Letnik: 1999 | Številka: 11 | Avtor/ica: Danijel Mežan

DJ Mutamassik

Fuzija z vseh vetrov po novomeško

New York je bil zmeraj in zmeraj bo 'konfuzija' vseh mogočih stvaritev. Pa naj bo eksperimentalni downtown, junglistična eksplozija, ki ji poveljuje založba Liquid Sky, crooklynski dub z Wordsoundom na čelu ali pa trdo zarimane hiphoperske 'odštekancije'. Vedno bo ostal, če citiramo Skiza Fernanda, nevideno in puščal vsakomur svoje razlage in dojemanja. Enega od možnih pogledov nam je letos na festivalu Mesto žensk razkrila ustvarjalka egipčansko-italijanskega rodu DJ Mutamassik.

Nisem čisto prepričan, ampak kot sem zasledil, do sedaj še nisi posnela albuma. Tvoje komade sem zasledil predvsem na raznih kompilacijah in v projektih remiksov, kot je Hyper Civilizado (op. Arto Lindsay v primežu remikserjev). Ali tvoje delo še vedno temelji predvsem na eksperimentalni didžejevski kulturi?

Pravzaprav sem prvenec dokončala že konec januarja, saj sem imela pogodbo z založbo Mercury.

Mar bo izšel pri veliki založbi?

No, najprej je bilo tako zamišljeno, ampak je vse splavalo po vodi, saj sploh nimajo 'jajc', da bi ga založili. Sedaj iščem prave ljudi, ki bi bili dovolj primerni.

Je na plošči kaj gostujočih glasbenikov?

Ja, kar nekaj rapperjev. Na primer High C, ki je bil včasih v US 3.

Se boš torej podala v acid jazz?

Ne, nikakor ne. Mislim celo, da Hugh C nikoli ni bil navdušen nad stvarmi, ki so jih počeli US 3; trenutno dela nekaj povsem svojega, prav nič skupnega z acid jazzom. Pravzaprav bo plošča nekakšna kombinacija stvari, ki jih delam običajno - od južnjaške egipčanske godbe, hip hopa do drum'n'bassa.

Ali se strinjaš s trditvijo, da newyorški didžeji niso omejeni z udarci na minuto in formati, ampak se bolj posvečajo dekonstrukciji in rekonstrukciji; še posebej, ko govorimo o illbientu. Je to tudi osnova tvojega početja?

Sploh se nimam za del illbienta. Tudi glasbe ne bi mogla označiti za illbient, čeprav sem v New Yorku precej igrala po raznih klubih, kjer so se zbirali tako imenovani illbientalni ustvarjalci, ki jih veliko poznam tudi osebno, a to ni moj stil. Oni pač počnejo, kar počnejo. Jaz se veliko bolj posvečam samemu ritmu, kot pa konceptualno izraženi ideji.

Ali illbient v New Yorku sploh še obstaja? Kaj sam termin zate sploh pomeni?

Mislim, da illbient kot tak sploh ni nikoli obstajal. Pred nekaj leti, ko je termin nastal, je bila v New Yorku velika polemika, kaj sploh pomeni. Vse skupaj se je začelo pravzaprav predvsem z We, DJ Olivom ...

... DJ Spookyjem ...

Ne, sploh ne. On nima nobene zveze z nastankom samega imena. Pravzaprav sta bila prava začetnika prav Lloop in DJ Olive, saj sta na veliko opisovala nekaj kot 'bolno' (op. 'ill') ali 'ill sound'. Pač nekaj, kar lahko najdemo med ambientom in bolnimi zvoki.

Najbrž bi si lahko vse skupaj razlagali tudi kot prispodobo, ki jo označuje založba Wordsound, ki se naslanja na besedo 'illness' in pravi, da lahko iz česa slabega ustvariš kaj dobrega, iz nič ustvariš kaj novega. Vsaj tako sem jaz sprejel to pojmovanje.

Zelo zanimivo pri tem je predvsem tole: Ko se pač nekaj v nekem kraju zgodi in ima svoj pomen, potem potuje, z različnimi razlagami, naprej. In v naslednjem kraju ima lahko povsem nov pomen. Ko je termin illbient prišel na plan pred nekaj leti, ga nihče pravzaprav ni jemal resno, saj so ga začeli mediji na veliko izrabljati. Je pa res, da se lahko njegov pomen, predvsem pomen besede 'ill', razlaga na več različnih načinov. Čeprav še vedno nisem povsem prepričana o tem, ali je illbient sploh kdaj zares obstajal.

Ali torej v New Yorku sploh obstaja neka trdna scena, saj imaš več različnih frakcij, ki delajo zelo različne stvari, denimo crooklynski dub, eksperimentalni downtown ...? Ali pač ta splošna zavest o trdni skupnost obstaja izključno zgolj v glavah ustvarjalcev, ko se lotevajo različnih projektov in sodelujejo pri njih?

New York je zelo razdeljen na več strani. Sicer v tem mestu še ne živim dovolj dolgo, da bi lahko rekla, da nikoli ni bil kaj drugega kot razdeljen, toda zdi se, da na koncu vsi skrbijo le zase in pazijo zgolj na svoje koristi.

Torej imaš predvsem veliko malih skupnosti?

Ja. Sicer je nekaj ljudi, ki so se trudili in se še trudijo, da bi vsa stvar postala trdna in odprta skupnost, kot recimo Soundlab, ampak to ne traja dolgo in se na koncu izjalovi. Problem je pač isti kot vedno - denar. In ko ena skupina začne služiti veliko denarja, bodo drugi ljudje postali jezni. In na koncu dobiš zgolj veliko število frakcij. V New Yorku pač temu pravijo 'money making Manhattan', ker vsi poskušajo zaslužiti čimveč denarja. In tudi tisti, ki imajo najboljše namene in poskušajo kaj narediti, se ujamejo v ta začarani krog. In ko naposled le dobiš kakšno splošno priznanje za tisto, kar počneš, čez čas niti s prijateljem ne moreš več sodelovati zgolj na osnovi zaupanja, ampak moraš imeti pogodbo. To pa je definitivno bolj zapleteno kot spontana povezava. Ampak včasih se lahko povsem nenadno tudi zgodi. Le ohraniti jo je v New Yorku skorajda nemogoče.

Ko sem bil letos v New Yorku, sem opazil, da so breakbeat, jungle in drum'n'bass pravi mali hit. Kako ti vidiš ta nenaden zasuk?

V New Yorku je zagotovo zelo močna jungle in drum'n'bass scena. Problem je v tem, da so ljudje še vedno močno obsedeni z Anglijo. Kot sem uspela zaznati, je Anglija pravzaprav že 'passe'. Amerika pa je še vedno obsedena z njo. Celo didžeji, ki jih poznam, so zelo dosledni do tistega, kar igrajo. In tudi, ko kaj ustvarijo, imajo v glavi zgolj to podobo. Zame je postalo vse to zelo omejeno in togo. Tudi jaz sem včasih redno igrala na večerih Konkrete Jungle in tudi na drugih drum'n'bass dogodkih, ampak kmalu me je začelo zelo omejevati. Podobno, kot se dogaja s hip hopom v New Yorku, ki je do neke mere zelo omejen, saj imajo ljudje, ki prihajajo iz drugih krogov, neko zelo dodelano podobo. To je skoraj kot nekakšna dogma. To označuje to in tisto označuje tisto. In nihče od neke predstave sploh ne bo odstopil. Ampak pozitivna stvar pri New Yorku in njegovi jungle sceni je ta, da ustvarjalci producirajo svoje komade in plošče. Včasih so se bali ustvarjati lastne zadeve, saj so menili, da se sploh ne morejo primerjati s 'ta pravim drum'n'bassom' in tekmovati z njim. Danes pa je zgodba vendarle nekoliko drugačna in stvari se izboljšujejo.

DJ Wally je, če se še nekoliko navežem na ekspanzijo jungla, nekoč izjavil, da noče več igrati illbientalnega 'sranja', ampak hoče predvsem razgibati množice; to je praktično v popolnem nasprotju s tistim, česar so se newyorški ustvarjalci z zvočnim raziskovanjem lotevali še pred nekaj leti. Najbrž pa je tudi logičen napredek, da bi glasbo premaknili iz težko razumljenega območja k bolj dojemljivi obliki.

Se strinjam, toda nikoli se nisem počutila del illbienta. Sprejeli so me predvsem zaradi tistega, kar sem počela takrat, saj ni bilo prav veliko klubov, kjer bi lahko igrala tako godbo. Igrala sem predvsem egipčansko glasbo s kaset.

Brez modernih ritmov?

Vsebovala je veliko ritmov, ampak predvsem pravih egipčanskih plesnih ritmov. Poleg tega je bila tudi kvaliteta precej slaba in surova, ker so bili posnetki s starih kaset. In za njih je bil to illbient, ker je bil pravi 'razfuk', slaba kvaliteta in stvari, ki jih še nikoli niso slišali. Drugače pa se nikoli nisem čutila pripadnica tega termina. V osnovi vedno prisegam na to, da 'razmigam' množice. Verjamem tudi, da lahko razsvetlim ljudi ali jih kako navdahnem, ampak ne s čim, kar je tako silno intelektualno. To zame nima nobenega pomena.

Kako pa je nate, na glasbenico, vplival sam newyorški milje?

Pravzaprav živim v New Yorku šele štiri leta; je edino mesto v Ameriki, v katerem bi lahko živela, saj je toliko različnih kultur, ki me preprosto bogatijo. In ker sem napol Egipčanka in napol Italijanka, se nikoli nisem počutila del zgolj ene kulture. Prav zaradi tega se v New Yorku počutim najbolj ugodno. Moj največji navdih je prav to, da spoznam priseljence in različne kulture, ki pridejo v New York; v nasprotju z drugimi ameriškimi mesti tu obdržijo lastno kulturno identiteto. Sploh ne poskušajo postati Američani ali karkoli drugega. Najdeš lahko prav vse, od Afričanov, Azijcev in drugih, ki se trdno borijo, da ne bi opustili lastne kulture, in ob tem pričnejo celo druge izobraževati o njihovi kulturi. In zame je to največji navdih.

Nekoč je Raz Mesinai (op. Sub Dub in Badawi) izrekel zelo zanimive besede, da newyorškim glasbenikom primanjkujejo lastne korenine, zapuščina in tradicija, zato gledajo na glasbo kot na zapuščino in iz nje ustvarijo lastno religijo?

Do neke mere je to res, predvsem zato, ker smo kozmopolitani brez korenin, ampak čeprav se nikoli nisem počutila, kot da čemu zares pripadam, sem osebno še vedno močno ukoreninjena v tradicijo. In nekako je neizogibno, da združujem tisto, kar čutim v današnjem svetu, ki me obkroža, in tisto iz sveta, od koder prihajam.

Kakšni pa so tvoji glasbeni vplivi, saj v godbo miksaš precej različnih stvari?

Ko sem odraščala, je moja mama vedno poslušala egipčansko glasbo, oče pa predvsem venezuelsko in kolumbijsko godbo, ker je precej časa preživel v teh državah. V Ameriko sem prišla v času, ko sta nastajala hip hop in elektro, ki sta mi vtisnila močan pečat. Ko sem prišla v srednjo šolo, me je začela zanimati klasična glasba. Igrala sem tudi čelo in bobne, toda kmalu padla pod vpliv noise in punk bendov. V najstniških letih me je še posebej zanimal punk - politično in glasbeno. In prav to se še vedno, sicer v drugačno podobi, izraža v moji glasbi.

Prav fuzija različnih idej in žanrov je edini pravi način, kako danes doseči pravi napredek v godbi. Kako ti gledaš na to v svoji godbi?

Fuzija je pravzaprav neizogibna, če si zares pristen, odkrit in ukoreninjen v realnost. Če nisi v stiku z realnostjo, potem imaš neko fantazijo o neki glasbi, ki je zunaj tvojega okolja. Lahko si, denimo, tudi danes obseden z Mozartom, a to je povsem izven konteksta. Lahko pa si pod njegovim vplivom tako, da mu dodajaš stvari, ki te obkrožajo v tem trenutku, in nisi obseden z dejstvom, da moraš poustvariti njegove simfonije. Še vedno obstaja veliko ljudi, ki živijo v iluzijah. Mene to ne zanima.

Kako gledaš danes na žensko didžeja, saj je mesto večino časa pripadalo predvsem moškim?

Zame je to mrtva tema, saj prihajam iz Amerike, ki je znana kot dežela priložnosti - nikogar nič ne zadržuje, da ne bi uresničil tistega, kar hoče. In zame to, torej, da je danes vse več žensk, ki počnejo tovrstne zadeve, pomeni več različnih stvari. Reflektira, na primer, same ljudi, ki se za to ne odločajo. Pomeni tudi veliko lažno publiciteto, saj mediji raje zagovarjajo nov trend, namesto da bi povedali, da ženske didžejajo že mnogo časa. V New Yorku sploh ne igram več na ženskih didžejevskih dogodkih, ker se mi zdi zaostalo. Če je pač tvoj edini namen, da dokažeš, da imajo ženske nekatere veščine, zakaj jih potem ne vključiš v miks, kjer lahko tekmujejo z vsemi. Moški, ženska, pes in kdorkoli pač to počne.

Danijel Mežan