je težko navezoval stike z bližnjimi sodelavci, je težko komuniciral tudi z občinstvom na koncertih. Večkrat so bili ti prav mučna izkušnja, za vse. Nick je zatopljen sam vase pozabil peti v mikrofon, mestoma je končal pesem kar sredi kitice ali refrena in se naenkrat umaknil z odra brez besede slovesa. Z leti životarjenja na robu je vse postajale še težje. Na radiu njegovih pesmi niso predvajali, recenzije plošč so se gibale od ‘neprepričljivo’ do prizanesljivega ‘dopadljivo’. Ko se Joe Boyd ni mogel upreti ponudbi iz Hollywooda, je Drake izgubil še zadnji steber opore. Namigovanj in drugih polresnic je še več; od nedokazane odvisnosti od drog do prav tako nedokazanih homoseksualnih nagnjenj. Držijo le dejstva. Drake se je preselil nazaj k staršem na deželo in se dokončno zaprl v svoj svet. Edina zabava so mu ostale dolge vožnje z avtomobilom in večkrat se je mimogrede zapeljal do Pariza, tam bi obiskal sorodno dušo Francoise Hardy; če je slučajno ni bilo doma, ji je pustil sporočilo in se odpeljal nazaj v Anglijo. Njegova zadnja redna plošča je posledica teh iskanj. Posnel jo je sam ob spremljavi akustične kitare, obrnjen proč od snemalnega tehnika. Posnetke na traku je lastnoročno nesel na založbo in jih pustil na recepciji s pripisom: Nick Drake - Pink Moon.

V zadnjih dveh letih je globoko depresijo lajšal le še z močnimi zdravili. Ko ni pomagala ena kapsula, je vzel dve. V noči na 25. november 1974 je vzel eno preveč.

Nick Drake je star komaj 26 let umrl daleč od medijskega sveta, že napol pozabljen, tudi med tistimi redkimi zanesenjaki, ki so v njegovi introvertirani glasbi videli delo genija. Šele kasneje se je le počasi, korak za korakom, zanimanje zanj povečevalo, predvsem po zaslugi glasbenikov, ki so črpali iz njegovega vizionarskega pristopa k ustvarjanju. Island Records se je pet let po njegovi smrti odločila za tvegano poslovno potezo, vse tri redne albume (Five Leaves Left, 1969; Bryter Layter, 1970; Pink Moon, 1972) je zbrala v kolekcijo z naslovom Fruit Tree. Kasneje, v ponatisu, so se trem rednim albumom pridružili še neobjavljeni posnetki, izdani tudi posebej na albumu Time Of No Reply (1987). Kot se je povečalo zanimanje zanj z novimi generacijami, tako se je odzivala založba in je v razmaku postregla z dvema kompilacijama, Heaven In A Wild Flower (1986) in Way To Blue (1994). V Ameriki je za ponatis rednih plošč poskrbela založba Rykodisc, ki ji je predsedoval prav Joe Boyd. Njegovo neomajno zaupanje v Nicka Draka je končno obrodilo sadove.

Šele dobrih 10 let po smrti je zanimanje za Draka doseglo vrhunec. Novi in stari ljubitelji so drli z vseh koncev sveta naravnost na dom njegovih staršev, da bi iz prve roke izvedeli čim več podrobnosti iz njegovega življenja. Med najbolj vztrajnimi je bil nadobudni ameriški kitarist Scott Apell, ki je iz osnutkov na kasetah (Drake namreč ni zapustil nobenih rokopisov, ne takih ne drugačnih) čim bolj verno posnel štiri sicer neobjavljene instrumentale. Skupaj s še dvema priredbama znanih pesmi je Scott vse skupaj izdal na albumu Nine Of Swords, ki je pred kratkim ponovno izšel pri Skoolkids Records. Širok vpliv Nicka Draka je še najbolj razviden s ‘tribute’ plošče Brittle Days, ki jo je leta 1992 izdala Imaginery Records, takrat kar zadolžena za tovrstne izdaje. Z Drakovimi originali so se spopadli manj znani izvajalci, denimo Nikki Sudden, Shellyann Orphan, High Llamas, Martyn Bates, celo avantgardni Loop. Druga zbirka priredb žal (še?) ni izšla, čeprav so bili že izbrani pesmi in izvajalci. Ti bi zagotovo pripomogli k še večji popularnosti Nicka Draka, imena, kot so Peter Buck, Everything But The Girl, John Cale z BJ Colom, The Black Crowes, govorijo temu v prid.

In nenazadnje, angleški glasbeni kronist Patrick Humphries je letos objavil krasno Drakovo biografijo. Knjiga je veličasten splet spominov in mnenj bližnjih sodelavcev ter prijateljev Nicka Draka. Patrick je opravil veliko delo; ne le zbral neštete izjave, temveč jih je opremil z lastnimi razmišljanji, umestil Drakovo življenje in delo v specifične socialne in družbene razmere ter razkril zapletene mehanizme v popularni glasbi začetka sedemdesetih let. Vse je povezal v mozaik, ki šele kot celota raznovrstnih pogledov in ob poslušanju plošč daje približno sliko Drakove osebnosti.

Janez Golič