Kozmična Amerika

Charley Patton

Kralj delte

Čikaški časopis Defender je 27. julija 1929 objavil reklamo za ploščo založbe Paramount številka 12792. Glasila se je nekako takole: "Izšla je vroča plošča odličnega Charleyja Pattona - novega Paramountovega umetnika - enega najbolj znanih pevcev in kitaristov na Jugu. Česar on ne zna narediti s kitaro, ni vredno omembe." Ni povsem razumljivo, kaj si je sestavljalec oglasa v resnici mislil o Pattonu in o bluesu nasploh, dejstvo pa je, da je založba v tega izvajalca polagala upe. Družba Paramount je začela izdajati plošče za črnski trg. Izdelki so bili po tehnični plati tako slabi, da jih belci niso kupovali. Prav ta mala gramofonska družba je izdala številne klasične posnetke bluesa in Pattonov Pony Blues, ki ga je kot podlago za eno svojih pesmi na zadnjem albumu Time Out Of Mind uporabil Bob Dylan, je eden najpomembnejših izmed njih.

Charley Patton se je rodil aprila leta 1891 v okrožju Hinds v osrednjem Mississippiju. Imel je črnsko, belsko in indijansko kri. Njegova starša William in Annie Patton sta se približno leta 1895 preselila v Edwards, okoli leta 1900 pa sta prišla na Dockeryjevo plantažo v okrožju Sunflower - v pokrajino, ki se imenuje Delta in je znana po dveh stvareh: bombažu in bluesu. Številni mislijo, da je Delta ob izlivu reke Misisipi pri New Orleansu, vendar je v resnici dobrih 200 kilometrov severneje. To je ozemlje med rekama Misisipi in Yazoo, ki se začne nad glavnim mestom države Mississippi Jacksonom in sega skoraj do Memphisa, ki je že v državi Tennessee. Do srede prejšnjega stoletja je bilo to neobljudeno območje močvirij in gozdov. Nato so z nasipi ukrotili reke, posekali gozdove in z izsuševanjem pridobili najplodnejša polja v vseh Združenih državah. Belci so tam ustanovili velike plantaže in jih oddajali črnskim najemnikom. Čeprav so bile razmere izkoriščevalske, je plodna zemlja omogočala boljše zaslužke kot drugod, zato so začeli črnci množično naseljevati Delto. V tej množici so bili tudi Pattonovi.

Na plantaži Dockery

Plantaža Dockery, na kateri so se naselili Pattonovi, je bila največja v Mississippiju. V obdobju največjega razcveta je na njej živelo več kot 400 črnskih družin. Zgodovinarji bluesa menijo, da so nekoliko boljše življenjske razmere in koncentracija črnskega prebivalstva spodbujale glasbo. Morda se je blues kot samostojna glasbena oblika razvil prav v Delti, vsekakor pa je tam nastal značilen bluesovski slog. Predstavljajo ga glasbeniki Robert Johnson, Howlin' Wolf in Muddy Waters, če omenimo samo najbolj znane, začetnik te tradicije pa je prav Charley Patton. Dokazano je, da je bil že približno leta 1910 najbolj cenjen bluesovski glasbenik v okolici mesta Drew. Verjetno je tedaj že igral večino skladb, ki jih je posnel na prvih snemanjih. Najpomembnejše izmed njih so bile Pony Blues, Maggie in Banty Rooster. Maggie je bila precej razširjena glasbena tema - Tommy Johnson jo je posnel kot Maggie Campbell Blues, Patton pa je pod prvotnim naslovom ni posnel, vendar mu je bila očitno zelo pri srcu, saj je kitarski aranžma te skladbe posnel vsaj sedemkrat, večkrat kot katerega koli drugega. Prvi izvedbi je dal naslov Screamin' And Hollerin' The Blues. Pattonovo snemanje je organiziral Henry Speir, lastnik trgovine s pohištvom v Jacksonu, glavnem mestu države Mississippi. Speir je prodajal tudi gramofonske aparate in plošče in nato začel organizirati snemanja mississippijskih glasbenikov. Bil je velik navdušenec. Odkril je veliko pomembnih izvajalcev bluesa, vedno pa je trdil, da je Patton najboljši. Patton je na prvem snemanju naredil kar štirinajst posnetkov raznovrstne glasbe. Med njimi je bilo tudi nekaj nebluesovskih skladb verjetno belskega izvora in celo štiri gospelovske, cerkvene skladbe. Snemanje je začel z balado o boll weavilu, škodljivem hrošču, ki je na začetku dvajsetega stoletja pustošil bombažna polja tudi v Delti. Tretja Pattonova tema je bila Banty Rooster. Melodija je sorodnica standarda Roll And Tumble Blues, besedilo pa je lahkotno in temelji na šalah v slogu: "Kaj bom s kokošjo, ki ne zakokodaka, ko znese jajce, kaj mi bo ženska, ki me ne uboga ..." To bi bil lahko odmev medicinskih šovov (medicine shows), v kakršnih je morda nastopal Charley s svojo prvo ženo. Toda Patton je konvencionalno oblikovano temo Banty Rooster zelo zgodaj preoblikoval v skladbo Down The Dirt Road, brez dvoma veliko pomembnejše delo. Primerjava posnetkov nam kaže, kako je ustvarjal svoj blues. Osnovna pevska melodija je ista, pri kitarski spremljavi pa uporablja nekatere prvine skladb Pony Blues in Maggie. Posebna značilnost tega posnetka je ritmično udarjanje z roko po kitari, s katerim pogosto ustvarja občutek dramatičnosti, besedilo pa temelji na tradicionalnih bluesovskih verzih. Charley Patton je podobno kot številni drugi bluesovski glasbeniki snemal tudi nebluesovsko glasbo - posebno lep in očiten primer je Spoonful Blues, pesem, ki verjetno izvira iz črnskega kabareta -, slovel pa je tudi kot spreten pisec besedil. Ljudje, ki so ga poznali, so pripovedovali, da je znal napisati pesem o čemer koli, zato pri njem srečamo več podatkov o resničnih dogodkih, krajih in osebnostih kot pri večini drugih bluesovskih glasbenikov. Primer je Tom Rushen Blues, skladba, ki smo jo v Ljubljani slišali v sijajni izvedbi Alvina Youngblooda Harta. Junak te pesmi je Tom Rushing, šerif v mestu Merrigold, ki je Pattona zaprl nekaj mesecev pred snemanjem. Patton omenja tudi šerifovega pomočnika, gospoda Daya, tudi resnično osebnost, ne pove pa povsem jasno, zakaj je bil pravzaprav zaprt, čeprav lahko predvidevamo, da je bil prekršek skoraj gotovo povezan s pijačo. Melodijo je prevzel po pesmi Booze and Blues, ki jo je leta 1924 izdala Ma Rainey.

Poplava leta 1927

Da je družba Paramount Pattona štela za pomembnega glasbenika, je pokazala s tem, da je njegov portret objavila na naslovnici kataloga, ki je izšel jeseni leta 1929. Da so se njegove plošče dobro prodajale, pa dokazuje vabilo na vnovično snemanje. Glasbeniku so tedaj znova omogočili snemanje le, če je prodal več kot deset tisoč izvodov plošče, Pattonove plošče pa so to naklado krepko presegle. Patton je na drugo snemanje pripeljal tudi violinista Henryja Simsa. Snemanje sta začela s skladbo Going To Move To Alabama, predelavo uspešnice Kansas City Blues Jima Jacksona. Simsov slog je bil drugačen od Pattonovega, zato so jima najbolj uspeli posnetki, ki se opirajo na tradicijo. Patton je drugi dan snemanja začel sam z dvema dvodelnima posnetkoma. Oba sta posvečena reki Misisipi in pomenita skrajna pola njegove ustvarjalnosti. Pesem Jim Lee Blues se ozira daleč v preteklost, saj ima melodijo skladbe East St. Louis in tudi verze skladbe Red River Blues. Takoj za to skladbo - v njej je obnavljal glasbo otroštva - je Charley Patton posnel eno svojih najboljših in najbolj znanih del. To je High Water Everywhere, pesem o katastrofalnih poplavah leta 1927. V prvem delu je še enkrat uporabil svojo glasbeno temo Maggie in jo predstavil v najbolj dramatični izvedbi, v drugem delu posnetka, ta je glasbeno drugačen od prvega, pa uporabil izpeljanko melodije Banty Rooster. Reka Misisipi se je 21. aprila leta 1927 razlila čez nasipe in poplavila skoraj 6500 kvadratnih kilometrov. Brez domov je ostalo kakih 75.000 ljudi, več sto jih je utonilo. Tema je bila kot nalašč za Pattona, ki je tako rad omenjal resnične kraje in dogodke.

Dylan posluša Pattonov blues

Aprila ali maja leta 1930 je producent družbe Paramount Arhur Laibly povabil Pattona na novo snemanje in ga prosil, naj pripelje s seboj še kakšnega glasbenika. Patton je povabil glasbena sodelavca Sona Housa in Willieja Browna, svojo ljubico, pianistko Louise Johnson, in gospelovsko skupino Delta Big Four. Snemali so konec maja 1930 v Graftonu in Patton je na tem snemanju presenetljivo prepustil prvo besedo tovarišem, zlasti Sonu Housu. Sam je naredil štiri posnetke in v treh ga je z drugo kitaro spremljal Willie Brown. Prvi Pattonov posnetek na tem snemanju, poznavalci ga danes uvrščajo med bistvene, je bil Dry Well Blues. Pri njem je uporabil podobno formulo kot pri uspešnici o poplavah, le da opisuje sušo iz leta 1930 in uporablja melodijo skladbe Pony Blues. S tega snemanja je tudi skladba Some Summer Day, to je Pattonova priredba uspešnice Sittin' On Top Of The World, ki sta jo februarja istega leta izdala Lonnie Chatmon in Walter Vinson pod imenom Mississippi Sheiks, poznamo pa jo tudi v skrajno poenostavljeni različici Boba Dylana, glasbenika, ki je bil v različnih obdobjih ustvarjanja pod močnim vplivom bluesa Charleyja Pattona. Ko je Dylana leta 1985 po izidu albuma Empire Burlesque neki glasbeni novinar vprašal, če je nekoliko sodobnejša produkcija sad želje po koraku s časom in z aktualno glasbo, mu je odgovoril: "Nimam pojma, kaj se danes dogaja. Kako naj vem, kakšna je sodobna produkcija, ko pa še vedno poslušam Charleyja Pattona."

Pattonove plošče se po letu 1930 niso več dobro prodajale, saj je bila tudi diskografska industrija zaradi gospodarske krize v velikih težavah, prav bluesovske izdaje pa je kriza še posebno hudo prizadela; med njenimi žrtvami je bila tudi družba Paramount, saj so jo leta 1932 dokončno likvidirali. Toda Patton je vendarle dočakal konec krize in januarja leta 1934 s tedanjo ženo Bertho Lee še zadnjič snemal. Med tridnevnim snemanjem je naredil kar šestindvajset posnetkov, a je družba American Record Company izdala le pet plošč. Na prvi je bila skladba Poor Me, ki pa sploh ni blues, ampak predelava neke popevkarske teme. Razen te teme, ki za Pattonovo dejavnost verjetno ni bila ne vem kako pomembna, so na ploščah izšle predvsem nove priredbe že znanih Pattonovih skladb. Med drugim je posnel tudi novo različico svoje najbolj znane teme Stone Pony Blues, pa tudi hitra skladbica Hang It On The Wall je obnova že znane teme pod novim naslovom, na prvem snemanju jo je Patton namreč poimenoval Shake It And Break It.

Charley Patton je imel od mladih let srčno napako, zato ga leta 1917 niso sprejeli v vojsko. Po snemanju so mu moči začele naglo pešati. Kot je pripovedoval njegov nečak Tom Cannon, ga je pogosto dušilo, kar je bilo zlovešče znamenje srčnih napadov. Umrl je na plantaži Heathman-Dedham v bližini Indianole 28. aprila leta 1934, star nekaj manj kot triinštirideset let. Pokopali so ga na odmaknjenem pokopališču v Holly Ridgeu. Njegov grob je bil dolga leta zapuščen in pozabljen. Ljubitelji bluesa so šele pred nekaj leti nanj postavili spominsko ploščo.

Lojze Javornik in Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA IN BIBLIOGRAFIJA:

Charley Patton: Founder of The Delta Blues (Yazoo/Koch)

Charley Patton: King Of The Delta Blues (Yazoo/Koch)

Na trgu je na voljo več plošč z glasbo Charleyja Pattona. Za prvo poslušanje je mogoče najbolj primerna zbirka štiriindvajsetih posnetkov, ki jih je leta 1996 pod naslovom King of the Delta - The Essential Recordings of Charley Patton izdala založba Indigo. Gre namreč za zelo premišljen izbor najbolj značilnih in uspešnih skladb. Če želite slišati celotno zakladnico Charleyja Pattona, boste morali seči po zbirki treh plošč dunajske založbe Document, mogoče najbolj premišljena in kompromisna izbira pa se zdita dve plošči založbe Yazoo. Ob pozornem poslušanju teh dveh plošč hitro razumemo, da je bil Charley Patton pravzaprav songster v najboljšem pomenu besede, saj je imel izjemno bogat repertoar bluesov, balad, gospelov in popevk (Shanachie, 37 East Clinton Street, Newton, NJ 07860, USA; www.shanachie.com).

Stephen Calt in Gayle Wardlow: KING OF THE DELTA BLUES (Rock Chapel/AandR Booksearch, 1988)

Najboljšo biografijo Charleyja Pattona sta brez dvoma napisala Stephen Calt in Gayle Wardlow. Celo velik oboževalec Pattonovega bluesa John Fahey je nekoč izjavil, da je to najboljša publikacija o Charleyju Pattonu. Avtorja nam nazorno in iz različnih zornih kotov približata dobo in razmere, v katerih je nastajala ta presunljiva glasba. Številni poznavalci bluesa se strinjajo, da je to najboljša knjiga o bluesu sploh. Dolgo je bila nedosegljiva, danes pa je v Evropi znova dosegljiva v katalogu velike založbe Booksearch (www.arbooks.com).

Gayle Dean Wardlow: CHASIN' THAT DEVIL MUSIC (Miller Freeman/Hal Leonard, 1998)

Nova Wardlowa knjiga z naslovom Chasin' That Devil Music zajema razmeroma široko področje bluesovske tematike in ne prinaša kakšnih posebno novih spoznanj o življenju in glasbeni zapuščini Charleyja Pattona, namenja pa mu kar obsežno poglavje in je vsekakor eno zanimivejših novejših del o bluesu. Knjigo na priloženi plošči spremlja nekaj zanimivih dokumentarnih posnetkov glasbe in intervjujev (Hal Leonard Publishing, P.O. Box 13819, Milwaukee, WI 53213, USA).

Stefan Grossman: How To Play Blues Guitar (Stefan Grossman's Guitar Workshop/Music Sales)

Video z naslovom How To Play Blues Guitar je sicer povsem poučne narave, to je pri Grossmanovih izdajah že kar v navadi, je pa po svoje zanimiv tudi za glasbeno nepoučenega poslušalca, ki bi rad ugotovil, kako so mojstri bluesa znali iz akustične kitare izvabiti tako prepričljive zvoke. Grossman v tem videu predstavi zelo veliko različnih bluesovskih slogov ter lepo ovrednoti tudi delo in kitarski način Charleyja Pattona in ga primerja z bluesom drugih izvajalcev, na primer Sona Housa in Skipa Jamesa (Stefan Grossman's Guitar Workshop, P.O. Box 262, Tonbridge, Kent TN10 3ZP, England; www.guitarvideos.com).